Zaradi vas je Kristus postal ubog (prim. 2 Kor 8,9)

1. »Jezus Kristus je … zaradi vas postal ubog«. (prim. 2 Kor 8,9) S temi besedami apostol Pavel nagovarja prve kristjane iz Korinta, da bi jih opogumil pri njihovih prizadevanjih za solidarnost do bratov in sester v stiski. Svetovni dan ubogih letos prihaja kot zdrav izziv, ki nam pomaga, da se ozremo na svoj način življenja in številne oblike revščine okoli nas.

Pred nekaj meseci se je svet počasi pričel reševati iz viharja pandemije. Kazali so se znaki gospodarskega okrevanja. To bi lahko koristilo milijonom ljudi, ki so bili zaradi izgubljene službe pahnjeni v revščino. Prikazal se je košček modrega neba. Ni zmanjšal naše žalosti ob izgubi najdražjih, obljubljal pa nam je vrnitev k neposrednim medčloveškim odnosom ter ponovnemu druženju brez nadaljnjih prepovedi in omejitev. Sedaj pa se je na obzorju pojavila nova katastrofa, ki našemu svetu vsiljuje povsem drugačen scenarij.

Regionalnim vojnam, ki že leta terjajo številne žrtve in uničenje, se je sedaj pridružila še vojna v Ukrajini. A tukaj je situacija še bolj kompleksna, zaradi neposredne vpletenosti »velesil«, ki v nasprotju z načelom samoodločanja ljudstva želijo vsiliti svojo lastno voljo. Ponovno se uprizarjajo tragični scenariji. Vzajemne izsiljevalske zahteve nekaterih mogotcev znova dušijo glas človeštva, ki kliče po miru.

2. Kako gromozansko revščino povzroča nesmiselnost vojne! Kamor koli pogledamo, lahko vidimo, kako nasilje prizadene nemočne in ranljive. Pomislimo na deportacijo tisočih ljudi, predvsem mladih fantov in deklet, ki so jim pretrgali korenine in jim vsilili drugo identiteto. Za današnji čas so ponovno zelo aktualne besede psalmista, ko je razmišljal o uničenju Jeruzalema in izgnani hebrejski mladini: »Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona. Na vrbe v njegovi sredi smo obesili svoje citre. Kajti tam so naši osvajalci zahtevali od nas besede pesmi, naši mučitelji veselo rajanje […] Kako bi mogli peti Gospodovo pesem na tuji zemlji?« (Ps 137, 1-4).

Na milijone žensk, otrok in starejših se je prisiljeno soočiti z nevarnostjo bombardiranja. Da bi našli varnost, kot razseljene osebe iščejo zatočišče v sosednjih državah. Koliko drugih pa ostaja na vojnih območjih, kjer vsak dan živijo v strahu in jim primanjkuje hrane, vode, zdravstvene oskrbe, predvsem pa naklonjenosti soljudi? V takšnih situacijah se razum zamegli. To občutijo nešteti preprosti ljudje, tako tisti, ki končajo v stiski, kot številni drugi. Kako naj primerno odgovorimo na to situacijo ter prinesemo olajšanje in mir vsem tem ljudem v primežu negotovosti in nestabilnosti?

3. V tako zelo konfliktni situaciji praznujemo šesti svetovni dan ubogih. Povabljeni smo, da pomislimo, k čemu nas vabi apostol, ter tako svoj pogled usmerimo v Jezusa, ki je bil »bogat … pa je zaradi [nas] postal ubog, da bi [mi] obogateli po njegovem uboštvu« (prim. 2 Kor 8,9). Med svojim obiskom v Jeruzalemu se je Pavel srečal s Petrom, Jakobom in Janezom, ki so ga pozvali, naj ne pozabi na uboge. Jeruzalemska skupnost je doživljala velike stiske zaradi pomanjkanja hrane v državi. Apostol se je nemudoma lotil zbiranja pomoči revnim. Kristjani iz Korinta so bili zelo razumevajoči in pripravljeni pomagati. Na Pavlovo prošnjo so vsak prvi dan v tednu zbirali, kar so lahko prihranili, in vsi so bili zelo radodarni.

Od tistega časa dalje vsako nedeljo med obhajanjem svete evharistije delamo enako: zbiramo svoje darove, da lahko skupnost poskrbi za potrebe ubogih. To je nekaj, kar smo kristjani od nekdaj počeli z veseljem in občutkom odgovornosti ter tako poskrbeli, da nobenemu od naših bratov in sester ni primanjkovalo osnovnih življenjskih potrebščin. Potrditev tega najdemo pri sv. Justinu, mučencu, ki je v drugem stoletju pisal cesarju Antoninu Piju in mu opisal, kako kristjani praznujejo nedeljo. Z njegovimi besedami: »Ob nedeljah imamo skupno srečanje za vse naše člane, ne glede na to, ali živijo v mestu ali na obrobju. Beremo spomine apostolov in spise prerokov, kolikor čas to dopušča. […] Vsem prisotnim razdelimo obhajilo, diakoni pa ga odnesejo tistim, ki so odsotni. Premožnejši lahko, če želijo, prispevajo svoj dar ter sami določijo znesek. Zbrane darove skrbno hrani duhovnik in z njimi pomaga sirotam, vdovam ter vsem, ki so iz kakršnega koli razloga v stiski, pa naj bo to, ker so bolni, v ječi ali daleč od doma. Z eno besedo, skrbimo za vse pomoči potrebne.« (Prva apologija, LXVII, 1–6)

