1 Mz 18,1-10

Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je od vhoda v šotor tekel naproti in se jim priklonil do tal. Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! Naj prinesejo, prosim, malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Prinesem tudi grižljaj kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste dalje. Saj ste zato prišli mimo svojega služabnika!« Rekli so: »Stori, kakor si rekel!«

Abraham je nato pohitel v šotor k Sari in rekel: »Hitro vzemi tri merice moke, bele moke, zamesi in speci podpepelnike!« Potem je Abraham tekel h govedu. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu, ki ga je hitro pripravil. Vzel je maslo in mleko ter tele, ki ga je dal pripraviti, in vse to postavil prednje. Potem je stal pri njih pod drevesom, ko so jedli.

Tedaj so mu rekli: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« Potem je rekel: »Gotovo se vrnem k temi čez leto ob tem času, in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim.

Kol 1,24-28

Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter po svoje dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev. Postal sem njen služabnik po načrtu, ki mi ga je Bog določil, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas, upanje slave. Kajti njega oznanjamo, ko vsakega človeka spodbujamo in vsakega človeka poučujemo z vso modrostjo, da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu.

Lk 10,38-42

Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena po imenu Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela z obilno strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril in rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin pravi: »Marta je z velikodušno gostoljubnostjo sprejela Kristusa v svojo hišo. To je res veliko delo, saj je pripravljala obed za Svetega nad svetimi in za njegove učence. Marija pa se je hranila s pravičnostjo in resnico Jezusa, ki je kruh življenja.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Kristusovo telo potrebuje poslušalce in delavce Božje besede.« Sv. Efrem Sirski razlaga: »Lahko bi sklepali, da je bila Martina ljubezen bolj goreča kot Marijina, saj je bila pripravljena streči mu, še preden je prišel in je bila ona, ki mu je prva tekla naproti, ko je prišel obudit Lazarja od mrtvih.« Sv. Janez Kasijan pravi: »S tem, ko je Jezus pohvalil Marijo, ni kritiziral Marto, temveč je samo pojasnil, da je služenje telesu le prehodno, medtem ko je poslušanje Božje besede večno.« Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720).

Misli Benedikta XVI.

Na severni polovici zemeljske oble smo že skoraj sredi poletja. To je obdobje, ko ni šole in ima večina počitnice. Manj je tudi pastoralnih dejavnosti po župnijah. Torej je resnično ugoden čas, da postavimo na prvo mesto to, kar je v življenju resnično pomembno, prisluhniti Gospodovi Besedi. Na to nas spominja evangelij današnje nedelje preko znamenitega dogodka, ki ga pripoveduje sveti Luka (Lk 10,38-42), ko je Jezus obiskal hišo Marte in Marije.

Marta in Marija sta sestri, ki imata tudi brata Lazarja, vendar ta v tem dogodku ni omenjen. Jezus je šel skozi vas, pravi besedilo, in Marta ga je sprejela v svojo hišo (prim Lk 10,38). Iz te podrobnosti lahko razberemo, da je Marta starejša in da ona v hiši gospoduje. Kajti, ko se je Jezus usedel, je Marija sedla k njegovim nogam ter ga poslušala, medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo, sicer potrebno za takšnega izrednega Gosta. Kot da bi imeli ta prizor pred očmi: ena sestra se prezaposlena suče okoli, druga pa je kot zamaknjena od Učiteljeve prisotnosti ter njegovih besed. Marta čez nekaj časa, očitno užaljena, ne zdrži več in protestira, si dovoli kritizirati Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Marta celo želi poučiti Učitelja samega! Jezus pa ji popolnoma miren odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,41-42). Kristusova beseda je zelo jasna. Nikakor ne omalovažuje dejavnega življenja, tudi ne velikodušne gostoljubnosti, pač pa samo jasno poudari, da je eno, ki je resnično potrebno in to je, poslušati Gospodovo Besedo, saj je ravno v tem trenutku Gospod tam, navzoč v Osebi Jezusa Kristusa! Vse drugo bo minilo in nam bo odvzeto, le Božja Beseda je večna in daje smisel našemu vsakodnevnemu delovanju.

Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720). Svetniki so torej imeli globoko življensko izkušnjo povezanosti med molitvijo in delovanjem, med popolno ljubeznijo do Boga ter ljubeznijo do bratov in sester. Sveti Bernard, ki je zgled usklajenosti med kontemplacijo in delavnostjo, je v knjigi De consideratione, naslovljeni na papeža Evgenija III., v kateri mu je ponudil nekaj razmišljanj o njegovi službi, vztrajal pri nujnosti notranje zbranosti, molitve, da bi se s tem lahko ubranil pred nevarnostmi pretiranega aktivizma, ne glede na stanje v katerem se znajde in ne glede na to kakšno nalogo opravlja. Sveti Bernard zatrjuje, da pretirana zaposlenost, neustavljivi ritem življenja, pogosto vodi v otrditev srca in otežuje duha (prim. De consideratione II., 3).

To je tudi za nas danes dragocen opomin, saj smo navajeni vrednotiti vse z merili produktivnosti in učinkovitosti. Brez zveste vsakodnevne molitve se naše delovanje izprazni, izgubi dušo, se skrči na preprost aktivizem, ki nas na koncu pusti nezadovoljne. V krščanskem izročilu obstaja lepa molitev, ki se jo moli pred vsakim dejanjem in se glasi takole: »Actiones nostras, quæsumus, Domine, aspirando præveni et adiuvando prosequere, ut cuncta nostra oratio et operatio a te semper incipiat, et per te coepta finiatur«, in v prevodu: »Navdihuj naša dejanja, Gospod, in jih spremljaj s svojo pomočjo, da bo tako, imelo vse naše govorjenje in delovanje vedno v tebi svoj začetek in v tebi svojo dopolnitev«. Vsak korak v našem življenju, vsako dejanje, tudi dejanje Cerkve, je potrebno storiti pred Bogom, v luči njegove Besede.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 21. julij 2013
Današnji odlomek je o Marti in Mariji. Kdo sta ti dve ženi? Marta in Marija sta Lazarjevi sestri, Gospodovi sorodnici in njegovi zvesti učenki, ki prebivata v Betaniji. Sveti Luka to takole opisuje: Marija je ob Gospodovih nogah poslušala ‘njegovo besedo’, medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo (prim. Lk 10, 39-40). Obe sta sprejeli Gospoda, ki je šel mimo, a vsaka na drugačen način. Marija je sedla k Jezusovim nogam in ga poslušala, medtem ko je Marto popolnoma prevzela priprava, da se je vsa obremenjena obrnila na Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Jezus pa jo blago pograja: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. t« (Lk 10,40-41).

Kaj želi reči Jezus s tem? Kaj je tisto le eno, ki je potrebno? Najprej je potrebno razumeti, da ne gre za nasprotje dveh drž, to je poslušanja Gospodove besede, kontemplacije in konkretnega služenja bližnjemu. To nista nasprotujoči si drži, temveč nasprotno, sta dva vidika, oba bistvena za naše krščansko življenje. Vidika, ki ju ne smemo nikoli ločiti, ampak živeti v globoki povezanosti in skladnosti. Zakaj je bila torej Marta, čeprav blago, pa vendar pograjana. Zato, ker je imela za bistveno samo to, kar je počela, preveč jo je jo prevzelo in zaposlilo to, kar mora ‘storiti’. Pri kristjanu dela služenja in dejavne ljubezni niso nikoli ločena od glavnega vira našega delovanja, torej od poslušanja Gospodove Besede, ‘biti’ kot Marija, v drži učenca ob Jezusovih nogah. Zaradi tega je bila Marta pograjana.

