Duhovna misel ob zaključku tedna – Jezus ozdravi deset gobavcev

Lk 17, 11-19.

Misel ob odlomku iz nedeljskega evangelija, 9. oktober.

»Jezus, Učenik, usmili se nas!« je kratka, preprosta in zgovorna molitev. Na glas so jo izrekli gobavci, ko so prišli naproti Jezusu. Bili so v nezavidljivem položaju. Gobavost je bila takrat neozdravljiva bolezen in zaradi kužnosti so bili ločeni od ostalih ljudi. Lahko bi obupali. Lahko bi zavrgli (tâko) življenje. A niso. Prišli so naproti Jezusu in na glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!«. To je bil njihov klic po življenju. Očitno so se zavedali, da so potrebni usmiljenja. In da je kljub težki situaciji še upanje. Obrnili so se na Jezusa, ki nekje drugje pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6).

Jezus jim v odgovor reče nekaj nepričakovanega: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.« Povabi jih, da čeprav so v nezavidljivem položaju, nekaj naredijo, povabi jih v akcijo in v odnos z drugimi. Vsi so se jih izogibali, on jim naroči nasprotno, naj se gredo pokazat. Med potjo k drugemu so bili ozdravljeni. Sama si večkrat želim rešitve takoj. A potrebna je pot. Potrebno se je vsaj premakniti. Morda jim je to naročil tudi zato, da bi se tudi v duhovnikih nekaj premaknilo. Zagotovo vemo, da se je ob ozdravljenju nekaj premaknilo v enem izmed ozdravljenih gobavcev, ki »se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.« Izpovedal je hvaležnost. Hvaležnost za ozdravljenje, telesno in duhovno.

Tudi jaz lahko grem naproti k Jezusu in mu preprosto zakličem: »Jezus, Učenik, usmili se me!« Te kratke besede lahko izrečem tudi takrat, ko ne zmorem dolge molitve.

Lahko pa vzkliknemo tudi skupaj: Jezus, Učenik, usmili se nas! – Naj On ozdravi naša srca, da mi sami ne bi zavračali življenja, kadar je potrebno sprejeti preizkušnje in v njih vztrajati, objemati z Jezusom križ!

Jezus, Učenik, usmili se nas! – Prosímo tudi za tiste, ki sami ne znajo ali ne morejo prositi! Kakor je nekoč v Kafarnaumu Jezus ozdravil mrtvoudnega zaradi vere tistih, ki so ga prinesli, tako tudi mi v srcu prinašajmo k Jezusu vse ljudi, da bi bili vsi deležni ozdravljenja in bi stopili na pot Življenja.

Ana Razpotnik in s. Mirjam Cvelbar

Jezus pa je odgovóril:

»Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?

Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« (Lk 17,17–18)

V Cerkvi v Sloveniji obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu.

Pogled v zgodovino

V Cerkvi na Slovenskem obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu. S tem dogodkom tudi na zunaj in slovesneje obeležimo Slomškov god. To je priložnost za poživljanje njegovega svetniškega lika, njegovo delo ter krepitev njegovega pomena za sodobni čas. Pred beatifikacijo oz. razglasitvijo za blaženega je bil 24. september kot dan Slomškove smrti (1862) dan spodbude in molitve za beatifikacijo, odslej pa za kanonizacijo oz. razglasitev za svetnika.

Življenjepis bl. Antona Martina Slomška

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.

Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov … Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.

Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.

Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.

Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.

Vir: RKC

Izšla je poslanica papeža Frančiška za 37. svetovni dan mladih, ki letos poteka po škofijah 20. novembra 2022, na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva, z naslovom: »Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39).

Poslanica svetega očeta Frančiška
za 37. svetovni dan mladih
20. november 2022
praznik Kristusa, Kralja vesoljstva
»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)

»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)

»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)
Dragi mladi! Tema Svetovnega dneva mladih v Panami je bila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Po tem dogodku smo nadaljevali svojo pot do novega cilja – Lizbone 2023 – in pustili, da v naših srcih odzvanja nujno Božje povabilo, naj vstanemo. Leta 2020 smo premišljevali o Jezusovi besedi: »Mladenič, rečem ti, vstani!« (Lk 7,14). Lansko leto nas je navdihoval lik svetega apostola Pavla, ki mu je vstali Gospod rekel: »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl« (prim. Apd 26,16). Na razdalji, ki nam še manjka, da bi prispeli v Lizbono, bomo hodili skupaj z Devico iz Nazareta, ki je takoj po oznanjenju »vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39), da bi šla pomagat sorodnici Elizabeti. Skupni glagol treh tem je vstati, izraz, ki – to je dobro omeniti – privzema tudi pomen »vstati«, »prebuditi se v življenje«.