4. Kar zadeva skupnost v Korintu, je njihova zavzetost po začetnem izbruhu navdušenja pričela upadati in pobuda, ki jim jo je dal apostol, je deloma izgubila svoj zagon. Zato jim je Pavel pisal ter jih iz srca prosil, naj ponovno pričnejo z zbiranjem darov, »da bo dobri volji, ki ste jo pokazali z odločitvijo, sledilo tudi dejanje iz tega, kar imate.« (2 Kor 8,11)

V tem času razmišljam o radodarnosti, ki je v zadnjih letih vodila celotno prebivalstvo, da je odprlo svoja vrata ter pozdravilo na milijone vojnih beguncev z Bližnjega vzhoda, osrednje Afrike in zdaj Ukrajine. Družine so odprle svoje domove ter tako ustvarile prostor za druge družine. Mnoge skupnosti so radodarno sprejele številne ženske in otroke, da bi jim omogočile dostojno življenje, ki jim pripada. Toda dlje ko konflikti trajajo, bolj obremenjujoče so njihove posledice. Ljudje, ki so izkazali svoje gostoljubje, si čedalje težje prizadevajo za pomoč. Družine in skupnosti se čutijo obremenjene zaradi razmer, ki že spominjajo na izredno stanje. V tem trenutku se ne smemo prestrašiti, ampak moramo obuditi našo prvotno spodbudo. Delo, ki smo ga začeli, moramo z enakim čutom odgovornosti tudi dokončati.

5. Prav to je solidarnost: da delimo tisto malo, kar imamo, s tistimi, ki nimajo ničesar, tako da nihče ne ostane praznih rok. Občutek za skupnost in občestvo kot način življenja se krepi in čut za solidarnost zori. Ne smemo pozabiti, da so nekatere izmed teh družin zadnja desetletja znatno povečale svoje gmotno stanje ter da živijo v varnih razmerah. To je pozitiven rezultat, ki so ga dosegle zasebne pobude in spodbujanje gospodarske rasti ter konkretne pobude za podporo družinam in družbeno odgovornost. Prednosti, kot so varnost in stabilnost, lahko sedaj delimo s tistimi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in domovino, da bi našli varnost in preživeli. Kot člani civilne družbe še naprej podpirajmo vrednote, kot so svoboda, odgovornost, bratstvo in solidarnost. Kot kristjanom naj nam bodo vera, upanje in ljubezen bistvo našega življenja in delovanja.

6. Zanimivo je, da apostol kristjanov ne želi prisiliti, da bi bili dobrodelni: »Tega ne pravim kot ukaz.« (2 Kor 8,8) Namesto tega pa bi Pavel rad »preveril tudi pristnost [njihove] ljubezni« ob gorečnosti za pomoč ubogim (ibid.). Vsekakor je Pavlova spodbuda prišla iz potrebe po konkretni pomoči. A njegova želja je veliko globlja. Korinčane prosi, naj zbirajo darove, da bo to v znamenje ljubezni – ljubezni, ki nam jo je pokazal sam Jezus. Z eno besedo: k radodarnosti do ubogih nas najmočneje spodbuja zgled Božjega Sina, ki je želel postati ubog.

Apostol tudi jasno pove, da je ta Kristusov zgled uboštva v resnici milost: »milost našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (2 Kor 8,9) Le če to sprejmemo, lahko svoji veri damo konkreten in stalen izraz. Nauk celotne Nove zaveze je glede tega enoten. Pavlov nauk odzvanja v besedah apostola Jakoba: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.« (Jak 1, 22-25)

7. Ko gre za uboge, besede ne štejejo. Šteje to, da zavihamo rokave, se neposredno vključimo in s tem udejanjimo svojo vero. To mora storiti vsak sam. Včasih pa se v nas prikrade nekakšna površnost, zaradi katere se pričnemo vesti protislovno, postajamo pa tudi ravnodušni do ubogih. Zgodi se tudi, da nekateri kristjani zaradi prevelike navezanosti na denar ostajajo ujeti v slabo porabo svojih dobrin in bogastva. Te situacije razkrivajo šibko vero in krhko, kratkovidno upanje.

Vemo, da težava ni v denarju, saj je denar del našega vsakdanjega življenja. To je težava nas kot posameznikov in naših odnosov v družbi. Bolje rečeno, razmisliti moramo o vrednosti, ki jo pripisujemo denarju. Nikakor ne sme postati absolutni in najvišji cilj našega življenja. Navezanost na denar nam onemogoča, da bi vsakdanje življenje videli v realni luči. Zastira nam pogled in nas slepi, da ne opazimo potreb drugih. Za kristjana in za občestvo ni hujšega kot to, da postane zaslepljen z bogastvom, kar ga priklene k izkrivljenemu pogledu na življenje.

