Kategorija: Uncategorized

Poslanica papeža Frančiška ob 59. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice

Poslanica papeža Frančiška ob 59. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice

Posted on by

Poklicani k izgradnji človeške družine

Dragi bratje in sestre!

Čeprav v našem času še vedno piha leden veter vojne in zatiranja ter smo pogosto priča polarizaciji, smo kot Cerkev začeli sinodalni proces: čutimo nujnost, da hodimo skupaj in gojimo razsežnosti poslušanja, sodelovanja in soudeležbe. Skupaj z vsemi moškimi in ženskami dobre volje želimo prispevati k izgradnji človeške družine, zaceliti njene rane in jo usmeriti v boljšo prihodnost. Ob 59. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim skupaj z vami razmišljati o širšem pomenu “poklicanosti” v kontekstu sinodalne Cerkve, ki se postavi v držo poslušanja Boga in sveta.

Vsi smo poklicani biti protagonisti misijonov
Sinodalnost oz. skupna hoja je temeljna poklicanost Cerkve in samo v tem okviru je mogoče odkriti in ovrednotitirazlične poklice, karizme in službe. Hkrati pa vemo, da Cerkev obstaja zato, da evangelizira, gre ven iz sebe in seje seme evangelija v zgodovino. Zato je takšno poslanstvo možno prav s sinergijo vseh pastoralnih področij, še prej pa z vključevanjem vseh Gospodovih učencev. Dejansko je »vsak član Božjega ljudstva po prejemu krsta postal misijonarski učenec (prim. Mt 28,19). Vsaka krščena oseba, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in stopnjo poučenosti v veri, je dejavni subjekt evangelizacije« (Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium, 120). Izogibati se moramo miselnosti, ki ločuje duhovnike in laike ter prve obravnava kot protagoniste, druge pa kot izvajalce. Krščansko poslanstvo moramoopravljati kot eno samo Božje ljudstvo, laiki in pastirji skupaj. Celotna Cerkev je evangelizacijska skupnost.

Poklicani, da skrbimo drug za drugega in za stvarstvo
Besede »poklicanost« ne smemo razumeti v omejenem pomenu, ki se nanaša samo na tiste, ki hodijo za Gospodom po poti posebne posvetitve. Vsi smo poklicani, da sodelujemo pri Kristusovem poslanstvu zbiranja razkropljenegačloveštva in ga spravimo z Bogom. Na splošno je vsaka človeška oseba, še preden doživi srečanje s Kristusom in sprejme krščansko vero, z darom življenja prejela temeljno poklicanost: vsak od nas je bitje, ki ga je Bog hotel in galjubi, za katerega ima edinstveno in posebno zamisel; to božansko iskro, ki prebiva v srcu vsakega moškega in ženske, smo poklicani razvijati skozi svoje življenje in tako prispevati k rasti človeštva, ki ga prežemata ljubezen in medsebojno sprejemanje. Poklicani smo, da skrbimo drug za drugega, da gradimo vezi sprave in soudeleženosti, da zacelimo rane stvarstva, da ne bi bila uničena njegova lepota. Skratka, poklicani smo postati ena družina v čudoviti skupni hiši stvarstva, v harmonični raznolikosti njegovih elementov. V tem širšem smislu nimajo »poklicanosti« le posamezniki, temveč tudi ljudstva, skupnosti in različne vrste združenj.

Poklicani, da sprejmemo Božji pogled 
V to veliko skupno poklicanost se vključuje še bolj poseben klic, ki nam ga Bog namenja, ko vstopa v naše bivanje s svojo Ljubeznijo in ga usmerja k njegovemu končnemu cilju, k tisti polnosti, ki presega celo prag smrti. Tako je Bog želel gledati na nas in gleda na naša življenja.

Michelangelu Buonarrotiju pripisujejo naslednje besede: »Vsak kamniti blok ima v sebi kip in naloga kiparja je, da ga odkrije«. Če je to morda umetnikov pogled, je Božji pogled veliko globlji od tega: v tistem dekletu iz Nazareta je videl Božjo Mater; v ribiču Simonu, Jonovem sinu, je videl Petra, skalo, na kateri bo zgradil svojo Cerkev; v cestninarju Leviju je videl apostola in evangelista Mateja; v Savlu, krutem preganjalcu kristjanov, je videl Pavla, apostola narodov. Njegov ljubeči pogled vedno seže do nas, se nas dotakne, nas osvobodi in preoblikuje ter nas naredi za nove ljudi. 

To je dinamika vsakega poklica: doseže nas Božji pogled, ki nas kliče. Poklicanost, tako kot svetost, ni izredna izkušnja, rezervirana za redke izbrance. Tako kot obstaja »svetost za sosednjimi vrati« (prim. apostolska spodbuda Gaudete et Exsultate, 6–9), tako je tudi poklicanost namenjena vsakomur, saj Bog gleda na vsakogar in ga kliče.

Pregovor z Daljnega Vzhoda pravi: »Modrec pogleda jajce in vidi orla; pogleda seme in vidi veliko drevo; pogleda grešnika in vidi svetnika.« Tako gleda Bog na nas: v vsakem od nas vidi potenciale, ki jih včasih niti mi sami ne poznamo, in si v našem življenju neutrudno prizadeva, da bi jih lahko uporabili v službi skupnega dobrega.

Poklic se tako rodi po zaslugi umetnosti božanskega Kiparja, ki nas s svojimi »rokami« izvabi iz nas samih, da v naspostane vidna tista mojstrovina, h kateri smo poklicani. Zlasti Božja beseda, ki nas osvobaja egocentričnosti, nas lahko očisti, razsvetli in poustvari. Postavimo se torej v držo poslušanja Besede, da bi se odprli za poklic, ki nam ga je Bog zaupal! Naučimo se tudi poslušati brate in sestre v veri, saj se v njihovih nasvetih in zgledih lahko skriva Božja pobuda, ki nam kaže vedno nove poti, po katerih naj hodimo.

Poklicani, da se odzovemo na Božji pogled 
Božji ljubeči in ustvarjalni pogled nas je v Jezusu dosegel na zelo poseben način. Evangelist Marko o bogatem mladeniču piše: »Jezus ga je pogledal in ga vzljubil« (Mr 10,21). Ta Jezusov ljubeči pogled je uprt v vsakega izmed nas. Bratje in sestre, pustimo, da se nas dotakne ta pogled, in pustimo, da nas ponese onkraj nas samih! Naučimo se tudi gledati drug drugega, da bi se ljudje, s katerimi živimo in jih srečujemo – kdor koli že so – počutili dobrodošle in odkrili, da obstaja nekdo, ki jih gleda z ljubeznijo in jih vabi, da razvijejo vse svoje potenciale.

Naše življenje se spremeni, ko sprejmemo ta pogled. Vse postane dialog poklicanosti med nami in Gospodom, pa tudi med nami in drugimi. Dialog, ki nas, če ga živimo v globine, vedno bolj dela to, kar smo: v poklicanosti v posvečeno duhovništvo, da bi bili orodje Kristusove milosti in usmiljenja; v poklicanosti v posvečeno življenje, da bi bili hvalnica Bogu in prerokba novega človeštva; v poklicanosti v zakon, da bi bili vzajemen dar in posredovalci ter vzgojitelji življenja. Na splošno v vsakem poklicu in službi v Cerkvi, ki nas kliče, da gledamo na druge in na svet z Božjimi očmi, da služimo dobremu in širimo ljubezen v dejanjih in besedah.

Na tem mestu bi rad omenil izkušnjo dr. Joséja Gregoria Hernándeza Cisnerosa. Ko je delal kot zdravnik v Caracasu v Venezueli, je želel postati frančiškanski tretjerednik. Pozneje je razmišljal, da bi postal menih in duhovnik, vendar mu zdravje tega ni dopuščalo. Spoznal je, da je njegov poklic zdravniški poklic, ki ga je opravljal predvsem za revne. Brez zadržkov se je posvečal bolnikom, ki jih je prizadela epidemija »španske gripe«, ki je takrat razsajala po svetu. Ko je zapuščal lekarno, v kateri je kupil zdravila za starejšega bolnika, ga je povozil avtomobil. Pred enim letom je bilrazglašen za blaženega kot zgledna priča, kaj pomeni sprejeti Gospodov klic in se ga v celoti držati.