Tudi v našem krščanskem življenju, dragi bratje in sestre, sta molitev in delovanje globoko povezana. Molitev, ki ne vodi h konkretnemu dejanju do revnega, bolnega, pomoči potrebnega brata, brata, ki je v težavah, je nerodovitna ter nepopolna. Prav tako pa tudi v cerkenem delovanju, če je pozornost usmerjena le na ‘delati’ in je težišče na stvareh, opravilih, strukturah in se pozabi na Kristusa, kot središče vsega ter ni časa za pogovor z njim v molitvi, obstaja veliko tveganje, da služimo samim sebi in ne Bogu, ki je navzoč v pomoči potrebnem bratu. Sveti Benedikt je povzel stil življenja, ki ga je nakazal svojim menihom, z dvema besedama: ‘ora et labora’, ‘moli in delaj’. Iz kontemplacije, iz močnega prijateljskega odnosa z Gospodom se poraja sposobnost živeti in prinašati Božjo ljubezen, njegovo usmiljenje in nežnost drugim. Tudi naše delo, ki ga opravljamo pomoči potrebnemu bratu, naše delo dejavne ljubezni, ko opravljamo dela usmiljenja, nas vodijo h Gospodu, saj namreč gledamo v pomoči potrebnem bratu in sestri Gospoda samega.

Prosimo Devico Marijo, ki je Mati poslušanja ter služenja, naj nas uči premišljevati v našem srcu Besedo njenega Sina ter zvesto moliti, da bomo vedno bolj pozorni na potrebe bratov in sester.

Angel Gospodov, nedelja, 17. julij 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju evangelist Luka opisuje o Jezusu, ki je med potjo v Jeruzalem vstopil v neko vas ter bil sprejet v hišo dveh sester: Marte in Marije (prim. Lk 10,38-42). Obe sta sprejeli Gospoda, a vsaka na svoj način. Marija se je usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo (prim. v. 39), medtem ko je bila Marta zasedena s pripravo stvari in je v nekem trenutku rekla Jezusu: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« (v. 40). Jezus ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (vv. 41-42.

S svojim prevelikim prizadevanjem ter s čezmernimi opravki, Marta tvega in tu je problem, da pozabi na to, kar je najpomembnejše in to je navzočnost gosta, v tem primeru Jezusa. Za gosta ni dovolj, da mu samo postrežemo, nahranimo ali kakorkoli poskrbimo zanj. Gostu je potrebno predvsem prisluhniti, dobro si zapomnite to besedo, prisluhniti, ga sprejeti kot osebo z vso njegovo zgodovino, s njegovim srcem bogatim z občutki in mislimi, torej tako, da se bo res počutil doma. Toda če ga sprejmeš v svojo hišo, ga posediš tja, ti pa delaš naprej, on je tam kot kamen. Gost mora biti sprejet. Gotovo, Jezusov odgovor Marti, ko ji reče, da je le eno potrebno, dobi poln pomen v povezavi s poslušanjem besede Jezusa samega, besede, ki razsvetljuje in podpira vse to, kar smo in vse to, kar počnemo. Če gremo molit pred križ, govorimo, govorimo, govorimo…, ne slišimo Jezusa. Poslušati, prisluhniti. Toda ne smemo pozabiti, da je Jezus, kot Gospod in Učitelj tudi v hiši Marte in Marije najprej romar in gost. Njegov odgovor ima torej ta prvi in bolj neposreden pomen: »Marta, Marta, zakaj si daš toliko opraviti za gosta, da celo pozabiš na njegovo navzočnost?« Gost kot kamen. Da bi ga sprejeli ni potrebno veliko stvari, še več, potrebno je eno: poslušati ga, beseda, poslušati ga, izkazati mu bratsko držo na način, da bo opazil, da je v družini in ne v začasnem zavetišču.«