V zadnjih, zelo težkih časih, v katerih človeštvo, ki ga je že preskušala travma pandemije, trpinči drama vojne, Marija vsem, zlasti pa vam, mladim, kot ste vi, ponovno odpira pot bližine in srečanja. Upam in močno verjamem, da bo izkušnja, ki jo bo veliko od vas doživelo v Lizboni avgusta prihodnje leto, predstavljala nov začetek za vas, mlade, in z vami za vse človeštvo.

Marija je vstala
Marija bi se po oznanjenju lahko osredotočila sama nase, na skrbi in strahove, ki so posledica njenega novega stanja. Toda ne, popolnoma zaupa Bogu. Raje misli na Elizabeto. Vstane in gre ven, na sončno svetlobo, kjer je življenje in gibanje. Kljub temu, da je angelovo pretresljivo oznanilo izzvalo »potres« v njenih načrtih, se mladenka ne pusti ohromiti, saj je v njej Jezus, moč in vstajenje. V sebi že nosi žrtvovano, vendar vedno živo Jagnje. Vstane in se odpravi, ker je prepričana, da so Božji načrti najboljši možni načrt za njeno življenje. Marija postane Božji tempelj, podoba Cerkve na poti, Cerkve, ki gre ven in začne služiti, Cerkve, ki je nosilka Veselega oznanila!

Doživljati navzočnost vstalega Kristusa v svojem življenju, srečati ga »živega«, je največje duhovno veselje, eksplozija luči, ki nikogar ne more pustiti »nepremičnega«. Takoj nas spravi v gibanje in spodbudi, da to novico ponesemo drugim, da izpričamo veselje nad tem srečanjem. To je oživljalo naglico prvih učencev v dnevih, ki so sledili vstajenju: »Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8).

 Pripovedi o vstajenju pogosto uporabljajo dva glagola: zbuditi in vstati. Z njima nas Gospod spodbuja, da gremo na svetlo, da se Mu pustimo voditi, da bi šli preko praga vseh naših zaprtih vrat. »To je pomembna podoba Cerkve. Tudi mi kot Gospodovi učenci in krščanska skupnost smo poklicani, da hitro vstanemo, da bi vstopili v dinamiko vstajenja in se pustili voditi Gospodu po poteh, ki nam jih želi pokazati« (Homilija na praznik svetega Petra in Pavla, 29. junija 2022).

Gospodova Mati je vzor mladim v gibanju, ne nepremičnim pred ogledalom, da bi gledali svojo podobo ali »ujetim« v mreže. Vsa je usmerjena navzven. Je velikonočna žena, v trajnem stanju izhoda, izhoda iz sebe proti velikemu Drugemu, ki je Bog, in proti drugim, bratom in sestram, predvsem najbolj potrebnim, kot je bila sorodnica Elizabeta.

…in se v naglici odpravila
Sv. Ambrož Milanski v komentarju k Lukovemu evangeliju piše, da se je Marija v naglici napotila proti gorovju, »ker je bila vesela obljube in si je želela pobožno opravljati službo z navdušenjem, ki je izhajalo iz njenega notranjega veselja. Kam bi sedaj, polna Boga, lahko pohitela, če ne navzgor? Milost Svetega Duha ne vključuje počasnosti«. Marijina naglica je zato prizadevnost za služenje, za veselo oznanilo, za pripravljen odgovor na milost Svetega Duha.

Marija se je pustila nagovoriti potrebi njene ostarele sorodnice. Ni se umaknila, ni ostala ravnodušna. Bolj je mislila na druge kot na samo sebe. In to je njenemu življenju dalo dinamičnost in navdušenje. Vsak izmed vas se lahko vpraša: kako se odzivam na potrebe, ki jih vidim okoli sebe? Ali takoj pomislim na opravičevanje, da bi se izmaknil, ali pa me začne zanimati in se dam na voljo? Seveda ne morete rešiti vseh problemov sveta. Morda pa lahko začnete pri tistih, ki so vam najbližje, pri vprašanjih vašega področja. Nekoč so Materi Tereziji rekli: »Kar delate je samo kapljica v ocean«. Ona pa je odgovorila: »Toda če tega ne bi storila, bi ocean imel eno kapljico manj«.