Poklicani k izgradnji bratskega sveta 
Kot kristjani nismo poklicani, se pravi nagovorjeni, samo vsak osebno, ampak smo i-zbrani. Smo kot koščki mozaika, ki so čudoviti, če jih vzamemo vsakega posebej, a šele skupaj tvorijo podobo. Vsak od nas žari kot zvezda v Božjem srcu in na nebu vesolja, vendar smo poklicani, da sestavljamo ozvezdja, ki usmerjajo in osvetljujejo pot človeštva, začenši z okoljem, v katerem živimo. To je skrivnost Cerkve: v sobivanju razlik je znamenje in orodje tega, k čemur je poklicano celotno človeštvo. Zato mora Cerkev postajati vse bolj sinodalna: sposobna hoditi skupaj v harmoniji raznolikosti, v kateri lahko vsakdo prispeva svoj delež in dejavno sodeluje.

Ko torej govorimo o »poklicanosti«, ne gre le za izbiro te ali one oblike življenja, za to, da bi svoj obstoj posvetilidoločeni službi ali sledili karizmi redovne družine, gibanja ali cerkvene skupnosti; gre za uresničevanje Božjih sanj, velikega načrta bratstva, ki ga je imel v srcu Jezus, ko je molil k Očetu: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Vsak poklic v Cerkvi, in v širšem smislu tudi v družbi, prispeva k skupnemu cilju: da bi med moškimi in ženskami zazvenela harmonija številnih in različnih darov, ki jo zna uresničiti le Sveti Duh. Duhovniki, posvečeni moški in ženske ter verni laiki hodimo in delamo skupaj, da pričujemo o tem, da velika človeška družina, združena v ljubezni, ni utopija, ampak je projekt, za katerega nas je ustvaril Bog.

Molimo, bratje in sestre, da se bo Božje ljudstvo sredi dramatičnih zgodovinskih dogodkov vedno bolj odzivalo na ta klic. Prosimo za luč Svetega Duha, da bo vsak od nas našel svoje mesto in dal vse od sebe v tem velikem načrtu!

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 8. maj 2022, četrta velikonočna nedelja.

FRANČIŠEK

Molitev za domovino ob izbiri njenih voditeljev

Molitev za domovino ob izbiri njenih voditeljev

Posted on by

Dobri Bog, oče vseh ljudi,

v času velike stiske v naši domovini in po svetu izbiramo može in žene,

ki bodo nosili bremena odgovornosti pri delu za pravič-nost, varnost in mir med nami in v svetu.

Zahtevno pot bomo zmogli v sodelovanju in z močjo tvojega Duha.

On nas utrjuje v tvoji ljubezni in skrbi za vse ljudi.

Naj omehča naša srca, da bomo premagovali prepire in razdore ter spoštovali tvojo podobo v vsakem človeku.

Jezus, Božji Sin! Ti si se na križu daroval za vsakega izmed nas,

da nas vse osvobodiš spon in grehov ter nam podariš zgled svoje darujoče ljubezni.

Podari izvoljenim pogum, moč, poštenost in nesebičnost pri delu za blagor domovine. 

Usliši, dobri Oče, priprošnje Marije Pomočnice, naše tolažnice, ter vseh naših zavetnikov!

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Križev pot, ki ga vodi sveti oče Frančišek na Veliki petek Gospodovega trpljenja v Koloseju

Križev pot, ki ga vodi sveti oče Frančišek na Veliki petek Gospodovega trpljenja v Koloseju

Posted on by

Na Veliki petek, 15. aprila 2022, bo sveti oče Frančišek ob 21.15 vodil križev pot v rimskem Koloseju.

PREMIŠLJEVANJA IN MOLIVE
so pripravili

I                           mladoporočenca
II                          družina v misijonu
III                        starejša zakonca brez otrok
IV                        številčna družina
V                         družina s prizadetim otrokom
VI                        rejniška družina
VII                       družina z bolnim staršem
VIII                     stari starši
IX                        družina s posvojenci
X                         vdova z otrokoma
XI                        družina s sinom duhovnikom
XII                       družina, ki je izgubila hčer
XIII                     ukrajinska in ruska družina
XIV                     begunska družina

 

Knjižica križivega pota v PDF

KRIŽEV POT

Pesem

 

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:                           Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.            ker si s svojim križem svet odrešil.
V/. Per lignum servi facti sumus,                                         Po lesu smo bili usužnjeni,
et per sanctam crucem liberati sumus.                                in po svetem križu smo bili osvobojeni.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
R/. Amen.

Uvodna molitev

Gospod Jezus,
na ta dan, ki je posvečen s tvojim trpljenjem,
povzdigujemo k tebi svoj glas
v zaupanju, da nam boš prisluhnil.

Slavimo te,
ker si za nas vir življenja,
ker si si naložil naše trpljenje
in si s svojim svetim križem odrešil svet.

Verujemo,
da smo ozdraveli po tvojih ranah,
da nas ne puščaš samih v uri preizkušnje,
da je tvoj evangelij prava modrost.

Prepoznavamo
tvoje izmučeno telo v tolikih naših bratih in sestrah,
nasilje, ki si ga prestal v tistih, ki so preganjani,
tvojo zapuščenost v strtem srcu tistih, ki so jih ubili.

Ti, ki si hotel živeti v družini,
ozri se z naklonjenostjo na naše družine:
usliši molitve, prisluhni tožbam,
blagoslovi načrte, spremljaj na poti,
podpiraj v negotovosti,
potolaži ranjeno čutenje,
vlij pogum za ljubezen,
podeli milost za odpuščanje,
odpri jih za potrebe drugih.

Gospod Jezus,
ti, ki si križani in vstali,
naj si ne pustimo ukrasti upanja
na novo človeštvo, na novo nebo in novo zemljo,
kjer boš obrisal vsak solzo z naših oči
in kjer ne bo žalovanja ne stokanja,
ker bo staro prešlo
in bomo ena velika družina v tvoji hiši ljubezni in miru.
Amen.

I. postaja
Jezus v smrtnem boju na vrtu Oljske gore

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Prišli so na kraj z imenom Getsemani in rekel je svojim učencem: »Sédite tukaj, medtem ko bom molil!« S seboj je vzel Petra, Jakoba in Janeza. Zgrozil se je in začel trepetati. Rekel jim je: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte!« In šel je malo dalje, padel na tla in molil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega. Govoril je: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Vzemi ta kelih od mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,32-36)

MLADOPOROČENCA

Tu sva, poročena komaj dve leti. Najin zakon še ni preizkusilo preveč neurij. Bila je pandemija, ki je vse malo zapletla, a sva srečna. Zgleda, da sva kljub vsakdanjim prepirom imela podaljšane medene tedne. Najinim razlikam navkljub. In vendar naju je pogosto strah. Ko pomisliva na pare starejših prijateljev, ki jim ni uspelo. Ko v časopisih bereva, kako narašča število ločitev. Ko nama govorijo, da se bova zagotovo razšla, ker se tako dogaja v svetu. To je statistično dejstvo. Ko se čutiva osamljena, ker se ne razumeva. Ko komaj pririneva do konca meseca. Ko se kot neznanca znajdeva pod isto streho. Ko se ponoči zbudiva in čutiva v srcu breme in stisko najine »osirotelosti«. Ker pozabljava, da sva otroka. Ker misliva, da sta najin zakon in najina družina odvisna samo od naju, od najinih moči. Zavedava se, da zakon ni samo romantična avantura, ampak je tudi Getsemani, je tudi stiska, preden razlomiš svoje telo za drugega.

Gospod Jezus, ki si pretrpel strah in stisko.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si molil v uri preizkušnje.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki nas kličeš, naj bdimo in molimo s teboj.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si med miroljubnimi oljkami
med molitvijo sprejel,
da boš za nas trpel do smrti, smrti na križu,
poslušaj naše prošnje za mladoporočence:
pomagaj jim, da se bodo soočili s težavami v povezanosti s teboj,
nam vsem pa daj, da bomo ostali s teboj v uri preizkušnje,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Stabat Mater dolorosa / iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius.
Mati žalostna je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel sin.