Ne gre torej za to, da bi k ubogim pristopali s »potrošniško miselnostjo«, kot se pogosto dogaja, ampak za to, da poskrbimo, da nikomur ne manjka tisto, kar najbolj potrebuje. Ne rešuje nas aktivizem, ampak iskrena in velikodušna skrb, s katero pristopamo do ubogega kot brata ali sestre, ki steguje roko in nam pomaga, da se otresemo otopelosti, v katero smo zapadli. Zato »nihče ne sme reči, da ne more biti blizu ubogim, ker se mora zaradi svojega načina življenja osredotočati na druga področja. To je izgovor, ki ga pogosto lahko slišimo v akademskih, poslovnih, poklicnih in celo cerkvenih krogih […] Nihče ne sme misliti, da njega skrb za uboge in socialno pravičnost ne zadeva.« (Evangelii Gaudium, 201) Nujno moramo najti nove rešitve, ki bodo lahko presegle pristop družbenih politik, zasnovanih kot »politika za revne, vendar nikoli z revnimi in nikoli od revnih, še manj pa kot del projekta, ki združuje ljudi.« (Fratelli Tutti, 169) Namesto tega moramo posnemati apostola, ki piše Korinčanom: »Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre.« (2 Kor 8,13)

8. Obstaja paradoks, ki ga, tako kot v preteklosti, tudi danes težko sprejemamo, saj je v nasprotju z našim človeškim načinom razmišljanja: da obstaja oblika revščine, zaradi katere lahko obogatimo. Pavel želi s sklicevanjem na »milost« Jezusa Kristusa potrditi sporočilo, ki ga on sam oznanja. To sporočilo govori o tem, da pravo bogastvo ni v kopičenju »zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo« (Mt 6,19), ampak v vzajemni ljubezni, ki nas vodi, da prenašamo bremena drug drugega tako, da nihče ni zapostavljen ali izključen. Občutek šibkosti in omejenosti, ki smo ga občutili v zadnjih letih, in zdaj tragedija vojne s svojimi posledicami svetovnih razsežnosti nas morata naučiti ene ključne stvari: na tem svetu nismo samo zato, da preživimo, ampak da živimo dostojno in srečno življenje. Jezusovo sporočilo nam kaže pot in daje vedeti, da obstaja uboštvo, ki ponižuje in ubija, ter drugo uboštvo, Kristusovo lastno uboštvo, ki nas osvobaja in nam prinaša mir.

Uboštvo, ki ubija, je beda, hči krivice, izkoriščanja, nasilja in nepravične razdelitve sredstev. To je brezupna in neizprosna revščina. Vsiljuje jo kultura zavrženja, ki ne ponuja niti obetov za prihodnost niti poti za pobeg. To je beda, ki ljudi ne pahne le v skrajno materialno revščino, ampak razjeda tudi duhovno razsežnost. Čeprav je ta pogosto spregledana, je še vedno prisotna in pomembna. Ko je edini zakon izkupiček denarja ob koncu dneva, nas prav nič na zadržuje, da ne bi drugih preprosto videli kot predmetov, ki jih lahko izkoriščamo. Drugi ljudje so tako le sredstvo za dosego cilja. Pravične plače ali pravičnega delovnika ni več, pojavijo pa se nove oblike suženjstva. Vanje se ujamejo ljudje brez drugih možnosti. To zastrupljujočo krivico so prisiljeni sprejeti preprosto zato, da se lahko prebijejo skozi življenje. 

Na drugi strani pa je uboštvo, ki nas osvobaja. To je uboštvo, ki izhaja iz odgovorne odločitve, da odvržemo vso odvečno težo in se osredotočimo na bistveno. Pri mnogih ljudeh zlahka  razberemo pomanjkanje zadovoljstva, ker čutijo, da v njihovih življenjih manjka nekaj pomembnega. Zaradi tega tavajo brez cilja in iščejo pot, v želji, da bi našli nekaj, kar bi jim vrnilo zadovoljstvo. Potrebujejo nekoga, ki bi jih vodil k nepomembnim, ranljivim in ubogim ljudem. Tam bi končno spregledali, kaj zares potrebujejo. Srečanje z ubogimi nam omogoča, da odpravimo svoje mnoge skrbi in prazne strahove ter da pridemo do tistega, kar je v življenju resnično pomembno – do zaklada, ki nam ga nihče ne more ukrasti: do prave, zastonjske ljubezni. Ubogi so, preden postanejo predmet naše miloščine, ljudje, ki nam lahko pomagajo, da se osvobodimo pasti, kot so skrbi in površinskost.