Če jo tako razumemo, postane gostoljubnost kot delo usmiljenja resnično človeška in krščanska krepost, krepost, ki v današnjem svetu tvega, da je zanemarjena. Dejansko je vedno več zavetišč in gostišč, vendar pa se ne vedno v teh okoljih udejanja tista prava gostoljubnost. Ustanavljamo razne inštitucije, ki poskrbijo za različne vrste bolezni, osamljenosti, obrobnosti, vendar pa je vedno manj možnosti, da tujec, tisti, ki je obroben ali izključen, najde nekoga, ki bi ga bil pripravljen poslušati, ker je tujec, begunec, migrant, poslušati njegovo bolečo pripoved. Celo v lastni hiši, med domačimi se zgodi, da je lažje najti vsake vrste usluge ali postrežbo, kot pa poslušanje in sprejem. Danes smo tako zasedeni s tolikimi problemi, nekaterimi nepomembnimi, da nimamo časa poslušati. Postavil bi vam rad vprašanje. Vsak naj odgovori v svojem srcu: »Ti mož, imaš čas prisluhniti ženi? In ti žena, imaš čas prisluhniti možu? Starši, imate čas, čas, da ga zapravite, da prisluhniti vašim otrokom, starim staršem, ostarelim.« »Stari starši vedno govorijo iste stvari, dolgočasni so!« »Toda potrebujejo, da jim kdo prisluhne!« Poslušati. Prosim vas, naučite se poslušati ter posvetite jim več časa. V sposobnosti poslušanja je korenina miru.

Devica Marija, Mati poslušanja ter nagle postrežbe, naj nas pouči, da bomo sprejemali in bili gostoljubni do naših bratov in sester.

Angel Gospodov, nedelja, 21. julij 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! V odlomku te nedelje evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem obisku v hiši Marte in Marije, Lazarjevima sestrama (prim. Lk 10, 38-42). Sprejmeta ga, in Marija se usede k njegovim nogam, da bi ga poslušala. Odložila je to, kar je počela, da bi bila Jezusu blizu, saj noče preslišati nobene njegove besede. Vse je potrebno odložiti, ko pride On in nas v našem življenju obišče, saj sta njegova navzočnost in njegova beseda pred vsakršno drugo stvarjo. Gospod nas vedno preseneti. Ko ga začnemo zares poslušati, se oblaki razkadijo, namesto dvomov pride resnica, strahov vedrina in različne življenjske situacije se postavijo na pravo mesto. Gospod vedno ko pride, postavi na pravo mesto stvari, tudi nam.

V tem prizoru Marije iz Betanije ob Jezusovih nogah sv. Luka pokaže molečo držo molivca, ki zna biti ob Učiteljevi navzočnosti tako, da ga posluša in se uskladi z Njim. Gre za to, da se čez dan ustavimo, se zberemo v tišini kakšno minuto, da napravimo prostor Gospodu, ki »pride mimo« in najdemo pogum ter ostanemo malo »na samem« z Njim, da se potem z večjo vedrino in učinkovitostjo vrnemo k vsakdanjim stvarem. S tem, ko je pohvalil Marijino držo, ki si je »izvolila boljši del«, se zdi, da Jezus ponavlja vsakemu od nas: »Ne pusti se potegniti za seboj stvarem, ki jih je potrebno delati, ampak najprej prisluhni Gospodovemu glasu, da boš dobro opravil naloge, ki ti jih daje življenje«.

Potem je še druga sestra, Marta. Sv. Luka pravi, da je ona gostila Jezusa (prim. v. 38). Morda je bila Marta starejša od sestre, tega ne vemo, prav gotovo pa je ta žena imela karizmo za gostoljubnost. Kajti, ko je Marija poslušala Jezusa, je bila ona zaposlena s številnimi opravili. Zato ji je Jezus rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari« (v. 41). S temi besedami On prav gotovo ne namerava obsoditi drže služenja, temveč pretirano skrb, s katero ga včasih doživljamo. Tudi mi imamo zaskrbljenosti kot sv. Marta in po njenem zgledu si zastavimo to, da se bo po naših družinah in po naših skupnostih živel čut za gostoljubje, za bratstvo in se bo lahko vsakdo počutil »doma«, še posebej mali in revni, ko trkajo na vrata.