II. postaja
Juda izda Jezusa, njegovi pa ga zapustijo

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Medtem ko je Jezus še govoril, glej, je prišla množica. Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj se bo zgodilo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. (Lk 22,47-50) Jezus je odgovoril in rekel: »Nehajte! Dovolj je!« Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi svoj meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« … Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. (Mt 26,52.56)

DRUŽINA V MISIJONU

Šli smo v misijone, Gospod, pred skoraj desetimi leti, ker nam ni zadoščala naša lastna sreča. Hoteli smo dati svoje življenje, da bi tudi drugi izkusili isto veselje. Hoteli smo pokazati Kristusovo ljubezen tisti tistim, ki ga še ne poznajo. Ni pomembno, kje. Skupnostno življenje in vsakdanje dejavnosti nam pomagajo vzgajati otroke z odprtim pogledom na življenje in svet. To pa ni lahko: ne skrivamo stiske in strahu, ko živimo družinsko življenje v negotovosti, daleč od naše dežele. K temu se pridružuje še strah pred vojno, ki je tako dramatično aktualen v teh mesecih. Ni enostavno živeti samo od vere in dobrote, ker nam pogosto ne uspe, da bi se povsem zaupali Božji previdnosti. In včasih se spričo bolečine in trpljenja matere, ki umre na porodu pod bombami, ali pa družine, ki jo je razbila vojna ali pomanjkanje ali krivice, porodi skušnjava, da bi odgovorili z mečem, da bi pobegnili, da bi te zapustili, da bi pustili vse, misleč, da se ne splača … Toda to bi pomenilo, da smo izdali svoje najubožnejše brate, ki so tvoje telo in meso v svetu in ki nas spominjajo, da si ti Živi.

Gospod Jezus, ki si bil izdan s poljubom.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki so te učenci zapustili.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si izkusil samoto in ponižanje.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si z ljubeznijo sprejel
izdajalski Judov poljub,
poslušaj naše prošnje:
daj družinam v misijonih
pogum, da bodo pričevali za tvoj evangelij,
nam vsem pa nakloni,
da bomo na zlo odgovarjali z dobroto,
da bomo graditelji miru in sprave,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Cuius animam gementem, / contristatam et dolentem / pertransivit gladius.
V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.

III. postaja
Veliki zbor obsodi Jezusa

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso našli. Véliki duhovnik ga je znova vprašal in mu rekel: »Si ti Kristus, Sin Slavljenega?« Jezus pa mu je rekel: »Jaz sem.« In ti so ga vsi obsodili, da zasluži smrt. (Mr 14,55.61-62.64)

STAREJŠA ZAKONCA BREZ OTROK

Zaročena sva bila le nekaj mesecev, potem pa naju je življenje za dolgo časa ločilo, da sva spoznala parajočo mlačnost srca, ki bije na daljavo. In ko sva se spet srečala, sva se takoj poročila z naglico človeka, ki je dolgo upal in se bal. Odselila sva se od domačih in si ustvarila svoj dom. Stopila sva na svojo zakonsko pot, polna načrtov in tudi mladostnih iluzij. Potem nama je življenje odkrilo najino krhkost, obenem pa naju je prikrajšalo za najina pričakovanja; napotilo naju je na pot, ki se je tolikokrat vzpenjala, na vrhu pa sva se znašla iz oči v oči z nezmožnostjo, da bi postala starša. Često sva z bolečino izkušala toliko obsojanja za najino neplodnost. »Kako to, da nimata otrok?« so naju tisočkrat vprašali, kakor da bi hoteli namigniti, da najin zakon in najina ljubezen ne zadoščata, da bi bila družina. Koliko nerazumevajočih pogledov sva morala prebaviti. Vendar pa vsak dan stopava dalje in se drživa za roke ter skupaj skrbiva za skupnost bratov in prijateljev, ki je med samotami in nežnostmi sčasoma postala dom in družina.

Gospod Jezus, ki si bil po krivici obsojen.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si prenesel očitke in obtožbe.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si bil preganjan, čeprav si bil nedolžen.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).
Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si bil po krivici obsojen,
poslušaj naše prošnje:
nakloni zakoncem brez otrok,
da bodo hodili z roko v roki
in v polnosti živeli zakrament zakonske ljubezni,
nam vsem pa, da bomo nasprotovanja preživeli z blago odločnostjo,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

O quam tristis et afflicta / fuit illa benedicta / mater Unigeniti!
O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere Sin je rešil svet.

IV. postaja
Peter zataji Jezusa

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ko je bil Peter spodaj na dvorišču, je prišla ena izmed dekel vélikega duhovnika. Ko je zagledala Petra, da se greje, se je ozrla vanj in rekla: »Tudi ti si bil s tem Nazarečanom, Jezusom.« On pa je tajil in je rekel: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš.« In takoj je petelin drugič zapel in Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« In planil je v jok. (Mr 14,66-68.72)

ŠTEVILČNA DRUŽINA

Ko sva se poročila, sva mislila, da ne bova mogla imeti otrok. Potem je na poročnem potovanju prišel prvi in nama je spremenil življenje. Imela sva bolj postopne načrte, da se uresničiva v poklicu, potujeva, poskušava vsaj nekaj časa živeti kot večna zaročenca … Pa je, ko sva se maloverna z roko dotikala lepote tega daru, prišel že drugi otrok, deklica. In tako so, ko danes pomisliva, prihajali še drugi, da sva komaj opazila. In najine sanje? Oblikovali so jih dogodki. Najina poklicna uresničenost? Spremenila so jo dejstva življenja, ki je vdrlo. In potem strah, da bi mogla nekega dne vse to zatajiti kot Peter; stiska in skušnjava, da bi obžalovala pred milijontim nepredvidenim izdatkom; skrb zaradi napetosti z odraščajočimi otroki. Stare želje so se umaknile pred našo družino. Seveda ni lahko, je pa tako veliko lepše. In kljub pomislekom in natrpanosti naših dnevov, ki se zdijo vedno prekratki, ne bi nikoli izbrala druge poti.

Gospod Jezus, ki si obrisal Petrove solze.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki odpuščaš vsakemu, ki prizna, da je grešil.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki razumeš naše negotovosti.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki z odprtimi rokami sprejemaš tistega, ki prosi za odpuščanje,
prisluhni naši prošnji:
nakloni številčnim družinam,
da bodo z veseljem premagale vsako težavo,
vsem nam pa, da bomo po vsakem padcu vstali,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Quae marebat et dolebat / pia mater, cum videbat / Nati poenas incliti.
V žalosti zdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda, / kaj trpi na les razpet.

V. postaja
Pilat obsodi Jezusa

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Pilat jim je znova odgovoril in rekel: »Kaj torej hočete, da storim z njim, ki ga imenujete judovski kralj?« In oni so spet zavpili: »Križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj zavpili: »Križaj ga!« Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan. (Mr 15,12-15)

DRUŽINA S PRIZADETIM OTROKOM

Najin sin je bil obsojen, še preden je prišel na svet. Srečevala sva se z zdravniki, ki so skrbeli za njegovo življenje, preden se je rodil, in z zdravniki, ki so nama dali jasno vedeti, da bi bilo bolje, da se ne rodi. In ko sva se odločila za življenje, sva bila tudi sama deležna obsodb. »Za vaju in za družbo bo to breme!« so nama govorili. »Križaj ga!« In vendar ni storil nič hudega. Kolikokrat je sodba sveta preuranjena in površna in nas užalosti že s preprostim pogledom. Na ramenih nosimo sramoto zaradi drugačnosti, ki se ljudem bolj smili, kot pa da bi se jih dotaknila. Prizadetost ni ne pohvala niti etiketa, prej je obleka duše, ki raje umolkne pred krivičnimi sodbami, pa ne iz sramu, ampak iz usmiljenja do tistega, ki sodi. Nismo imuni pred križem dvomov ali pred skušnjavo, da bi se spraševali, kako bi bilo, če bi stvari tekle drugače. V resnici je prizadetost življenjski položaj, ne pa zaznamovanost; in duša, hvala Bogu, ne pozna preprek.

Gospod Jezus, ki si z ljubeznijo gledal na svoje nasprotnike.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki se nisi bal tistega, ki umori telo, ne pa življenja.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki sodiš z usmiljeno ljubeznijo.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki te je obsodila posvetna logika,
prisluhni našim prošnjam
za družine z otroki, ki trpijo:
daj jim olajšanje sredi naporov,
vsem nam pa, da bi vedno in vsekakor izbirali, varovali in ljubili življenje,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Quis est homo qui non fleret, / Matrem Christi si videret / in tanto supplicio?
Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije, / grenke nad morja bridkost?