Oče in cerkveni učitelj, sv. Janez Krizostom, ki je v svojih spisih izjemno kritičen glede vedenja kristjanov do ubogih, je nekoč zapisal: »Če ne moreš verjeti, da te uboštvo lahko obogati, pomisli na svojega Gospoda in prenehaj dvomiti. Če ne bi bil ubog, ti ne bi bil bogat. Tukaj je nekaj osupljivega: uboštvo je postalo vir obilnega bogastva. Kar Pavel misli z besedo »bogastvo« [prim. 2 Kor 8,9], je to, da znamo biti pobožni, je očiščevanje grehov, pravica, posvečenje in na tisoče drugih dobrih stvari, ki so nam dane sedaj in vedno. Za vse te stvari se moramo zahvaliti uboštvu.« (Homilija na 2 Kor 17,1).

9. Besede apostola, ki so bile izbrane za temo letošnjega svetovnega dneva ubogih, predstavljajo velik paradoks našega verskega življenja: Kristusovo uboštvo nas bogati. Pavlu je uspelo predstaviti ta nauk, ki ga Cerkev širi in izpričuje skozi stoletja, saj je sam Bog v svojem sinu Jezusu izbral to pot. Ker je Kristus postal ubog za nas, so naša življenja razsvetljena in spremenjena. Pridobijo vrednost, ki je svet ne ceni in je ne more dati. Jezusov zaklad je njegova ljubezen, ki nikogar ne izključuje. Išče vsakogar, še posebno marginalizirane in tiste, ki so prikrajšani za osnovne življenjske potrebščine. Iz ljubezni je odložil slavo in si nadel človeško podobo. Iz ljubezni je postal služabnik, pokoren vse do tega, da je sprejel smrt, smrt na križu (prim. Fil 2, 6-8). Iz ljubezni je postal »kruh življenja« (Jn 6, 35), da bi vsi lahko imeli, kar potrebujejo in našli hrano za večno življenje. Kakor je bilo Gospodovim učencem težko sprejeti ta nauk (prim. Jn 6, 60), tako je tudi nam danes. A Jezusove besede so jasne: če želimo, da življenje zmaga nad smrtjo in da je dostojanstvo rešeno krivic, moramo slediti Kristusovi poti uboštva, deliti svoje življenje iz ljubezni, lomiti vsakdanji kruh s svojimi brati in sestrami, začenši z najmanjšimi izmed njih, tistimi, ki so prikrajšani za najbolj osnovne življenjske potrebščine. Na tak način ustvarjamo enakost, osvobajamo uboge iz njihove bede, bogate iz njihove ničevosti in tako ene kot druge iz njihovega obupa.

10. 15. maja letos sem za svetnika razglasil brata Charlesa de Foucaulda, človeka, ki se je rodil v bogati družini in se je odrekel vsemu, da bi sledil Jezusu ter tako kot on postal ubog brat vsem. Charles je kot puščavnik, najprej v Nazaretu in nato v saharski puščavi, živel v tišini, molitvi ter vse delil z drugimi kot zgledna priča krščanskega uboštva. Premišljujmo o teh njegovih besedah: »Ne zaničujmo ubogih, majhnih, delavcev. Niso le naši bratje in sestre v Bogu, ampak so tudi tisti, ki v največji meri posnemajo Jezusovo javno življenje. Oni v vsej polnosti predstavljajo Jezusa, Delavca iz Nazareta. So prvorojeni med izvoljenimi, prvi poklicani k Odrešenikovi zibki. Bili so običajni Jezusovi spremljevalci, od njegovega rojstva do smrti  Častimo jih. Častimo v njih podobe Jezusa in njegovih svetih staršev. Vzemimo nase to, [pogoj], kar je tudi Jezus vzel nase. […] Nikoli ne nehajmo biti revni v vsem, bratje in sestre ubogih, spremljevalci ubogih, najbolj ubogi med ubogimi kot Jezus in tako kot on ljubiti uboge in biti vedno med njimi.« (Komentar Lukovega evangelija, Meditacija 263) [1]. Za brata Charlesa to niso bile le besede, ampak konkreten način življenja, da je z Jezusom delil daritev svojega življenja.

Naj bo letošnji svetovni dan ubogih milostni trenutek za nas. Naj nas spodbudi k izpraševanju vesti, tako osebno kot v skupnosti. Vprašajmo se, ali je uboštvo Jezusa Kristusa naš zvesti spremljevalec v življenju.

Rim, Sveti Janez Lateranski, 13. junij 2022, spomin sv. Antona Padovanskega

 FRANČIŠEK

Duhovna misel ob zaključku tedna – Jezus ozdravi deset gobavcev

Lk 17, 11-19.

Misel ob odlomku iz nedeljskega evangelija, 9. oktober.

»Jezus, Učenik, usmili se nas!« je kratka, preprosta in zgovorna molitev. Na glas so jo izrekli gobavci, ko so prišli naproti Jezusu. Bili so v nezavidljivem položaju. Gobavost je bila takrat neozdravljiva bolezen in zaradi kužnosti so bili ločeni od ostalih ljudi. Lahko bi obupali. Lahko bi zavrgli (tâko) življenje. A niso. Prišli so naproti Jezusu in na glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!«. To je bil njihov klic po življenju. Očitno so se zavedali, da so potrebni usmiljenja. In da je kljub težki situaciji še upanje. Obrnili so se na Jezusa, ki nekje drugje pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6).