Današnji evangelij nas torej spominja, kako je modrost srca ravno v tem, da znamo vključevati skupaj obe drži, tako kontemplacijo kot akcijo. Marta in Marija nam v tem kažeta pot. Če želimo z veseljem uživati življenje, moramo združevati ti dve drži: po eni strani biti »ob Jezusovih nogah«, da mu prisluhnemo, ko nam razlaga skrivnost vsake stvari; po drugi strani pa biti urni in pripravljeni za gostoljubnost, ko gre On mimo ter trka na naša vrata v obličju prijatelja, ki potrebuje trenutek počitka in bratstva. Za to je potrebna ta gostoljubnost.

Naj nam Sveta Marija, Mati Cerkve podari milost ljubiti in služiti Bogu ter bratom z rokama Marte ter s srcem Marije, da bomo vedno v drži poslušanja Kristusa lahko bili obrtniki miru in upanja. To je zanimivo, s tema držama bomo obrtniki miru in upanja.

Prg 8,22-31

Gospod me je imel v začetku svojega stvarstva,
pred svojimi pradavnimi deli.
Od vekomaj sem bila zasnovana,
od začetka, preden je nastala zemlja.
Ko še ni bilo pravodovja, sem bila rojena,
ko še ni bilo studencev, polnih vodá.
Preden so bile utrjene gore,
pred hribi sem bila rojena.
Ko še ni naredil zemlje in polja,
ne prvin zemeljskega kroga,
ko je utrjeval nebo, sem bila tam;
ko je s črto označil obok nad pravodovjem,
ko je zgoraj krepil oblake,
ko je utrjeval studence pravodovja,
ko je morju določal svoj sklep,
da vode ne prestopijo njegovega ukaza,
ko je urejal temelje zemlje,
sem bila ob njem stanovitna.
Dan na dan sem bila njegovo veselje;
igrala sem se pred njim ves čas;
igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu
in moje veselje je pri človeških otrocih.

Ps 8

Odpev: »Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«
Ps 8,4-5.6-7.8-9

Ko občudujem nebo, delo tvojih prstov,
luno in zvezde, ki si jih nanj pritrdil,
se sprašujem, kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ.
Odpev: »Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«

Narédil si ga le malo nižjega od angelov,
s slavo in častjo si ga ovenčal.
Nad dela svojih rok si ga postavil,
vse si polóžil pod njegove noge.
Odpev: »Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«

Vse ovce in govedo,
in tudi živali na polju,
ptice neba in ribe morjá,
vse, kar se giblje po morskih stèzah.
Odpev: »Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«

Rim 5,1-5

Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

Jn 16,12-15

Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k vsej resnici, ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in prihodnje reči vam bo oznanjal. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel, da iz mojega jemlje in bo vam oznanjal.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin v knjigi o Trojici današnji odlomek razlaga takole: »Sveti Duh sam zadostuje za našo blaženost, ker je neločljiv od Očeta in Sina. V Božji podobi je vse, kar ima Oče Sinovo, ki pravi: ‘Vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje’, v podobi služabnika pa nauk ni njegov, temveč tistega, ki ga je poslal. Kot človek ni zmožen dati tega. Iz tega je treba razumeti, da daje kot Bog in kot enak Očetu. O Duhu je rečeno, da ne govori samo od sebe, ker izhaja iz Očeta. Ker pa je Sin od Očeta in ker Sveti Duh izhaja iz Očeta, zakaj potem obeh ne imenujemo sin in zakaj za oba ne rečemo, da sta rojena, ampak je samo Sin edinorojeni, Sveti Duh pa ni ne sin ne rojen. Sin, ki ga je Oče poveličal, ni manjši od Očeta. Pa saj ga poveličuje tudi Sveti Duh; je mar tudi on večji od Sina? Če pa Sveti Duh zato poveličuje Sina, ker bo iz Sinovega jemal, in če zato jemlje iz njegovega, ker je vse, kar ima Oče, njegovo, je jasno, da poveličuje Sina Oče, ko Sina poveličuje Sveti Duha. Iz tega spoznamo, da je vse, kar ima Oče, ne le Sinovo, ampak tudi Svetega Duha, ker more Sveti Duh poveličati Sina, ki ga poveličuje Oče.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa takole moli k Sveti Trojici: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627).