VI. postaja
Jezusa bičajo in s trnjem kronajo

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ko je Pilat dal Jezusa bičati, ga je izročil, da bi bil križan. Vojaki so ga ogrnili v škrlat, spletli trnovo krono in mu jo nadeli. Začeli so ga pozdravljati: »Pozdravljen, judovski kralj!« Tepli so ga po glavi s trsom, pljuvali vanj, poklekovali pred njim in se mu priklanjali do tal. (Mr 15,15.17-19)

REJNIŠKA DRUŽINA

Naš dom je velik, ne samo prostorsko, ampak predvsem po človeškem bogastvu, ki prebiva v njem. Že od začetka najinega zakona nisva nikoli bila samo dva. Najina poklicanost, da sprejemava bolečino, je bila in je še po 42 letih zakona in ob treh lastnih otrocih, devetih vnukih in petih posvojenih otrocih, ki so povsem nesamostojni in z velikimi psihičnimi težavami, vse kaj drugega kot žalostna. Ne zasluživa si tolikšnega blagoslova v življenju. Tistemu, ki veruje, da ni človeško pustiti trpečega človeka samega, Sveti Duh v globini zgane voljo, da deluje in ne ostane brezbrižen, oddaljen. Bolečina naju je spremenila. Bolečina nas privede k bistvenemu, razporedi prioritete v življenju in povrne preprostost človeškega dostojanstva kot takega. Na boleči življenjski poti tolikih bičanih in križanih sva ob njih pod težo križa odkrila, da je pravi kralj tisti, ki se daruje in se daje v hrano z dušo in telesom.

Gospod Jezus, ki si bil bičan v telesu in v duhu.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si nedolžen spoznal bolečino.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si bil ponižan, zmerjan, s trnjem kronan.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si trpel bolečino in prezir,
prisluhni naši prošnji:
nakloni našim družinam,
da se naučijo sprejemati ranjene,
vsem nam pa, da se zavzamemo in poskrbimo za bolečine drugih,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Quis non posset contristari, / piam matrem contemplari / dolentem cum Filio?
Kdo prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?

VII. postaja
Jezusu naložijo križ

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ko so Jezusa nehali zasmehovati, so mu slekli škrlat in ga oblekli v njegova oblačila. In peljali so ga ven, da bi ga križali. (Mr 15,20)

DRUŽINA Z BOLNIM STARŠEM

Nekega običajnega jutra se je moja žena dvakrat onesvestila. Hitro v bolnico in odkrili so bolezen, ki je v njeno glavo že sejala strup. Operacija, rehabilitacija, zdravljenje …; in danes je naš vsakdan povsem drugačen za vse nas. Gospod nam govori prek dogodkov, ki jih ne razumemo vedno, in nas vodi za roko, da razvijemo svoj najboljši del. Imela je vlogo, položaj, »obleko«, pa se je znašla povsem drugačna. Gola, nezaščitena, križana. In jaz z njo. Prek te bolezni, na tem križu sva postala steber, na katerega otroci vedo, da se lahko naslonijo. Prej ni bilo tako. Lahko bi skoraj rekel, da je danes s svojimi prodornimi očmi v njihovi otožni bolečini v polnosti mati in žena. Brez pozlate, v bistvenem za življenje, ki je težje in novo. Ko smo zaustavljeni, ko nas neka misel kot s kladivom in žeblji pribija na križ, vse to primora predvsem mene, ki sem bil tako trmasto ošaben, da v drugih družinah odkrijem čudoviti dar, ki nam je podarjen: eden te hoče nasmejati, drug ti pomaga v kuhinji, spet drug ti pelje otroke k verouku, drug te posluša, drug te razume z enim pogledom, drug nenehno skrbi zate, čeprav je v prav tako če ne še bolj zapletenem položaju.

Gospod Jezus, ki nisi iskal posvetnih časti.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si si naložil bremena vseh smrtnikov.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si objel težki les križa.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si spremenil mučilno smrtno orodje
v neusahljivi izvir življenja,
prisluhni našim prošnjam:
nakloni otrokom, da bodo skrbeli za starše
in jih hvaležno varovali,
vsem nam pa, da se bomo od tebe naučili veselja ob velikodušni ljubezni in podarjanju,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Pro peccatis suae gentis / vidit Iesum in tormentis / et flagellis subditum.
Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti, / šibam vdati se voljno.

VIII. postaja
Cirenejec pomaga Jezusu nositi križ

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. (Lk 23,26)

STARI STARŠI

Pred dvema letoma sva se upokojila; in ravno ko sva začela fantazirati, kako bi porabila nabrano energijo, naju je presenetila vest, da je najin zet izgubil službo. Med pandemijo sva nemočno spremljala zakonsko krizo najine starejše hčerke. Vnuki so začeli preplavljati najin dom z živahnostjo in zmedenostjo ne samo ob nedeljah, in to tako, kot se ni godilo, odkar so bili majhni najini trije otroci. V avto sva pričvrstila otroški sedež, kupila tablo za zapisovanje obveznosti najinih petih vnukov, da ne bi česa pozabila. Najine mišice niso več take kot nekoč, prtljaga izkušenj pa naju dela bolj učljiva za lekcije življenja, kot sva bila takrat, ko sva imela moči za tek. Skrbi naju križ krhkosti družin in nestalnosti dela. In danes, ko bi se morala ukvarjati z lastno utrujenostjo in neogibnim strahom pred smrtjo, nama je bil naložen nepričakovani križ, proti najini volji. Korak nama gre počasneje in ponoči se po nasmešku znajdeva v solzah sočutja. Toda biti »kisik« za družine najinih otrok je dar, ki nama spet prinaša občutja, ki sva jih imela, ko so bili še majhni. Nikoli ne nehaš biti mami in ati.

Gospod Jezus, ki si delil breme križa.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki nas podrejaš sodbi svojega križa.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki nam naročaš, naj hodimo za teboj vsak s svojim križem.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki nas kličeš, naj nosimo bremena drug drugega,
prisluhni našim prošnjam:
nakloni našim družinam,
da bodo znale deliti veselje in bremena,
vsem nam pa, da bomo rasli v dejavnem bratstvu,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Eia, mater, fons amoris, / me sentire vim doloris / fac, ut tecum lugeam.
Mati, vir ljubezni prave, / naj okusim te težave / in s teboj žalujem zdaj.

IX. postaja
Jezus sreča jeruzalemske žene

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« (Lk 23,27-28)

DRUŽINA S POSVOJENIMI OTROKI

Zdaj smo štirje. Dolga leta sva bila samo dva in sva se soočala s križem samote in upravljanjem starševstva drugače, kot sva si vedno predstavljala. Posvojitev je zgodba življenja, zaznamovanega z zapuščenostjo, ki jo ozdravi sprejem. A zapuščenost ostane kot rana, ki vedno krvavi. In posvojitev je križ, ki si ga starši in otroci naložijo skupaj na rame in ga nosijo ter skušajo olajšati bolečino; morda ga celo vzljubijo, v kolikor je del otrokove zgodbe. Toda boli, ko vidimo otroka, ki trpi zaradi svoje preteklosti. Boli, ko ga skušamo ljubiti, ne da bi nam uspelo vsaj malo utešiti njegovo bolečino. Drug drugega smo posvojili. In ni dneva, ko se ne bi zbudili z mislijo, da se je splačalo, da ves ta napor ni brez smisla, da ta križ, čeprav je boleč, skriva tajno sreče.

Gospod Jezus, ki si sprejel pogled jeruzalemskih žena.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si obrisal solze in potolažil srca.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Tu, ki si pogumno prehodil križev pot.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

 

Gospod Jezus,
ki si šel križu naproti
z odprtimi očmi in pripravljenim srcem,
prisluhni našim prošnjam:
nakloni staršem in njihovim posvojencem,
da bodo rasli skupaj kot sprejemajoče družine,
nam vsem pa, da bomo sodelovali pri veselju bližnjega,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Fac ut ardeat cor meum / in amando Christum Deum, / ut sibi complaceam.
Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v ljubezni vekomaj.