Jezus jim v odgovor reče nekaj nepričakovanega: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.« Povabi jih, da čeprav so v nezavidljivem položaju, nekaj naredijo, povabi jih v akcijo in v odnos z drugimi. Vsi so se jih izogibali, on jim naroči nasprotno, naj se gredo pokazat. Med potjo k drugemu so bili ozdravljeni. Sama si večkrat želim rešitve takoj. A potrebna je pot. Potrebno se je vsaj premakniti. Morda jim je to naročil tudi zato, da bi se tudi v duhovnikih nekaj premaknilo. Zagotovo vemo, da se je ob ozdravljenju nekaj premaknilo v enem izmed ozdravljenih gobavcev, ki »se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.« Izpovedal je hvaležnost. Hvaležnost za ozdravljenje, telesno in duhovno.

Tudi jaz lahko grem naproti k Jezusu in mu preprosto zakličem: »Jezus, Učenik, usmili se me!« Te kratke besede lahko izrečem tudi takrat, ko ne zmorem dolge molitve.

Lahko pa vzkliknemo tudi skupaj: Jezus, Učenik, usmili se nas! – Naj On ozdravi naša srca, da mi sami ne bi zavračali življenja, kadar je potrebno sprejeti preizkušnje in v njih vztrajati, objemati z Jezusom križ!

Jezus, Učenik, usmili se nas! – Prosímo tudi za tiste, ki sami ne znajo ali ne morejo prositi! Kakor je nekoč v Kafarnaumu Jezus ozdravil mrtvoudnega zaradi vere tistih, ki so ga prinesli, tako tudi mi v srcu prinašajmo k Jezusu vse ljudi, da bi bili vsi deležni ozdravljenja in bi stopili na pot Življenja.

Ana Razpotnik in s. Mirjam Cvelbar

Jezus pa je odgovóril:

»Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?

Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« (Lk 17,17–18)

V Cerkvi v Sloveniji obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu.

Pogled v zgodovino

V Cerkvi na Slovenskem obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu. S tem dogodkom tudi na zunaj in slovesneje obeležimo Slomškov god. To je priložnost za poživljanje njegovega svetniškega lika, njegovo delo ter krepitev njegovega pomena za sodobni čas. Pred beatifikacijo oz. razglasitvijo za blaženega je bil 24. september kot dan Slomškove smrti (1862) dan spodbude in molitve za beatifikacijo, odslej pa za kanonizacijo oz. razglasitev za svetnika.

Življenjepis bl. Antona Martina Slomška

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.

Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov … Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.

Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.

Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.

Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.

Vir: RKC

Izšla je poslanica papeža Frančiška za 37. svetovni dan mladih, ki letos poteka po škofijah 20. novembra 2022, na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva, z naslovom: »Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39).

Poslanica svetega očeta Frančiška
za 37. svetovni dan mladih
20. november 2022
praznik Kristusa, Kralja vesoljstva
»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)

»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)

»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)
Dragi mladi! Tema Svetovnega dneva mladih v Panami je bila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Po tem dogodku smo nadaljevali svojo pot do novega cilja – Lizbone 2023 – in pustili, da v naših srcih odzvanja nujno Božje povabilo, naj vstanemo. Leta 2020 smo premišljevali o Jezusovi besedi: »Mladenič, rečem ti, vstani!« (Lk 7,14). Lansko leto nas je navdihoval lik svetega apostola Pavla, ki mu je vstali Gospod rekel: »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl« (prim. Apd 26,16). Na razdalji, ki nam še manjka, da bi prispeli v Lizbono, bomo hodili skupaj z Devico iz Nazareta, ki je takoj po oznanjenju »vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39), da bi šla pomagat sorodnici Elizabeti. Skupni glagol treh tem je vstati, izraz, ki – to je dobro omeniti – privzema tudi pomen »vstati«, »prebuditi se v življenje«.

V zadnjih, zelo težkih časih, v katerih človeštvo, ki ga je že preskušala travma pandemije, trpinči drama vojne, Marija vsem, zlasti pa vam, mladim, kot ste vi, ponovno odpira pot bližine in srečanja. Upam in močno verjamem, da bo izkušnja, ki jo bo veliko od vas doživelo v Lizboni avgusta prihodnje leto, predstavljala nov začetek za vas, mlade, in z vami za vse človeštvo.

Marija je vstala
Marija bi se po oznanjenju lahko osredotočila sama nase, na skrbi in strahove, ki so posledica njenega novega stanja. Toda ne, popolnoma zaupa Bogu. Raje misli na Elizabeto. Vstane in gre ven, na sončno svetlobo, kjer je življenje in gibanje. Kljub temu, da je angelovo pretresljivo oznanilo izzvalo »potres« v njenih načrtih, se mladenka ne pusti ohromiti, saj je v njej Jezus, moč in vstajenje. V sebi že nosi žrtvovano, vendar vedno živo Jagnje. Vstane in se odpravi, ker je prepričana, da so Božji načrti najboljši možni načrt za njeno življenje. Marija postane Božji tempelj, podoba Cerkve na poti, Cerkve, ki gre ven in začne služiti, Cerkve, ki je nosilka Veselega oznanila!