Ob konkretni in nujni potrebi je treba delovati v naglici. Koliko ljudi na svetu čaka na obisk nekoga, ki bi poskrbel zanje! Koliko ostarelih, bolnikov, zapornikov, beguncev potrebuje naš sočutni pogled, naš obisk, brata ali sestro, ki bi šla preko ovir brezbrižnosti!

Kakšne »naglice« ženejo, dragi mladi? Ob čem začutite spodbudo k gibanju, tako da vam ne uspe ostati pri miru? Mnogi, ki so jih prizadele resničnosti kot so pandemija, vojna, prisiljena migracija, revščina, nasilje, podnebne katastrofe, si postavljajo vprašanje: Zakaj se mi to dogaja? Zakaj ravno meni? Zakaj sedaj? Zato je osrednje vprašanje našega bivanja: za koga sem jaz? (prim. Po sinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 286).

Naglica mladenke iz Nazareta je značilna za tiste, ki so od Gospoda prejeli izredne darove in ne morejo drugače, kot da jih delijo z drugimi, da iz njih prekipeva neizmerna milost, ki so jo doživeli. To je naglica tistih, ki potrebe drugega znajo postaviti nad svoje potrebe. Marija je primer mladega človeka, ki ne izgublja časa z iskanjem pozornosti ali privolitve drugih – kot se dogaja, kadar smo odvisni od »všečkov« na družbenih omrežjih – ampak se zgane, da bi poiskala najbolj pristno povezavo, povezavo, ki izhaja in srečanja, iz medsebojne podelitve, iz ljubezni in iz služenja.

Od oznanjenja dalje, odkar je prvič odšla obiskat svojo sorodnico, Marija ne neha hoditi skozi prostore in čase, da bi obiskala svoje otroke, ki potrebujejo njeno pozorno pomoč. Naša hoja, če v njej prebiva Bog, nas vodi naravnost k srcu vsakega našega brata in sestre. Koliko pričevanj prihaja do nas od ljudi, ki jih je »obiskala« Marija, Jezusova in naša Mati! Na kolikih odročnih krajih zemlje je Marija skozi stoletja s prikazanji ali posebnimi milostmi obiskala svoje ljudstvo! Skoraj ni kraja na tej zemlji, ki ga Ona ne bi obiskala. Božja Mati hodi med svojim ljudstvom, gnana od pozorne nežnosti in prevzema skrb za stiske in nezgode. Kjer koli je njej posvečeno neko svetišče, cerkev ali kapela, se tja zgrinjajo njeni otroci. Koliko izrazov ljudske pobožnosti! Romanja, praznovanja, prošnje, sprejemanje podob v domovih in toliko drugih, so konkretni primeri živega odnosa med Gospodovo Materjo in njenim ljudstvom, ki obiskujeta drug drugega.

Dobra naglica nas priganja kvišku in k drugemu
Dobra naglica nas vedno priganja kvišku in k drugemu. Obstaja pa tudi naglica, ki ni dobra, kot na primer naglica, ki nas vodi k površnemu življenju, da vse sprejemamo z lahkomiselnostjo, brez zavzetosti in pozornosti, ne da bi zares sodelovali pri tem, kar delamo; naglica, ko živimo, študiramo, delamo, obiskujemo druge ne da bi to delali z glavo in še manj s srcem. To se lahko zgodi v medosebnih odnosih: v družini, ko nikoli ne poslušamo zares drugih in jim ne posvečamo časa; v prijateljstvih, ko pričakujemo, da nas bo nek prijatelj zabaval in se odzval na naše potrebe, takoj pa se mu izogibamo in gremo k nekomu drugemu, če vidimo, da je v krizi in da nas potrebuje; in tudi v čustvenih odnosih, med zaročenci, le malo jih ima potrpljenje, da se dodobra spoznajo in razumejo. Isto zadržanje imamo lahko v šoli, na delu in na drugih področjih vsakdanjega življenja. Vendar pa vse te stvari, ki jih preživimo v naglici, težko obrodijo sad. Nevarno je, da ostanejo nerodovitne. Takole beremo v Knjigi Pregovorov: »Zamisli pridnega prinašajo vedno dobiček, kdor je zaletav, pa je vedno v pomanjkanju« (21,5).