Misli Benedikta XVI.

Po velikonočnem času, ki se je zaključil prejšnjo nedeljo z binkoštmi, se v bogoslužju vračamo v čas med letom. To nikakor ne pomeni, da si sedaj lahko kristjani manj prizadevamo, nasprotno, potem ko smo po zakramentih vstopili v božje življenje, smo poklicani biti vsak dan odprti za delovanje milosti, s katero napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Današnja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Božje razodetje, ki se je zgodilo v velikonočnih skrivnostih: v Kristusovi smrti in v vstajenju, v njegovem vnebohodu na Očetovo desnico ter v izlitju Svetega Duha. Človeški razum in govorica sta dejansko ne prikladna za razlago odnosov, ki obstajajo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Kljub temu pa so cerkveni očetje skušali orisati skrivnost Troedinega Boga tako, da so jo živeli z globoko vero.

Sveta Trojica začne namreč prebivati v nas na dan svetega krsta. »Jaz te krstim«, reče krstitelj »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Božjega imena, v katerem smo krščeni, se spomnimo vsakič, ko naredimo znamenje križa. Teolog Romano Guardini je o znamenju križa zapisal: »Pred molitvijo ga naredimo zato, da nas duhovno uredi; usmeri misli, srce in hotenje na Boga. Po molitvi, da ostane v nas to, kar nam je Bog podaril.. Tako objame vse bitje, telo in dušo… ter postane vse posvečeno v imenu Troedinega Boga«.

V znamenju križa in v imenu živega Boga je oznanilo, ki poraja vero ter navdihuje molitev. Kakor v evangeliju Jezus obljublja apostolom: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13), se to dogaja v nedeljskem bogoslužju, ko duhovniki teden za tednom delijo kruh Besede in evharistije. Tudi sveti arški župnik je na to spominjal svoje vernike: »Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani in ji daje moč za njeno potovanje? Duhovnik. Kdo jo pripravlja za prihod pred Boga, jo končno umije v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik! Da, duhovnik, vedno duhovnik« (Pismo ob začetku leta duhovnikov).

Dragi prijatelji, vzemimo za svojo molitev sv. Hilarija iz Poitiersa: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627). Kličimo Blaženo Devico Marijo, prvo stvaritev, v kateri je v polnosti prebivala Sveta Trojica, in jo prosimo za njeno varstvo, da bomo lahko dobro nadaljevali svoje romanje.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 26. maj 2013
Danes je nedelja Svete Trojice. Luč velikonočnega časa ter binkošti v nas vsako leto obnavlja veselje in čudenje vere. Iz tega spoznamo, da Bog ni nekaj bežnega, naš Bog ni Bog spray, je konkreten ne abstrakten in se imenuje: ‘Bog je ljubezen.’. To ni neka sentimentalna, čustvena ljubezen, temveč ljubezen Očeta, ki je vir vsakega življenja, ljubezen Sina, ki je umrl na križu in vstal, ljubezen Svetega Duha, ki prenavlja človeka in svet. Ko pomislimo na to, da je Bog ljubezen, je to za nas dobro, saj nas uči ljubiti ter podarjati se drugim tako, kakor se je Jezus podaril nam in hodi z nami. Jezus hodi z nami po poti življenja.