Doživljati navzočnost vstalega Kristusa v svojem življenju, srečati ga »živega«, je največje duhovno veselje, eksplozija luči, ki nikogar ne more pustiti »nepremičnega«. Takoj nas spravi v gibanje in spodbudi, da to novico ponesemo drugim, da izpričamo veselje nad tem srečanjem. To je oživljalo naglico prvih učencev v dnevih, ki so sledili vstajenju: »Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8).

 Pripovedi o vstajenju pogosto uporabljajo dva glagola: zbuditi in vstati. Z njima nas Gospod spodbuja, da gremo na svetlo, da se Mu pustimo voditi, da bi šli preko praga vseh naših zaprtih vrat. »To je pomembna podoba Cerkve. Tudi mi kot Gospodovi učenci in krščanska skupnost smo poklicani, da hitro vstanemo, da bi vstopili v dinamiko vstajenja in se pustili voditi Gospodu po poteh, ki nam jih želi pokazati« (Homilija na praznik svetega Petra in Pavla, 29. junija 2022).

Gospodova Mati je vzor mladim v gibanju, ne nepremičnim pred ogledalom, da bi gledali svojo podobo ali »ujetim« v mreže. Vsa je usmerjena navzven. Je velikonočna žena, v trajnem stanju izhoda, izhoda iz sebe proti velikemu Drugemu, ki je Bog, in proti drugim, bratom in sestram, predvsem najbolj potrebnim, kot je bila sorodnica Elizabeta.

…in se v naglici odpravila
Sv. Ambrož Milanski v komentarju k Lukovemu evangeliju piše, da se je Marija v naglici napotila proti gorovju, »ker je bila vesela obljube in si je želela pobožno opravljati službo z navdušenjem, ki je izhajalo iz njenega notranjega veselja. Kam bi sedaj, polna Boga, lahko pohitela, če ne navzgor? Milost Svetega Duha ne vključuje počasnosti«. Marijina naglica je zato prizadevnost za služenje, za veselo oznanilo, za pripravljen odgovor na milost Svetega Duha.

Marija se je pustila nagovoriti potrebi njene ostarele sorodnice. Ni se umaknila, ni ostala ravnodušna. Bolj je mislila na druge kot na samo sebe. In to je njenemu življenju dalo dinamičnost in navdušenje. Vsak izmed vas se lahko vpraša: kako se odzivam na potrebe, ki jih vidim okoli sebe? Ali takoj pomislim na opravičevanje, da bi se izmaknil, ali pa me začne zanimati in se dam na voljo? Seveda ne morete rešiti vseh problemov sveta. Morda pa lahko začnete pri tistih, ki so vam najbližje, pri vprašanjih vašega področja. Nekoč so Materi Tereziji rekli: »Kar delate je samo kapljica v ocean«. Ona pa je odgovorila: »Toda če tega ne bi storila, bi ocean imel eno kapljico manj«.

Ob konkretni in nujni potrebi je treba delovati v naglici. Koliko ljudi na svetu čaka na obisk nekoga, ki bi poskrbel zanje! Koliko ostarelih, bolnikov, zapornikov, beguncev potrebuje naš sočutni pogled, naš obisk, brata ali sestro, ki bi šla preko ovir brezbrižnosti!

Kakšne »naglice« ženejo, dragi mladi? Ob čem začutite spodbudo k gibanju, tako da vam ne uspe ostati pri miru? Mnogi, ki so jih prizadele resničnosti kot so pandemija, vojna, prisiljena migracija, revščina, nasilje, podnebne katastrofe, si postavljajo vprašanje: Zakaj se mi to dogaja? Zakaj ravno meni? Zakaj sedaj? Zato je osrednje vprašanje našega bivanja: za koga sem jaz? (prim. Po sinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 286).

Naglica mladenke iz Nazareta je značilna za tiste, ki so od Gospoda prejeli izredne darove in ne morejo drugače, kot da jih delijo z drugimi, da iz njih prekipeva neizmerna milost, ki so jo doživeli. To je naglica tistih, ki potrebe drugega znajo postaviti nad svoje potrebe. Marija je primer mladega človeka, ki ne izgublja časa z iskanjem pozornosti ali privolitve drugih – kot se dogaja, kadar smo odvisni od »všečkov« na družbenih omrežjih – ampak se zgane, da bi poiskala najbolj pristno povezavo, povezavo, ki izhaja in srečanja, iz medsebojne podelitve, iz ljubezni in iz služenja.