Ko Marija končno prispe v Zaharijevo in Elizabetino hišo, se zgodi čudovito srečanje! Elizabeta je na sebi doživela čudežen Božji poseg, ki ji je dal sina v visoki starosti. Imela bi vse razloge, da bi najprej spregovorila o sami sebi, vendar ni polna sebe, pač pa odprta, da sprejme mlado sorodnico in sad njenega telesa. Brž ko je zaslišala njen pozdrav, je bila Elizabeta napolnjena s Svetim Duhom. Ta presenečenja in vdori Duha se zgodijo, ko živimo resnično gostoljubnost, ko v središče postavimo gosta in ne sami sebe. To vidimo tudi v Zahejevi prigodi. V Luku 19,6 beremo: »Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’. In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel«.

Marsikomu izmed nas se je že zgodilo, da nam je Jezus nepričakovano prišel naproti, ko prvič v njem doživimo bližino, spoštovanje, odsotnost predsodkov in obsodb, usmiljen pogled, ki ga nismo nikoli srečali v drugih. Pa ne samo to, čutili smo tudi, da Jezusu ni dovolj, da nas gleda od daleč, ampak je želel biti z nami, želel je deliti svoje življenje z  nami. Veselje tega doživetja je zbudilo v nas naglico, da bi ga sprejeli, nujnost, da bi bili z njim in ga bolje spoznali. Elizabeta in Zaharija sta sprejela v goste Marijo in Jezusa! Od teh dveh ostarelih ljudi se naučimo, kaj pomeni gostoljubje! Svoje starše in stare starše, pa tudi najstarejše člane vaših skupnosti vprašajte, kaj zanje pomeni biti gostoljubni do Boga in do drugih. Dobro vam bo delo prisluhniti izkušnji tistih, ki so bili pred vami.

Dragi mladi, čas je, da v naglici odidemo h konkretnim srečanjem, k resničnemu sprejemanju drugačnih od nas, kot se je zgodilo med mlado Marijo in ostarelo Elizabeto. Samo tako bomo premagali razdalje med generacijami, med družbenimi razredi, med etničnimi skupnostmi, med vseh vrst skupinami in kategorijami ter tudi vojne. Mladi so vedno upanje nove edinosti za razdrobljeno in razdeljeno človeštvo. Vendar le pod pogojem, če imajo spomin, samo če poslušajo drame in sanje starejših. »Ni naključje, da se je vojna vrnila v Evropo v trenutku, ko izginja generacija, ki jih je doživljala v preteklem stoletju« (Poslanica za 2. svetovni dan starih staršev in ostarelih). Potrebna je zaveza med mladimi in starejšimi, da ne bi pozabili pouka zgodovine, da bi presegli polarizacijo in skrajnosti tega časa.

 Ko je sv. Pavel pisal Efeženom, je razglasil: »Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo, v svojem mesu« (2,13-14). Jezus je Božji odgovor na izzive človeštva v vsakem času. In ta odgovor Marija nosi v sebi, ko gre Elizabeti naproti. Največji dar, ki ga Marija da ostareli sorodnici, je v tem, da ji je prinesla Jezusa. Seveda je tudi konkretna pomoč zelo dragocena. Nobena stvar pa ne bi mogla napolniti Zaharijeve hiše s tako velikim veseljem in s tolikšnim smislom, kot Jezusova navzočnost pod srcem Device, ki je postala tabernakelj živega Boga. V tistem gorskem okolju je Jezus samo s svojo navzočnostjo, ne da bi rekel eno samo besedo, povedal svoj prvi »govor na gori«. S tem molče oznanja blagor majhnim in ponižnim, ki zaupajo v Božje usmiljenje.

 Moje sporočilo za vas, mlade, veliko sporočilo, katerega nosilka je Cerkev, je Jezus! Da, On sam, njegova neskončna ljubezen do vsakega izmed nas, njegovo odrešenje in novo življenje, ki nam ga je dal. In Marija je vzor, kako sprejemati ta neizmerni dar v vaše življenje in posredovati ga drugim, ko tudi sami postanemo nosilci Kristusa, nosilci njegove sočutne ljubezni, njegovega velikodušnega služenja trpečemu človeštvu.