Sveta Trojica ni proizvod človeškega razmišljanja, ampak je obličje, s katerim se je Bog sam razodel in sicer ne od zgoraj s katedre, temveč s tem, da hodi skupaj s človeštvom. In Jezus nam je razodel Očeta ter nam je obljubil Svetega Duha. Bog je hodil skupaj s svojim ljudstvom skozi zgodovino Izraelskega ljudstva in Jezus hodi vedno z nami ter nam je obljubil Svetega Duha, ki je ogenj in nas uči vse to, česar mi ne vemo, saj nas od znotraj vodi tako, da nam daje dobre misli in navdihe.

Danes ne hvalimo Boga zaradi kakšne posebne skrivnosti, temveč zaradi Njega samega, ‘zaradi njegove neizmerne slave’, kakor pravi bogoslužna pesem. Hvalimo ga in se mu zahvaljujemo, ker je Ljubezen in ker nas vabi vstopiti v objem njegovega občestva, ki je večno življenje.

Našo hvalnico izročimo v roke Device Marije. Ona, ki je najponižnejša med ustvarjenimi bitji, je zaradi Kristusa že prispela na cilj zemeljskega romanja, je že v slavi Svete Trojice. Zato nam Marija, naša Mati, sveti kot znamenje gotovega upanja, saj je mati upanja na naši poti. Na naši poti je ona mati upanja in je mati, ki nas tolaži in je mati, ki nas spremlja na naši poti.

Angel Gospodov, nedelja, 22. maj 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes na praznik Svete Trojice nam Janezov evangelij predstavi odlomek dolgega Jezusovega poslovilnega govora, ki ga je imel malo pred trpljenjem. V tem odlomku On razloži globlje resnice o sebi, torej tudi opiše odnos med Jezusom, Očetom in Svetim Duhom. Jezus ve, da je blizu uresničitev Očetovega načrta, ki se bo dopolnil z njegovo smrtjo in vstajenjem. Zaradi tega želi dati svojim gotovost, da jih ne bo zapustil, saj bo njegovo poslanstvo nadaljeval Sveti Duh. Sveti Duh bo nadaljeval Jezusovo poslanstvo, bo vodil Cerkev naprej v Jezusovem poslanstvu.

Jezus namreč razodeva, v čem je njegovo poslanstvo. Predvsem nas bo Sveti Duh vodil k številnim rečem, ki jih ima Jezus sam še za povedati (prim. Jn 16,12). Ne gre za nove ali posebne nauke, ampak za polno razumevanje vsega tega, kar je Sin slišal pri Očetu in je dal spoznati učencem (prim. v. 15). Duh nas namreč vodi v nove bivanjske okoliščine s pogledom usmerjenim na Jezusa, istočasno pa odprtim za dogodke in prihodnost. On nam pomaga hoditi skozi zgodovino trdno zakoreninjeni v evangeliju in tudi z dinamično zvestobo svojim izročilom ter običajem.

Skrivnost Trojice pa govori tudi o nas, o našem odnosu z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Saj nas je po krstu Sveti Duh vstavil v srce in v življenje samega Boga, ki je občestvo ljubezni. Bog je ‘družina’ treh oseb, ki se ljubijo tako močno, da so eno. Ta ‘božanska družina’ pa ni zaprta sama vase, temveč je odprta, si podeljuje med sabo med stvarjenjem, v zgodovini in je vstopila v svet ljudi, da bi vse poklicala, da bi se ji pridružili. Trinitarično obzorje občestva nas vse zajema ter nas spodbuja, da živimo v ljubezni in bratski podelitvi v gotovosti, da kjer je ljubezen, tam je Bog.

To da smo ustvarjeni po podobi in sličnosti Boga občestva nas kliče k razumevanju nas samih kot bitij v odnosu ter da živimo medsebojne odnose v medsebojni solidarnosti in ljubezni. Takšni odnosi naj bi bili v igri predvsem po naših cerkvenih skupnostih, da bo vedno bolj jasna podoba Cerkve kot ikone Trojice. V igri naj bi bili tudi med kakršnim koli drugim družbenim odnosom, tako v družinah kot v prijateljstvih na področju dela. To so konkretne ponujene nam priložnosti za ustvarjanje vedno bolj človeško bogatih odnosov, sposobnih medsebojnega spoštovanja in ljubezni.