Od oznanjenja dalje, odkar je prvič odšla obiskat svojo sorodnico, Marija ne neha hoditi skozi prostore in čase, da bi obiskala svoje otroke, ki potrebujejo njeno pozorno pomoč. Naša hoja, če v njej prebiva Bog, nas vodi naravnost k srcu vsakega našega brata in sestre. Koliko pričevanj prihaja do nas od ljudi, ki jih je »obiskala« Marija, Jezusova in naša Mati! Na kolikih odročnih krajih zemlje je Marija skozi stoletja s prikazanji ali posebnimi milostmi obiskala svoje ljudstvo! Skoraj ni kraja na tej zemlji, ki ga Ona ne bi obiskala. Božja Mati hodi med svojim ljudstvom, gnana od pozorne nežnosti in prevzema skrb za stiske in nezgode. Kjer koli je njej posvečeno neko svetišče, cerkev ali kapela, se tja zgrinjajo njeni otroci. Koliko izrazov ljudske pobožnosti! Romanja, praznovanja, prošnje, sprejemanje podob v domovih in toliko drugih, so konkretni primeri živega odnosa med Gospodovo Materjo in njenim ljudstvom, ki obiskujeta drug drugega.

Dobra naglica nas priganja kvišku in k drugemu
Dobra naglica nas vedno priganja kvišku in k drugemu. Obstaja pa tudi naglica, ki ni dobra, kot na primer naglica, ki nas vodi k površnemu življenju, da vse sprejemamo z lahkomiselnostjo, brez zavzetosti in pozornosti, ne da bi zares sodelovali pri tem, kar delamo; naglica, ko živimo, študiramo, delamo, obiskujemo druge ne da bi to delali z glavo in še manj s srcem. To se lahko zgodi v medosebnih odnosih: v družini, ko nikoli ne poslušamo zares drugih in jim ne posvečamo časa; v prijateljstvih, ko pričakujemo, da nas bo nek prijatelj zabaval in se odzval na naše potrebe, takoj pa se mu izogibamo in gremo k nekomu drugemu, če vidimo, da je v krizi in da nas potrebuje; in tudi v čustvenih odnosih, med zaročenci, le malo jih ima potrpljenje, da se dodobra spoznajo in razumejo. Isto zadržanje imamo lahko v šoli, na delu in na drugih področjih vsakdanjega življenja. Vendar pa vse te stvari, ki jih preživimo v naglici, težko obrodijo sad. Nevarno je, da ostanejo nerodovitne. Takole beremo v Knjigi Pregovorov: »Zamisli pridnega prinašajo vedno dobiček, kdor je zaletav, pa je vedno v pomanjkanju« (21,5).

Ko Marija končno prispe v Zaharijevo in Elizabetino hišo, se zgodi čudovito srečanje! Elizabeta je na sebi doživela čudežen Božji poseg, ki ji je dal sina v visoki starosti. Imela bi vse razloge, da bi najprej spregovorila o sami sebi, vendar ni polna sebe, pač pa odprta, da sprejme mlado sorodnico in sad njenega telesa. Brž ko je zaslišala njen pozdrav, je bila Elizabeta napolnjena s Svetim Duhom. Ta presenečenja in vdori Duha se zgodijo, ko živimo resnično gostoljubnost, ko v središče postavimo gosta in ne sami sebe. To vidimo tudi v Zahejevi prigodi. V Luku 19,6 beremo: »Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’. In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel«.

Marsikomu izmed nas se je že zgodilo, da nam je Jezus nepričakovano prišel naproti, ko prvič v njem doživimo bližino, spoštovanje, odsotnost predsodkov in obsodb, usmiljen pogled, ki ga nismo nikoli srečali v drugih. Pa ne samo to, čutili smo tudi, da Jezusu ni dovolj, da nas gleda od daleč, ampak je želel biti z nami, želel je deliti svoje življenje z  nami. Veselje tega doživetja je zbudilo v nas naglico, da bi ga sprejeli, nujnost, da bi bili z njim in ga bolje spoznali. Elizabeta in Zaharija sta sprejela v goste Marijo in Jezusa! Od teh dveh ostarelih ljudi se naučimo, kaj pomeni gostoljubje! Svoje starše in stare starše, pa tudi najstarejše člane vaših skupnosti vprašajte, kaj zanje pomeni biti gostoljubni do Boga in do drugih. Dobro vam bo delo prisluhniti izkušnji tistih, ki so bili pred vami.

Dragi mladi, čas je, da v naglici odidemo h konkretnim srečanjem, k resničnemu sprejemanju drugačnih od nas, kot se je zgodilo med mlado Marijo in ostarelo Elizabeto. Samo tako bomo premagali razdalje med generacijami, med družbenimi razredi, med etničnimi skupnostmi, med vseh vrst skupinami in kategorijami ter tudi vojne. Mladi so vedno upanje nove edinosti za razdrobljeno in razdeljeno človeštvo. Vendar le pod pogojem, če imajo spomin, samo če poslušajo drame in sanje starejših. »Ni naključje, da se je vojna vrnila v Evropo v trenutku, ko izginja generacija, ki jih je doživljala v preteklem stoletju« (Poslanica za 2. svetovni dan starih staršev in ostarelih). Potrebna je zaveza med mladimi in starejšimi, da ne bi pozabili pouka zgodovine, da bi presegli polarizacijo in skrajnosti tega časa.