X. postaja
Jezusa križajo

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo in gledalo. Celó voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sam sebe, če je res izvoljeni Božji Maziljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si ti judovski kralj, reši sam sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« (Lk 23,33-38)

VDOVA Z OTROKOMA

Sem mati z dvema otrokoma. Že več kot sedem let smo stol s tremi namesto s štirimi nogami. Lep in dovolj trden, čeprav včasih malce nestabilen. Pod križem vsaka družina, tudi najbolj pokvečena, najbolj razboljena, najbolj čudna, najbolj obsekana najde svoj globok smisel. Tudi naša. Izkusili smo, ne brez solza in bolečine, da nas Jezus v tistem objemu na tram pribitih rok gleda in nikoli ne pusti samih. Ne zaupa nas samo neki splošni ljubezni stvarnika do svojih ustvarjenin, ampak nas izroči nekemu prijatelju, neki materi, nekemu sinu, nekemu bratu. Neki Cerkvi, ki kljub svojim pomanjkljivostim ponuja roko in, pa naj se zdi še tako nemogoče, na kakšnem odseku prevzame naše breme, da nam omogoči, da se vsaj malo oddahnemo. Ljubezen se množi, ker je zastonjska; tudi ko imam skušnjavo, da bi hotela razumeti, zakaj »če je rešil druge … če je Kristus od Boga, njegov izvoljeni«, zakaj ni mogel rešiti tudi mojega moža. Toda rana Nekoga na križu je dediščina, vez in odnos obenem. Ljubezen postane resnična, ker v svojem breznu in v svojih nesrečah nismo zapuščeni.

Gospod Jezus, ki si razprostrl roke na križu.
         R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki zato, da bi rešil nas, nisi rešil samega sebe.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si odpustil svojim morilcem.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki z razprostrtimi rokami na križu
stiskaš k sebi vsakega, ki je sam in zapuščen,
prisluhni naši molitvi:
nakloni družinam, ki so izgubile enega od staršev,
da bodo v svoji bolečini čutili tvojo navzočnost,
vsem nam pa, da bomo znali jokati z jokajočimi,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Sancta mater, istud agas, / Crucifixi fige plagas / cordi meo valide.
Sveta Mati, to te prosim, / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.

XI. postaja
Jezus obljubi desnemu razbojniku Kraljestvo

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Eden od hudodelcev je rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,33.42-43)

DRUŽINA S SINOM DUHOVNIKOM

Šele zdaj se nasmehnemo, ko se spominjamo, kaj vse smo pričakovali od svojega sina. Vzgajali smo ga, da bi bil srečen, da bi se uresničil. Da bi šel po dedovih stopinjah. Da, verjetno smo hoteli zanj drugačno življenje. Družino, delo, otroke, vnuke. Skratka nekaj normalnega. Že smo živeli njegovo življenje namesto njega. Pa si prišel ti in si vse obrnil na glavo. Uničil si naše sanje zaradi nečesa večjega. Storil si, da njegovo življenje ni šlo po logiki »še vedno je bilo tako« in si ga poklical zase. Kako to? Zakaj ravno njega? Zakaj ravno najinega sina? Na začetku tega nisva dobro sprejela. Ugovarjala sva mu. Zapustila sva ga. Mislila sva, da ga bo najin hlad vrnil na stara pota. Poskušala sva mu vbiti v glavo dvom, da je morda povsem zablodil. Kot dva razbojnika. Potem pa sva razumela, da se s teboj ne da bojevati. Mi smo posoda, ti pa si morje. Mi smo iskrica in ti si ogenj. Torej te kakor desni razbojnik tudi midva prosiva, da se naju spomniš, ko prideš v svoje kraljestvo.

Gospod Jezus, ki si umrl kot razbojnik.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si spremenil križ v kraljevski prestol.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si odprl vrata izgubljenega raja.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si nam razodel skrivnosti svojega kraljestva,
kjer je največji tisti, ki služi,
prisluhni našim prošnjam:
vodi starše, da bodo služili poklicanosti otrok,
in daj vsem nam, da bomo tvoji zvesti učenci,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Tui Nati vulnerati, / tam dignati pro me pati, / poenas mecum divide.
Sinu tvojemu so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.

XII. postaja
Jezus izroči Mater ljubljenemu učencu

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

DRUŽINA, KI JE IZGUBILA HČER

Pet nas je bilo: jaz, moj mož in najini trije otroci. Pred petimi leti pa je življenje postalo zapleteno. Težko je bilo sprejeti diagnozo, onkološka bolezen je bila vsak trenutek napisana na obrazu najmlajše hčerke. Bolezen, ki sicer ni nikoli ugasnila njenega nasmeha, je škrtanje krivice, ki smo jo doživljali, naredila še bolj boleče. Čeprav se je bolečina že dovolj »pošalila« z nami, nas je po komaj šestih letih zakona z nepričakovano smrtjo zapustil moj mož in nas postavil na pot parajoče osamljenosti. V njej smo po dveh letih še hčerko od doma spremili k poslednjemu slovesu. Pet let je minilo od začetka te avanture, ki je razumsko nikakor nismo razumeli. Gotovi pa smo, da je v tem velikem križu vedno bival in še danes biva Gospod. »Bog ne kliče sposobnih, ampak usposobi poklicane.« To nam je nekega dne rekla neka redovnica in te besede so nam spremenile perspektivo v zadnjih letih. Največja laž, s katero smo se morali boriti, je bila ta, da nismo več družina. Ne znam drugače odgovoriti svojemu srcu in svoji telesni bolečini kot tako, da se izročim Gospodu, ki hodi ta del zemeljske poti z menoj. Kolikokrat sem se na obiskih kemoterapije za mojo hčer počutila kot Marija pod križem. In to izkustvo mi daje danes začutiti – vsaj za drobec – mater mojega Gospoda.

Gospod Jezus, ki si spoznal parajoča čutenja.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki smrti nisi pustil zadnje besede.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si nam v oporoki zapustil svojo lastno Mater.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
preden si izdihnil, si nam hotel izročiti svojo Mater
in nas zaupati njeni skrbi,
prisluhni našim prošnjam:
nakloni družinam, ki jih je zaznamovala smrt otroka,
da bodo ohranile prejeto milost z darom njihovega življenja,
vsem nam pa, da bomo v tolažbi Duha sprejemali tvojo poslednjo voljo,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Vidit suum dulcem Natum / morientem desolatum, / cum emisit spiritum.
V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.

XIII. postaja
Jezus umre na križu

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ob deveti uri je Jezus zaklical z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?«, kar v prevodu pomeni: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹ Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trs, mu dajal piti in govoril: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija, da ga sname.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. (Mr 15,34.36-37)

UKRAJINSKA IN RUSKA DRUŽINA

Smrt vse naokrog. Zgleda, da življenje nič več ne velja. Vse se spremeni v nekaj sekundah. Življenje, dnevi, lahkotnost zimskega snega, iti po otroke v šolo, delo, objemi, prijateljstvo … vse. Naenkrat vse izgubi veljavo. »Kje si, Gospod? Kam si se skril? Hočemo živeti kakor prej. Zakaj vse to? Kaj smo zakrivili? Zakaj si nas zapustil? Zakaj si zapustil naši ljudstvi? Zakaj si tako razbil naše družine? Zakaj se nam ne da več sanjati in živeti? Zakaj so naše dežele postale temne kot Golgota?« Solz je zmanjkalo. Bes se je umaknil pred vdanostjo v usodo. Vemo, da nas ljubiš, Gospod, a ne čutimo te ljubezni; in to nas spravlja ob pamet. Zjutraj se zbudimo in smo nekaj sekund srečni, potem pa se takoj spomnimo, kako težko bo doseči spravo. Gospod, kje si? Spregovori v tišini smrti in ločenosti in nas nauči, kako delati za mir, kako biti bratje in sestre, kako na novo zgraditi to, ker so bombe hotele uničiti.

Gospod Jezus, ki si nas ljubil do konca.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si s smrtjo uničil smrt.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si nam s svojim zadnjim dihom povrnil življenje.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si dal, da je iz svoje prebodene strani
pritekla sprava za vse,
poslušaj naše ponižne glasove:
daj družinam, ki so jih uničile solze in kri,
da bodo verovale v moč odpuščanja,
vsem nam pa, da bomo gradili mir in slogo,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Fac me tecum pie flere, / Crucifixo condolere, / donec ego vixero.
Naj s teboj sedaj žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.