Vsi skupaj v Lizbono!
Marija je bila dekle, kakor mnogi izmed vas. Bila je ena izmed nas. Tako je o njej pisal škof Tonino Bello: »Sveta Marija, […] dobro vemo, da ti je bilo dodeljeno pluti po odprtem morju. Toda če te prisilimo, da jadraš ob obali, to ni zaradi tega, ker bi te hoteli skrčiti na raven naše male obalne plovbe. Pač pa zato, ker ko te vidimo tako blizu obrežja našega malodušja, lahko doumemo, da smo tudi mi poklicani, da si tako kot ti upamo na oceane svobode« (Marija, žena naših dni, San Paolo, Ciniselllo Balsamo 2012, 12-13).

S Portugalske je, kot sem omenil v prvi poslanici te trilogije, v 15. in 16. stoletju veliko mladih – vključno s številnimi misijonarji – odšlo v neznane svetove tudi zato, da bi delilo svojo izkušnjo Jezusa z drugimi ljudstvi in narodi (prim. Poslanica Svetovnega dneva mladih 2020). In to deželo je Marija na začetku 20. stoletja želela obiskati na poseben način, ko je iz Fatime vsem rodovom poslala močno in čudovito sporočilo Božje ljubezni, ki kliče k spreobrnjenju, k resnični svobodi. Vsakemu in vsaki izmed vas ponavljam svoje toplo povabilo k sodelovanju na velikem medcelinskem romanju mladih, ki bo doživelo svoj vrhunec v Svetovnem dnevu mladih v Lizboni prihodnje leto v avgustu. Spominjam pa vas tudi, da bomo 20. novembra, na praznik Kristusa Kralja, obhajali Svetovni dan mladih po krajevnih Cerkvah, ki so raztresene po vsem svetu. S tem v zvezi je nedavni dokument Dikasterija za laike, družino in življenje – Pastoralne smernice  za obhajanje Svetovnega dneva mladih po krajevnih Cerkvah – lahko v veliko pomoč za vse, ki delujejo v pastorali mladih.

 Dragi mladi, sanjam, da boste na Svetovnem dnevu mladih lahko ponovno doživeli veselje srečanja z Bogom ter z brati in sestrami. Po dolgih obdobjih oddaljenosti in osame, bomo v Lizboni z Božjo pomočjo ponovno skupaj odkrili veselje bratskega objema med ljudstvi in med generacijami, objema sprave in miru, objema novega misijonskega bratstva! Naj Sveti Duh v vaših srcih prižge željo po tem, da bi vstali, in veselje, da hodimo skupaj, v sinodalnem slogu, ko zapustimo lažne meje. Sedaj je čas, da vstanemo! Vstanimo v naglici! Kot Marija nosimo v sebi Jezusa, da bi ga posredovali vsem! V tem čudovitem obdobju vašega življenja pojdite naprej, ne zavračajte tega, kar Duh lahko stori v vas! Iz srca blagoslavljam vaše sanje in vaše korake.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 15. avgust 2022, praznik vnebovzetja Blažene Device Marije.

Frančišek

– SREČANJE ZA STAREJŠE, BOLNIKE IN INVALIDE S SV.MAŠO v Trnju bo danes ob 17h. Maševal bo g. Marjan iz Pivke. Pol ure pred sv. mašo bo spovedoval.

– NA KRIŽEV POT na SVETO TROJICO se bodo danes ob 15h podali možje in žene, ki so klesali napise na posamezne postaje križevega pota. Pri molitvi križevega pota se jim lahko pridružite.

Poslanica svetega očeta Frančiška za 2. svetovni dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali 24. julija 2022.

»Še v starosti rodijo sadove«

Predraga, predragi!
Vrstica 92. psalma »še v starosti rodijo sadove« (v. 15) je vesela novica, je resnični »evangelij«, ki ga ob drugem svetovnem dnevu starih staršev lahko oznanimo svetu. Nasprotuje temu, kar svet misli o tem življenjskem obdobju; in tudi glede resigniranega zadržanja nekaterih izmed nas, ostarelih, ki gredo naprej z malo upanja in od prihodnosti ne pričakujejo ničesar več.

Mnogi se bojijo starosti. Imajo jo za neke vrste bolezen, s katero se je bolje izogniti kakršnemu koli stiku: stari se nas ne tičejo – mislijo – in je primerno, da ostanejo čim dlje, po možnosti skupaj, v ustanovah, ki poskrbijo zanje in nas obvarujejo pred njihovimi mukami. To je kultura »odmetavanja«: tista miselnost, zaradi katere se slabotnejši in neznanci v svoji krhkosti počutijo drugačne, medtem ko nas opravičuje, da si predstavljamo ločene poti med »nami« in »njimi«. V resnici pa je dolgo življenje – tako uči Sveto pismo – blagoslov in stari niso zavrženci, do katerih bi morali vzdrževati razdaljo, ampak živa znamenja Božje dobrotljivosti, ki daje življenje v izobilju. Blagor hiši, ki varuje starejše. Blagor družini, ki spoštuje svoje stare starše!

Starost je dejansko obdobje, ki ga težko razumemo celo mi, ki ga živimo. Kljub temu, da pride po dolgi poti, nas ni nihče pripravil na soočenje z njo, skoraj se zdi, da nas preseneti. Bolj razvite družbe za to življenjsko obdobje porabijo zelo veliko, vendar ne pomagajo pri njegovi razlagi: nudijo načrte pomoči, ne pa projektov bivanja.[1] Zato je težko gledati v prihodnost in zaznati obzorje, h kateremu naj se iztezamo. Po eni strani smo v skušnjavi, da bi izgnali starost, ko skrivamo gube in se pretvarjamo, da smo vedno mladi, po drugi strani pa se zdi, da ni moč storiti drugega, kot da živimo v razočaranju, vdani v misel, da ne moremo več »roditi sadov«.

S koncem delovnih aktivnosti in neodvisnostjo otrok zmanjkajo razlogi, za katere smo porabili veliko svojih moči. Zavest o pojemanju moči ali pojav bolezni lahko spravijo v krizo našo gotovost. Zdi se, da nam svet – s svojimi hitrimi časi, s katerimi težko držimo korak – ne pušča drugih možnosti in nas vodi k ponotranjenju ideje o odmetu. Tako se dviga v nebo molitev psalma: »Ne zavrzi me v času starosti, ko gre moja moč h koncu, me ne zapusti« (71,9).

Vendar nas isti psalm – ki izsledi Gospodovo prisotnost v različnih obdobjih obstoja – vabi, naj še naprej upamo: ko bo prišla starost in beli lasje, nam bo On še vedno dajal življenje in ne bo pustil, da bi nas premagalo zlo. Če bomo zaupali vanj, bomo našli moč, da bomo pomnožili hvalo (prim. vv. 14-20) in odkrili bomo, da staranje ni samo naravno poslabšanje telesa ali neizogibno minevanje časa, ampak je dar dolgega življenja. Staranje ni kazen, ampak blagoslov!

Zato moramo bdeti nad seboj in se naučiti živeti dejavno starost tudi z duhovnega vidika, ko gojimo svoje notranje življenje s stanovitnim branjem Božje Besede, vsakdanjo molitvijo, z domačnostjo z zakramenti in udeležbo pri bogoslužju. Skupaj z odnosom do Boga pa so odnosi z drugimi: najprej z družino, otroki, vnuki, ki jim izkazujemo svojo skrbno naklonjenost; pa tudi z revnimi in trpečimi ljudmi, ki jim postanemo bližnji s konkretno pomočjo in z molitvijo. Vse to nam bo pomagalo, da se ne bomo počutili zgolj gledalci v gledališču sveta, da se ne bomo omejili na »balkonarstvo«, na stati pri oknu. Z izostritvijo naših čutov za spoznavanje Gospodove prisotnosti[2] bomo kot »zeleneča oljka v hiši Božji« (prim. Ps 52,10), bomo lahko blagoslov za tiste, ki živijo poleg nas.

Starost ni nekoristen čas, v katerem bi se lahko umaknili in potegnili vesla v čoln, ampak je čas, v katerem lahko še vedno obrodimo sadove. Čaka nas novo poslanstvo in nas vabi, naj obrnemo pogled v prihodnost. »Posebna občutljivost nas, starih, starostnega obdobja bi morala zaradi pozornosti, misli in čustev, ki nas delajo človeške, ponovno za mnoge postati poklic. In to bo ljubezenska odločitev starih do novih rodov.«[3] To je naš prispevek za revolucijo nežnosti,[4] za duhovno in neoboroženo revolucijo, za katero vabim vas, dragi stari starši in ostareli, da postanete njeni nosilci.