 Ko je sv. Pavel pisal Efeženom, je razglasil: »Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo, v svojem mesu« (2,13-14). Jezus je Božji odgovor na izzive človeštva v vsakem času. In ta odgovor Marija nosi v sebi, ko gre Elizabeti naproti. Največji dar, ki ga Marija da ostareli sorodnici, je v tem, da ji je prinesla Jezusa. Seveda je tudi konkretna pomoč zelo dragocena. Nobena stvar pa ne bi mogla napolniti Zaharijeve hiše s tako velikim veseljem in s tolikšnim smislom, kot Jezusova navzočnost pod srcem Device, ki je postala tabernakelj živega Boga. V tistem gorskem okolju je Jezus samo s svojo navzočnostjo, ne da bi rekel eno samo besedo, povedal svoj prvi »govor na gori«. S tem molče oznanja blagor majhnim in ponižnim, ki zaupajo v Božje usmiljenje.

 Moje sporočilo za vas, mlade, veliko sporočilo, katerega nosilka je Cerkev, je Jezus! Da, On sam, njegova neskončna ljubezen do vsakega izmed nas, njegovo odrešenje in novo življenje, ki nam ga je dal. In Marija je vzor, kako sprejemati ta neizmerni dar v vaše življenje in posredovati ga drugim, ko tudi sami postanemo nosilci Kristusa, nosilci njegove sočutne ljubezni, njegovega velikodušnega služenja trpečemu človeštvu.

Vsi skupaj v Lizbono!
Marija je bila dekle, kakor mnogi izmed vas. Bila je ena izmed nas. Tako je o njej pisal škof Tonino Bello: »Sveta Marija, […] dobro vemo, da ti je bilo dodeljeno pluti po odprtem morju. Toda če te prisilimo, da jadraš ob obali, to ni zaradi tega, ker bi te hoteli skrčiti na raven naše male obalne plovbe. Pač pa zato, ker ko te vidimo tako blizu obrežja našega malodušja, lahko doumemo, da smo tudi mi poklicani, da si tako kot ti upamo na oceane svobode« (Marija, žena naših dni, San Paolo, Ciniselllo Balsamo 2012, 12-13).

S Portugalske je, kot sem omenil v prvi poslanici te trilogije, v 15. in 16. stoletju veliko mladih – vključno s številnimi misijonarji – odšlo v neznane svetove tudi zato, da bi delilo svojo izkušnjo Jezusa z drugimi ljudstvi in narodi (prim. Poslanica Svetovnega dneva mladih 2020). In to deželo je Marija na začetku 20. stoletja želela obiskati na poseben način, ko je iz Fatime vsem rodovom poslala močno in čudovito sporočilo Božje ljubezni, ki kliče k spreobrnjenju, k resnični svobodi. Vsakemu in vsaki izmed vas ponavljam svoje toplo povabilo k sodelovanju na velikem medcelinskem romanju mladih, ki bo doživelo svoj vrhunec v Svetovnem dnevu mladih v Lizboni prihodnje leto v avgustu. Spominjam pa vas tudi, da bomo 20. novembra, na praznik Kristusa Kralja, obhajali Svetovni dan mladih po krajevnih Cerkvah, ki so raztresene po vsem svetu. S tem v zvezi je nedavni dokument Dikasterija za laike, družino in življenje – Pastoralne smernice  za obhajanje Svetovnega dneva mladih po krajevnih Cerkvah – lahko v veliko pomoč za vse, ki delujejo v pastorali mladih.

 Dragi mladi, sanjam, da boste na Svetovnem dnevu mladih lahko ponovno doživeli veselje srečanja z Bogom ter z brati in sestrami. Po dolgih obdobjih oddaljenosti in osame, bomo v Lizboni z Božjo pomočjo ponovno skupaj odkrili veselje bratskega objema med ljudstvi in med generacijami, objema sprave in miru, objema novega misijonskega bratstva! Naj Sveti Duh v vaših srcih prižge željo po tem, da bi vstali, in veselje, da hodimo skupaj, v sinodalnem slogu, ko zapustimo lažne meje. Sedaj je čas, da vstanemo! Vstanimo v naglici! Kot Marija nosimo v sebi Jezusa, da bi ga posredovali vsem! V tem čudovitem obdobju vašega življenja pojdite naprej, ne zavračajte tega, kar Duh lahko stori v vas! Iz srca blagoslavljam vaše sanje in vaše korake.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 15. avgust 2022, praznik vnebovzetja Blažene Device Marije.

Frančišek

– SREČANJE ZA STAREJŠE, BOLNIKE IN INVALIDE S SV.MAŠO v Trnju bo danes ob 17h. Maševal bo g. Marjan iz Pivke. Pol ure pred sv. mašo bo spovedoval.

– NA KRIŽEV POT na SVETO TROJICO se bodo danes ob 15h podali možje in žene, ki so klesali napise na posamezne postaje križevega pota. Pri molitvi križevega pota se jim lahko pridružite.