XIV. postaja
Jezusovo telo pokopljejo v grobu

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Jožef je telo vzel, ga zavil v čisto platno in ga položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil velik kamen, je odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu. (Mt27,59-61)

BEGUNSKA DRUŽINA

Zdaj smo tukaj. Za svojo preteklost smo mrtvi. Hoteli bi živeti v svoji deželi, pa nam je vojna to preprečila. Težko je za družino, če mora izbirati med sanjami in svobodo. Med hrepenenji in preživetjem. Tu smo po dolgem potovanju, na katerem smo videli umirati ženske in otroke, prijatelje, brate in sestre. Tu smo, preživeli. Dojemajo nas kot breme. Mi, ki smo bili doma pomembni, smo tukaj številke, kategorija, poenostavitve. In vendar smo veliko več kot zgolj emigranti. Smo ljudje. Sem smo prišli zaradi svojih otrok. Vsak dan umiramo zanje, da bi tukaj mogli poskusiti živeti normalno življenje, brez bomb, brez prelivanja krvi, brez preganjanja. Smo katoličani, pa tudi to je videti, da je včasih porinjeno v ozadje glede na dejstvo, da smo migranti. Če se s tem ne sprijaznimo, je to zato, ker vemo, da bo nekega dne veliki kamen na vhodu v grob odvaljen.

Gospod Jezus, ki so te prijateljske roke snele z lesa križa.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si bil pokopan v novem grobu Jožefa iz Arimateje.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki nisi spoznal razpadanja v grobu.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si se spustil v predpekel,
da bi osvobodil Adama in Evo z njunimi otroki iz prastare ječe,
poslušaj naše prošnje za begunske družine:
iztrgaj jih iz osame, ki ubija,
in vsem nam nakloni, da te bomo v vsakem človeku prepoznali
kot ljubljenega brata in sestro,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Quando corpus morietur, / fac ut animae donetur / paradisi gloria. Amen.
Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave rajski dom. Amen.

Zaključna molitev

Sveti oče:

Usmiljeni Oče,
ki daješ, da sonce vzhaja nad dobrimi in hudobnimi,
ne zapusti dela svojih rok,
za katero se nisi pomišljal izročiti svojega edinega Sina,
rojenega iz Device, križanega pod Poncijem Pilatom,
ki je umrl in bil pokopan v srcu zemlje,
ki je tretji dan vstal od mrtvih,
se prikazal Mariji iz Magdale,
Petru, drugim apostolom in učencem,
ki vedno živi v sveti Cerkvi,
ki je njegovo živo telo v svetu.

Ohranjaj v naših družinah prižgano luč evangelija,
ki razsvetljuje veselje in žalost, napore in upe:
vsak dom naj odseva obličje Cerkve,
katere najvišji zakon je ljubezen.
Po izlitju svojega Duha nam pomagaj,
da bomo s sebe slekli starega človeka,
ki je pokvarjen od varljivih stasti,
in nas preobleci v novega človeka,
ki je ustvarjen po pravičnosti in svetosti.

Drži nas za roko kakor Oče,
da se ne oddaljimo od tebe;
obrni k svojemu srcu naša uporna srca,
da se bomo naučili slediti načrtom miru;
pripelji nasprotnike, da si podajo roke,
da okusijo vzajemno odpuščanje;
razoroži roko brata, ki se dviga nad brata,
da bo tam, kjer je sovraštvo, zacvetela sloga.

Daj, da se ne bomo obnašali kot sovražniki Kristusovega križa,
da bomo deležni slave njegovega vstajenja.

On s Teboj živi in kraljuje
v edinosti Svetega Duha
na vse veke vekov.
R/. Amen.

APOSTOLSKI BLAGOSLOV
Ob koncu sveti oče podeli apostolski blagoslov.

F. Gospod z vami.
           Vsi: In s tvojim duhom.

F. Naj bo slavljeno ime Gospodovo.
           Vsi: Zdaj in na veke.

F. Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
           Vsi: Ki je ustvaril nebo in zemljo.

F. Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog, Oče + in Sin + in Sveti + Duh.
           Vsi: Amen.

 

Pesem

R/. Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo,
ni lesá, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako.
Sladki les, na sladkih žebljih nosiš breme presladkó.

1. Jezik moj, opevaj zmago, slavno in prečudežno,
zmagoslavno pesem križu, zmage znamenju zapoj,
in povej, kako Zveličar darovan je zmagal smrt. R/.

2. Les visoki, nagni veje, svoja vlakna omehčaj
in naravna vsa trdota v tebi popusti naj zdaj,
ude vzvišenega Kralja k sebi rahlo le privij. R/.

3. Les presrečni, ti edini nosiš žrtev za ves svet,
ladja si, v pristan domači svet zgubljeni nosiš spet,
ker te je oblila sveta Jagnjetova rešnja kri. R/.

 

Ilustracije so vzete iz

•       molitvenika s premišljevanji o Gospodovem trpljenju (1473), vat. lat. 9206
•       in iz horarija (15. stol.), ott. lat. 2919

 

Prevod: br. Miran Špelič OFM

Cvetna nedelja

Cvetna nedelja

Posted on by

V Katoliški cerkvi 10. aprila 2022 obhajamo 6. nedeljo v postnem času ali cvetno nedeljo. S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na Veliko noč, ki je največji krščanski praznik.

Cvetna (oljčna) nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem v letih 1951–1955, dokončno obliko pa so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965).

Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti.

Posebnost maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesejo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki zbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah ter blagoslovljenega odnesejo domov. V ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.

Med mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob.[1] Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje in pasijon.

Simbolika cvetne nedelje

Bogoslužje, ki poteka od cvetne do velikonočne nedelje, zaznamuje bogata simbolika, ki pomaga h globljemu razumevanju jedra krščanskega verovanja in zgodovine odrešenja.

Na cvetno nedeljo izstopajo trije simboli: pot, zelenje in vzklik hozana. Nomadsko ljudstvo Izrael je svojo zgodovino razumelo kot popotovanje, ki se je začelo s praočetom Abrahamom, ki se je po Božjem klicu odpravil na pot v obljubljeno deželo. Simbol poti nastopa tudi v Jezusovem življenju (prim. Mt 7,13 in sl.; 19,29; 22,16) in doseže vrhunec v izreku: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6a). Jezusovo javno delovanje je v Novi zavezi opisano kot stalno popotovanje v Galileji in Judeji, dokler osamljen ne umre na križu. Kot Vstali spremlja dva učenca na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35). To je simbol, da spremlja tudi Cerkev na njeni poti skozi zgodovino, jo podpira z močjo Svetega Duha. Verniki v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem[2] oblikujejo procesijo, ki se začenja na prostem in se konča v bogoslužnem prostoru.

Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butar oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave (prim. 1 Mz 8,11), zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem.[3]

Ob vhodu v Jeruzalem so ljudje Jezusa, ki je jezdil na oslu, pozdravljali z vzkliki hozana,[4] s čimer so izražali vero v Kristusa kot v kralja in Odrešenika. Beseda hozana je sicer v vsakodnevni bogoslužni rabi pri maši, saj kristjani s to molitvijo pred povzdigovanjem izpovedujejo vero v Odrešenika v posvečenem kruhu in vinu.

Evangeljsko poročilo o pasijonu in obredi cvetne nedelje uvedejo vernike v dogodke velikega tridnevja ter ponudijo panoramski pregled nad celotnim dogajanjem. Bogoslužje cvetne nedelje strne v sebi najpomembnejše dogodke Kristusove zadnje večerje, trpljenja in smrti, ki jih Cerkev na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto obhaja posamično in bolj poglobljeno.

Vir: RKC

Družinski rožni venec ob Letu družine

Družinski rožni venec ob Letu družine

Posted on by

V Letu družine Amoris Laetitia smo dobili tudi Družinski rožni venec. Namenjen je vsem družinam, da bi poživile molitveno življenje, saj »družina, ki moli skupaj, ostane skupaj« (AL, 227). Molimo ga lahko tudi povezani z drugimi družinami.

Rožni venec za družino sta skrbno pripravila Papeževa svetovna mreža molitve in Dikasterij za laike, družino in življenje. Meditacije so kratke, vzete iz Amoris Laetitia, spremljajo pa jih kratka vprašanja in slike, ki vamlahko pomagajo pri premišljevanju.