Svet doživlja čas hude preizkušnje, ki ga je najprej zaznamoval nepričakovan vihar pandemije, potem pa vojna, ki prizadene mir in razvoj v svetovnem merilu. Ni naključje, da se je vojna vrnila v Evropo v času, ko izginja generacija, ki jo je doživela v preteklem stoletju. In te velike krize nas lahko naredijo neobčutljive za dejstvo, da obstajajo še druge »epidemije« in druge razširjene oblike nasilja, ki ogrožajo človeško družino in naš skupni dom.

Zaradi vsega tega smo potrebni globoke spremembe, spreobrnjenja, ki naj demilitarizira naša srca, ko vsakemu omogoči, da v drugem spozna brata. In mi, stari starši in ostareli, imamo veliko odgovornost: da naučimo moške in ženske našega časa, da bodo videli druge z istim prizanesljivim in nežnim pogledom, s kakršnim gledamo svoje vnuke. Izbrusili smo svojo človeškost s prevzemom skrbi za bližnjega in danes smo lahko učitelji mirnega in pozornega načina življenja do slabotnejših. Naš način življenja bodo morda lahko zamenjali za šibkost ali popustljivost, vendar bodo krotki in ne agresivni ter sleparski podedovali zemljo (prim. Mt 5,5).

Eden od sadov, ki smo jih poklicani obroditi, je varovati svet. »Vsi smo prišli s kolen starih staršev, ki so nas držali v naročju«;[5] danes pa je čas, da na svojih kolenih – s konkretno pomočjo ali tudi samo z molitvijo – skupaj s svojimi držimo še toliko prestrašenih vnukov, ki jih še nismo srečali in ki morda bežijo pred vojno ali trpijo zaradi nje. Varujmo v svojih srcih – kot je to počel sveti Jožef, nežni in skrbni oče – malčke iz Ukrajine, Afganistana, Južnega Sudana …

Mnogi med nami so razvili modro in preprosto zavest, ki jo svet tako zelo potrebuje: ne rešimo se sami, sreča je kruh, ki ga jemo skupaj. Pričujmo o tem tistim, ki se slepijo, da bodo svojo osebno uresničitev in uspeh našli v nasprotovanju. To zmorejo vsi, tudi najbolj slabotni: ko se pustimo negovati – pogosto ljudem, ki prihajajo iz drugih držav – je način, da povemo, da živeti skupaj ni samo mogoče, ampak je tudi potrebno.

Drage babice in dragi dedki, dragi ostareli, v tem našem svetu smo poklicani, da smo tvorci revolucije nežnosti! Storimo to in se naučimo vedno bolje uporabljati najbolj dragoceno orodje, ki ga imamo in ki je najbolj primerno za našo starost: molitev. »Še mi malo postanimo pesniki molitve; uživajmo v iskanju svojih besed, ponovno si prisvojimo tistih, ki nas jih uči Božja Beseda.«[6] Naša zaupna prošnja lahko veliko stori: lahko spremlja krik bolečine tistega, ki trpi in lahko pomaga spreminjati srca. Lahko postanemo stalen »zbor« velikega duhovnega svetišča, v katerem prošnja molitev in zahvalna pesem podpirata skupnost, ki dela in se bojuje na polju življenja.«[7]

Zato je Svetovni dan starih staršev in ostarelih priložnost, da še enkrat z veseljem povemo, da želi Cerkev praznovati skupaj s tistimi, ki jih je Gospod – kakor pravi Sveto pismo – »nasitil z dnevi«. Praznujmo ga skupaj! Vabim vas, da ta dan oznanite v svojih župnijah in skupnostih; pojdite iskat ostarele, ki so osamljeni doma ali v domovih, kjer živijo. Poskrbimo, da tega dne nihče ne bo preživljal v samoti. Če imamo nekoga, ki ga lahko pričakuje, lahko spremeni dneve nekoga, ki od prihodnosti ne pričakuje nič več dobrega; iz prvega srečanja se lahko rodi novo prijateljstvo. Obiskovati ostarele je delo usmiljenja našega časa!

Prosimo Marijo, Mater nežnosti, naj iz vseh nas naredi tvorce revolucije nežnosti, da bomo skupaj osvobodili svet teme samote in demona vojne.

Naj vas vse in vaše drage doseže moj blagoslov z zagotovilom moje ljubeče bližine. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame!

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 3. maja 2022, na praznik svetih apostolov Filipa in Jakoba.

FRANČIŠEK