Praznik Svete Trojice nas vabi k prizadevanju med vsakdanjimi dogodki, da bomo kvas občestva, tolažbe in usmiljenja. Pri tem poslanstvu pa nas podpira moč, ki nam jo Sveti Duh daje. Ta ozdravlja meso ranjenega človeštva zaradi krivičnosti, nadvlade, sovraštva in pohlepa. Devica Marija je v svoji ponižnosti sprejela Očetovo voljo in je spočela Sina po delovanju Svetega Duha. Naj nam Ona, ogledalo Svete Trojice pomaga poživiti našo vero v trinitarično skrivnost in jo udejanjiti z izbirami te držami ljubezni in edinosti.

CAMERINO, sveta maša, nedelja, 16. junij 2019
»Kaj je človek, da se ga spominjaš?«, smo molili v Psalmu (8,5). Ko sem mislil na vas, so mi prišle na misel te besede. Ob tem, kar ste videli in trpeli, ob podrtih hišah in zgradbah, ki so se spremenile v ruševine, pride to vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v nadaljevanju stavka: kaj je človek, da se ga spominjaš? Nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, se Bog spominja. V negotovosti, ki so zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov! Drži pregovor, ki pravi, da Bog lažje izpelje Izraelce iz Egipta kot Egipt iz srca Izraelcev.

Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. Danes Jezus prav reče, da veliko stvari »ne moremo nositi« (prim. Jn 16,12). In kaj stori pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. V nas dopolnjuje to, kar je storil za Jezusa: njegove rane, tiste grde rane, ki jih je izdolblo zlo, so po moči Svetega Duha postale kanali usmiljenja, svetle rane, v katerih se blesti Božja ljubezen, ljubezen, ki ponovno dviguje, ki oživlja. To stori Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane. Slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

Upanje. Za kakšno upanje gre? Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja: narejena so iz zemeljskih sestavin, ki se prej ali slej pokvarijo. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, neglede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Gre za upanje, pravi danes sv. Pavel, ki »ne osramoti« (Rim 5,5), ki daje moč za premagovanje vseh stisk (prim. v. 2-3). Ko smo v stiski ali ranjeni, smo nagnjeni  k temu, da bi okoli svojih žalosti in strahov »naredili gnezdo«. Sveti Duh pa nas osvobaja naših gnezd, nam pomaga vzleteti, razkriva nam čudovito usodo, za katero smo rojeni. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu.

Bližina je tretja in zadnja beseda, ki bi jo želel podeliti z vami. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v našega duha in nas tako tolaži odznotraj, v notranjost nam prinaša nežnost Boga. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. On je namreč strokovnjak pri oživljanju, pri opogumljanju, pri obnavljanju. Potrebno je več moči za popravljanje kot za gradnjo, za ponovni začetek kot za začetek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se strinjali. To je moč, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi.

Dragi bratje in sestre, danes sem prišel, da bi vam bil blizu; tukaj sem, da bi z vami prosil Boga, naj se nas spomni, da nihče ne bi pozabil na tiste, ki so v težavah. Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine. Minila so skoraj tri leta in tveganje je, da bi po prvem čustvenem in medijskem odzivu, pozornost upadla in bi obljube končale v pozabi; da bi povečale razočaranje tistih, ki vidijo, da se vedno več ljudi odseljuje s tega področja. Gospod pa spodbuja, da bi se spominjali, popravljali, ponovno gradili, ter da bi to storili skupaj, ne da bi kadarkoli pozabili na tistega, ki trpi.

Kaj je človek, da se ga spominjaš? Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, da bi nas ponovno dvignil od znotraj, naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Kaj je človek? Je tvoj veliki sen, Gospod, katerega se vedno spominjaš. Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino, saj smo tvoji otroci, »Bog vse tolažbe« (2Kor 1,3).