Leto družine Amoris laetitia smo začeli na praznik sv. Jožefa, 19. marca 2021, in se bo zaključilo z 10. Svetovnim srečanjem družin od 22. do 26. junija. Glavno dogajanje s simpozijem bo potekalo v Rimu, po vseh škofijah vesoljne Katoliške cerkve pa bodo organizirana srečanja družin s spremljevalnim programom.

Več obvestil o svetovnem srečanju družin bomo še naknadno objavili na teh straneh.

Luka Mavrič

Knjižica A4

Knjižica za tisk

Teden družine 2022

Teden družine 2022

Posted on by

Med 19. in 25. marcem tradicionalno obhajamo Teden družine. Lani smo z 19. marcem, na praznik sv. Jožefa, vstopili v Leto družine, ki se bo zaključilo letos junija z 10. svetovnim srečanjem družin (SSD) v Rimu. Teden družine je zato letos pod istim geslom kot 10. SSD Družinska ljubezen: poklicanost in pot k svetosti. V tem kontekstu bomo uporabljali tudi logo, simbole in himno 10. SSD. 

Od 19. do 25. marca 2022 bomo lahko vsak dan od 20.00 do 20.20 ure preko spleta prisluhnili družinam iz vseh slovenskih škofij in večjim družinskim organizacijam, ki delujejo v Katoliški cerkvi v Sloveniji ter družinam, ki živijo v tujini. Vse družine so povabljene, da se pridružijo preko spleta (na zoom-u) in prisluhnejo njihovim pričevanjem, kako dajejo prostor Bogu v svojem vsakdanjem življenju. Skupaj se povežimo v petju in molitvi rožnega venca. Vsak dan bo škof posamezne škofije molil naprej desetko rožnega venca, družine pa bodo v to molitev vključile konkretne prošnje. Na koncu bo škof družinam podelil svoj blagoslov.

Gradivo ob Letu družine

Prenos bo mogoče spremljati preko Zoom-a, YouTube kanala in Facebook strani. Povezave so objavljene tukaj:

Povezave bodo objavljene tudi na spletnih straneh posameznih škofij in na portalu Pridi in poglej. 

Mag. Luka Mavrič
Urad za družino SŠK

PLAKAT

Kateheze v Letu družine (VIDEO)

Prva kateheza v Letu družine – Hodimo skupaj

Druga kateheza v Letu družine – Družina v luči Božje besede

Tretja kateheza v Letu družine – Poklicanost družine

Četrta kateheza v Letu družine – Ljubezen v zakonu

Peta kateheza v Letu družine – Lepota ljubezni »za vedno«

Šesta kateheza v Letu družine – Rodovitna ljubezen

Sedma kateheza v Letu družine – Poklicani v cerkveno poslanstvo

Osma kateheza v Letu družine – Vzgoja otrok

Deveta kateheza v Letu družine – Spremljanje krhkosti

Deseta kateheza v Letu družine – Duhovnost v zakonu in družini

Slovenska karitas začenja z zbiranjem materialne pomoči za pomoč Ukrajini

Slovenska karitas začenja z zbiranjem materialne pomoči za pomoč Ukrajini

Posted on by

Slovenska karitas je do danes za najnujnejšo pomoč prizadetim v konfliktu v Ukrajini  zbrala 56.100 EUR, ki jih bo danes posredovana Karitas v Ukrajini. Zahvaljuje se za solidarnost, ki je zajela Slovenijo. Začenja tudi z zbiranjem materialne pomoči v hrani, vodi, higienskih pripomočkih, oblačilih po slovenskih regijah in nadaljuje z zbiranjem finančne pomoči za Karitas Ukrajino, ki bo pomaga v različnih delih države na kritičnih območjih.

Karitas v Ukrajini pomaga z vojno prizadetim ljudem v Ukrajini, ki sedaj obupano iščejo varno zatočišče tako v zahodni Ukrajini kot v tujini. Življenjsko pomembno pomoč in psihosocialno podporo zagotavljajo zlasti ženskam in otrokom v 22 centrih po celotni Ukrajini. Notranje razseljenim osebam na poti zagotavlja osnovne informacije, hrano, pitno vodo in komplete za osebno higieno ter varen in zanesljiv prostor za spanje, prehranjevanje in umivanje. Največ pomoči bo podeljene na kritičnih območjih, kot so Kramatorsk, Rubizhne, Zaporožje, Volnovaka, Mariupol, Harkov, Dnipro, Kijev, Žitomir, Odesa, Ivano-Frankiv. Zaposleni in prostovoljci Karitas v Ukrajini zagotavljajo tudi varen prevoz za razseljene družine, da lahko pridejo do svojih bližnjih.

“V tem dramatičnem trenutku pogumno nadaljujemo s pomočjo ljudem v stiski, nikogar ne bomo pustili za seboj,” pravi  Fr. Vyacheslav Grynevychin, direktor Caritas-SPES v Ukrajini. Tetiana Stawnychy, predsednica Caritas Ukrajina, pa dodaja: “Resnično sem ponosna na našo ekipo, ki se trudi poskrbeti za potrebe najbolj ranljivih. Hvaležni smo za veliko podporo organizacij Karitas in ljudi dobre volje iz tujine. Potrebe so vsak dan večje.”

Vse več je tudi beguncev v sosednjih državah, kot so Poljska, Moldavija, Slovaška, Romunija, Madžarska. Tam jim že pomagajo lokalne Karitas, še posebej velika je pomoč Karitas na Poljskem, kamor je pribežalo že 280.000 ljudi iz Ukrajine.

Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem denarnih sredstev na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Namen: Pomoč Ukrajini, Sklic: SI00 870, Koda namena: CHAR, BIC banke: LJBASI2X. Položnice bodo v tem tednu na voljo na vseh poštah in po župnijah.  
Prispevek v višini 5 EUR je mogoče posredovati s SMS sporočilom KARITAS5 na 1919.

Slovenska karitas s 01. 03. 2022 začenja tudi  akcijo zbiranja materialne pomoči, ki bo potekala na naslednjih lokacijah škofijskih Karitas (kontaktne številke objavljene na karitas.si):

  • Humanitarno skladišče Nadškofijske karitas Maribor, Ljubljanska 23, 2000 Maribor (ponedeljek, sreda, petek med 9. in 12. uro).
  • Skladišče Škofijske karitas Ljubljana, Slovenčeva 19, 1000 Ljubljana (ponedeljek, torek, četrtek in petek od 13.00 do 15.00 in sreda popoldan).
  • Humanitarno skladišče Škofijske Karitas Celje, Vrbje 82, 3310 Žalec (od ponedeljka do petka med 8.00 in 14.00).
  • Škofijska karitas Novo mesto, Skladišče Bergančevje 19, 8000 NM (vsak delovnik med 8.00 in 15.00 – predhodno poklicati na 031 632 008).
  • Škofijska karitas Koper – po Dekanijskih karitas.
  • Škofijska karitas Murska Sobota – Lazarjev dom, Gregoričeva 4, 9000 Murska Sobota  (ponedeljek – petek od 13. do 15. ure).

Zbira predvsem naslednji material:

  • suho ali trajno in dobro zapakirano osnovno hrano, ki ne potrebuje hlajenja (konzerve, narezek, otroška hrana, testenine, mleko ipd.),
  • higienski  pripomočki (pralni prašek, milo in šampon za osebno nego, pasta in ščetke, ženski vložki),
  • higienski robčki in plenice,
  • voda v plastenkah,
  • oblačila za otroke, bombažno posteljnino, novo spodnje perilo in nogavice,
  • spalne vreče.

Tudi v več trgovskih centrih po vsej Sloveniji se bo v označenih košarah zbirala hrana in higienskih pripomočki.

Zbrani artikli bodo namenjeni za pomoč v Ukrajini, v večjih zbirnih centrih Karitas v sosednjih državah in tudi za nameščene v Sloveniji, kar bo odvisno od potreb in logističnih možnosti.

Iskrena hvala vsakemu za vsak dar in izraženo solidarnost.

Peter Tomažič

generalni tajnik Slovenska karitas

Zbiranje pomoči za Ukrajino v Pivki

Zbiranje pomoči za Ukrajino v Pivki

Posted on by

Zbira se: pitna voda, higienski pripomočki in nepokvarljiva živila.

Zbiranje bo potekalo v sredo, 2.3.2022, od 14.00 do 17.00 v Pivki v prostorih Karitas – Kolodvorska 10.

 

HVALA iz srca za vsak dar!

Poleg molitve so potrebna tudi konkretna dejanja ljubezni.

Sporočilo svetega očeta za post 2022 – II. del

Sporočilo svetega očeta za post 2022 – II. del

Posted on by

 

II. del
8. NEDELJA MED LETOM, 27. FEBRUARJA 2022

2. »NE NAVELIČAJMO SE, KO DELAMO DOBRO«
Kristusovo vstajenje oživlja zemeljske upe z »velikim upanjem« na večno življenje in vnaša seme odrešenja že v sedanji čas (prim. Benedikt XVI., okrožnica Rešeni v upanju, 3; 7). Ob bridkem razočaranju zaradi tolikih porušenih sanj, ob zaskrbljenosti zaradi izzivov, ki grozijo, ob malodušju zaradi revščine naših sredstev smo v skušnjavi, da bi se zaprli v svoj individualistični egoizem in se zatekli v brezbrižnost do trpljenja drugih. Dejansko so tudi najboljši viri omejeni: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo« (Iz 40,30). Toda Bog »Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. […] tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29.31). Postni čas nas kliče, naj svojo vero in upanje položimo v Gospoda (prim. 1 Pt 1,21), saj lahko samo s pogledom, uprtim v vstalega Jezusa Kristusa (prim. Heb 12,2) mogli sprejeti apostolovo spodbudo: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9).

Ne naveličajmo se moliti. Jezus je učil, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Moliti moramo, ker potrebujemo Boga. Nevarna utvara je, da zadoščamo sami sebi. Če smo v pandemiji neposredno spoznali svojo osebno in družbeno krhkost, naj nam ta post omogoči, da bomo doživeli tolažbo vere v Boga, brez katere ne moremo imeti trdnosti (prim. Iz 7,9). Nihče se ne reši sam, ker smo vsi v istem čolnu sredi viharjev zgodovine;[1] predvsem pa se nihče ne reši brez Boga, saj samo velikonočna skrivnost Jezusa Kristusa daje zmago nad temnimi vodami smrti. Vera nas ne oprosti življenjskih stisk, nam pa omogoči, da gremo preko njih združeni z Bogom v Kristusu v velikem upanju, ki ne razočara in katerega poroštvo je ljubezen, ki jo je Bog izlil v naša srca po Svetem Duhu (prim. Rim 5,1-5).

Ne naveličajmo se ruvati zla iz svojega življenja. Telesni post, h kateremu nas kliče post, naj okrepi našega duha za boj proti grehu. Ne naveličajmo se prositi za odpuščanje v zakramentu pokore in sprave, saj vemo, da se Bog nikoli ne naveliča odpuščati.[2] Ne naveličajmo se boriti proti poželenju, proti tisti slabosti, ki sili k sebičnosti in k vsakemu zlu, in je v teku stoletij našla različne poti, po katerih je človeka pahnila v greh (prim. Vsi smo bratje, 166). Ena od teh poti je nevarnost zasvojenosti od digitalnih medijev, ki osiromaši človeške odnose. Post je ugoden čas, da se upremo tem pastem in namesto tega gojimo celovitejšo človeško komunikacijo (prim. prav tam, 43), ki jo sestavljajo »resnična srečanja« (prav tam, 50), iz oči v oči.

Ne naveličajmo se delati dobro v dejavni ljubezni do bližnjega. V tem postu delimo miloščino z veseljem (prim. 2 Kor 9,7). Bog, »ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež« (2 Kor 9,10), poskrbi za vsakega izmed nas ne le, da bi imeli hrano, ampak tudi da bi mogli biti velikodušni v dobrih delih do drugih. Če je res, da je vse naše življenje čas za sejanje dobrega, na poseben način izkoristimo ta postni čas, da bomo poskrbeli za tiste, ki so nam blizu, da se približamo tistim bratom in sestram, ki so ranjeni na poti življenja (Prim. Lk 25-37). Post je ugoden čas za iskanje in ne za izogibanje tistim, ki potrebujejo pomoč; da pokličemo in ne da se ne menimo za tiste, ki si želijo lepo besedo in da jih nekdo posluša; da obiskujemo in ne da zapuščamo tiste, ki trpi v osamljenosti. Uresničujmo poziv k delanju dobrega vsem, vzemimo si čas za ljubezen do najmanjših in nezaščitenih, do zapuščenih in prezrtih, do diskriminiranih in odrinjenih (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 193).

3. »ČE SE NE UTRTUDIMO, BOMO OB SVOJEM ČASU ŽELI« 
Post nas spominja, da »blaginje, pa tudi ljubezni, pravičnosti in vzajemnosti ne dosežemo enkrat za vselej; zanje se moramo boriti iz dneva v dan« (prav tam, 11). Prosimo torej Boga za potrpežljivo stanovitnost poljedelca (prim. Jak 5,7), da se ne bomo utrudili pri delanju dobrega, korak za korakom. Kdor pade, naj stegne roko k Očetu, ki nas vedno dvigne. Kdor je izgubljen, prevaran od zapeljevanja hudobca, naj ne odlaša z vrnitvijo k Njemu, »ki je velik v odpuščanju« (Iz 55,7). V tem času spreobrnjenja, v katerem najdemo oporo v Božji milosti in v občestvu Cerkve, se ne naveličajmo sejati dobro. Post pripravlja tla, molitev namaka, ljubezen daje rodovitnost. V veri imamo zagotovilo, da »če se ne utrdimo, bomo ob svojem času želi« in da bomo z darom vztrajnosti dosegli obljubljene darove (prim. Heb 10,36) za odrešenje sebe in drugih (prim. 1 Tim 4,16). Ko živimo bratsko ljubezen do vseh, smo združeni s Kristusom, ki je dal svoje življenje za nas (prim. 2 Kor 5,14-15), in vnaprej okušamo veselje nebeškega kraljestva, ko bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,28).

Naj nam Devica Marija, iz katerega naročja je vzbrstel Odrešenik in ki je »vse shranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19), pridobi dar potrpežljivosti in naj nam bo blizu s svojo materinsko prisotnostjo, da bo ta čas spreobrnjenja obrodil sadove večnega odrešenja.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 11. novembra 2021, god sv. Martina, škofa.

 

Frančišek

Nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore vabi v nedeljo in na pepelnično sredo k molitvi za mir v Ukrajini

Nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore vabi v nedeljo in na pepelnično sredo k molitvi za mir v Ukrajini

Posted on by

Dragi bratje in sestre, zaskrbljeno spremljam vojno v Ukrajini in vabim vse slovenske katoličane, da molijo za mir. 

V tem trenutku negotovosti in preizkušnje so vsi državni voditelji dolžni storiti vse, da ustavijo nasilje v Ukrajini; vsi verniki pa moramo okrepiti molitev za mir in tamkajšnje prebivalce. Jezus blagruje tiste, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci (prim. Mt 5,9). Zato vabim duhovnike, da v nedeljo, 27. februarja 2022, pri vseh svetih mašah darujejo sveto mašo za mir in pravičnost (RM str. 795), vernike povabijo k molitvi za mir ter med prošnjami vernikov dodajo dve posebni prošnji: 

  1. Gospod Bog, Knez miru, pomiri sovraštvo in odpravi krivice, ki vladajo med narodi, da bosta po vsem svetu vladala mir in pravičnost.
  2. Gospod Bog, Knez miru, prosimo te za mir v Ukrajini. Vse prebivalce Ukrajine še posebej obvaruj vojnih grozot in slehernega nasilja. 

Prav tako vabim duhovnike, redovnike in redovnice ter vernike, da molijo rožni venec in litanije Matere Božje za mir v Ukrajini.

Vse Slovenke in Slovence lepo vabim, da se na pepelnično sredo pridružimo pobudi papeža Frančiška, ki je naslednjo sredo (2. marec 2022) razglasil za poseben dan molitve in posta za mir. Papež pravi: »Jezus nas je učil, da se na hudičevo nesmiselnost nasilja odgovori z Božjim orožjem, z molitvijo in postom. Vse vabim, da pepelnično sredo, 2. marca, namenijo dnevu posta za mir. Vernike na poseben način spodbujam, naj se na ta dan intenzivno posvetijo molitvi in postu. Kraljica miru naj obvaruje svet pred norostjo vojne.«

Kraljica miru – prosi za nas!

 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK