Kategorija: Uncategorized

»On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem.« (Mt 3,11)

To je obljuba Janeza Krstnika iz današnje Božje besede, ko vstopamo v drugi teden naše adventne poti proti prazniku živega Boga, proti prazniku srečanja z živim Bogom v našem življenju. Ta Božja beseda nas spodbuja, da bi naredili korak naprej. Da bi res poglobili svoj odnos do Boga, očistili tiste struge, potoke in poti, ki so se morda zamašili, kjer se je nabralo marsikaj, kar nam otežkoča pretok žive vode Božjega Duha v naše življenje.

Najbolj osnovni tok, po katerem k nam prihaja Božja milost, je MOLITEV. Zato nas Janez Krstnik danes vabi k temu drugemu koraku, da ga storimo v tem adventnem času – da poglobimo, očistimo in utrdimo našo molitev.

Pri molitvi smo slovenski kristjani še posebej šibki. Po neki evropski raziskavi o vernosti in molitvi smo namreč prav pri repu v Evropi med tistimi, ki najmanj molimo.

Lahko se vprašamo, na čem v resnici gradimo našo vero? S čim jo hranimo? Gotovo s tradicijo, z našo pridnostjo, z dobrimi deli. Vendar pa se moramo zavedati, da bodo brez molitve, brez popolnega zaupanja v moč nekoga Drugega nad našim življenjem, vsa naša dela usmiljenja zgolj minljiva dela, zgolj človeški humanizem, ki se bo prej ali slej utrudil.

Nek mlad človek mi je prejšnji teden prav o tem rekel, zakaj se mu zdi, da tako malo molimo. Morda zato, ker smo prenehali ljubiti Boga. Premalo je namreč Boga samo spoštovati, premalo je Boga samo poznati, premalo se je Boga celo bati, potrebno ga je imeti rad. Da ga čutim ob sebi, da vem, da sem v njegovih očeh dragocen. Da bi okrepili ta Božji pogled na naše življenje, moramo vsi poglobiti našo molitev.

Premalo je moliti samo z obrazci. To je prvi korak, katerega smo se ga naučili, a to je tako, kot bi v šoli ostali le pri abecedi. Obrazci so okvir, v katerem in po katerem pred Boga postavljamo to, kar smo, sami sebe, naše življenje, to kar nosimo, kar čutimo, kar vsak dan živimo, kar nas prizadane, kar potrebujemo, za kar želimo prositi. K takšni živi molitvi, ki izhaja iz človekovega hrepenenja in pričakovanja, nas v današnjem berilu vabi prerok Izaija:

»V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža. Kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina.«

Velikokrat se v našem življenju naberejo stvari, razne navade, razne besede, zamere, prizadetosti, ki ustavljajo ta tok žive vode Svetega Duha v naše srce in v naše življenje.

O vsem tem nam Božja beseda v adventnem času res zelo bogato govori. Čeprav se nam zdi, da smo vse že slišali, da vsako leto ponavljamo iste besede adventnega bogoslužja, delamo morda enake sklepe itd., je Božja beseda prav zato, ker je živa in izhaja iz Svetega Duha, vedno nova. Nova je tudi zato, ker sem jaz vsak dan nov. Z vsakim jutrom in z vsakim dnem na novo vstopamo v življenje in sprejemamo Božji dih in Božji dar. Gospod nam daje mnogo priložnosti, da iz vsakega dneva tudi sami naredimo dar.

Gospod nas želi tudi po Božji besedi, ki nam jo daje in odpira, ne samo pri sveti maši, ampak tudi doma, ko si vzamemo čas za našo molitev in branje Svetega pisma, krepiti in nam kazati, kdo v resnici je v našem življenju.

V prvem tednu adventa smo si vzeli za izziv, da bi se učili poslušati, da bi poslušali, da bi nadzorovali svoje govorjenje, da bi res drugega poslušali s srcem in ga poskušali razumeti. Zavedamo se, da je to samo prvi korak.

Drugi korak pa je, da na to poslušanje odgovorimo tudi z besedo, z molitvijo. Da to poslušanje prehaja v odgovarjanje tistemu, ki smo ga v resnici slišali v svojem srcu.

Imamo izkušnjo, kako hitri smo pri besedah in površni pri poslušanju. Ko si vzamemo čas za slišati drugega pa tudi za poslušanje glasov v nas samih, zaslutimo, da nas nagovarja nek globlji glas, ki nas pozna. In to je glas Svetega Duha.

Papež Frančišek se ne utrudi ponavljati, da je glavni, prvi in najpomembnejši voditelj Cerkve Sveti Duh. Zato je tudi edini, ki pozna pot, kam naj Cerkev gre v teh novih časih. Bolj kot bomo zmogli drug ob drugem in drug z drugim prisluhniti Svetemu Duhu ter skupaj razločevati, od katerega duha prihajajo besede, bolj jasno bomo lahko zaslutili, da je Gospod živ in da ima tudi danes načrt za svojo Cerkev pod vodstvom Svetega Duha.

Jezus nam je Svetega Duha predstavil kot tolažnika, kot tistega, ki nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nas uči Božja beseda. V njegovi naravi je torej, da tolaži.

V današnjem berilu smo slišali preroka Izaija, ki trikrat ponovi: »Tolažite, tolažite, tolažite moje ljudstvo.« Kaj je tista tolažba, ki jo tako zelo potrebujemo, s čim nas Sveti Duh želi tolažiti?

S tem, da nam sporoča glavno oznanilo adventnega in božičnega časa, da Bog želi prebivati z nami. To, kar bomo slišali v slovesnem oznanilu božične polnočnice:

Glejte Emanuel, Bog z nami! Devica bo spočela in rodila sina, po katerem bo Bog vedno in trajno z nami, z vsakim izmed nas. To je tisto, kar vsak od nas v srcu želi in mora vedno znova slišati. To je najlepše oznanilo; da je nekdo ob nas, ki nas pozna, nas varuje, nam daje rast in tudi prihodnost, tudi takrat, ko vse okoli nas morda umira, se stara in odpada.

Apostol Pavel zato zapiše najlepše besede o tem, kaj Sveti Duh dela v človeku, ko pravi: Sveti Duh nam omogoča, da vedno znova kličemo Boga kot očeta: Abba, Oče! Kar z drugimi besedami pomeni, da se vedno znova prepoznavamo kot tisti, ki nas ima Bog rad, kot ljubljeni sinovi in hčere, za katere si Bog želi, da živimo polno življenje.

K temu nas spodbuja Janez Krstnik v današnjem evangeliju, ko vabi vsakega, da bi v teh dneh tudi mi našli pot v puščavo, da bi ustvarili prostore in trenutke tišine za molitev, kjer bomo lahko prisluhnili glasu Svetega Duha, ki nas želi tolažiti in spodbujati, da zaupamo Bogu. Da se odrečemo strahovom, različnim navadam in razvadam, ki nam tolikokrat veliko obljubljajo, a nas potem pustijo same, osamljene, včasih osramočene in žalostne.

Vsak lahko kljub svoji zaposlenosti najde dovolj trenutkov in možnosti, da se ustavi, da zasliši Svetega Duha, ki kliče v nas.

Kar nam Sveti Duh daje, govori in polaga v srce, bo tudi zrastlo. Ne po naših močeh in zaslugah. Mi lahko pripravljamo in odpiramo naše roke, našo zemljo in naše srce, semena pa so Božja in ta semena rodijo.

Apostol Pavel nam pravi, kako dragocena so ta semena. Imenujejo se ljubezen, veselje, mir potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To so lastnosti, ki prinašajo srečo in polnost v naše življenje.

Sprejmimo v tem drugem adventnem tednu povabilo Janeza Krstnika in to, kar smo slišali pri apostolu Petru v drugem berilu, ko pravi:

Ne smete prezreti, da je pred Gospodom en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Pri Gospodu je čas, On potrpežljivo čaka, On ne odlaša s svojim prihodom, ampak nam v svoji ljubezni in potrpežljivosti daje možnost, da bi ga vzljubili. Ne prisiljeno, ampak iz ljubezni, ko v življenju izkusimo njegovo ljubezen, moč in odpuščanje.

Preko molitve, preko Svetega Duha, lahko to Božjo moč in darove vedno znova prinašamo v svoje življenje. Zato prosimo, da bi se v nas krepil ta Božji otrok, to zavedanje in spoznanje, da smo ljubljeni in dragoceni v Božjih očeh. Da bi se potem vedno znova zavedali tudi darov, ki jih Gospod daje vsakemu izmed nas, ne glede na to, ali smo mladi, stari, zdravi, bolni. Vsak prinaša na skupni oltar Cerkve in sveta tisti dragoceni dar, ki ga Bog potrebuje, da po njem spreminja in lepša ta svet.

S tem bomo skupaj v sinodalnem duhu rastli kot Cerkev, kot občestvo, kot družina bratov in sester, ki želi hoditi skupaj, ki želi moliti skupaj, ki želi darovati ljubezen drug za drugega. Samo na ta način bomo lahko izpolnili svoje poslanstvo – da smo priča Božje ljubezni v tem svetu, da bi svet in še prej mi sami res verovali, da nas je On poslal in da ima tudi po nas danes načrte v tem svetu, v katerem živimo.

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž
Celjski škof

Vir: https://skofija-celje.si/skofove-sinodalne-adventne-kateheze/

»Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,37)

»Čujte!« To je glavno sporočilo vstopa v veliki čas adventa pred praznikom rojstva našega Gospoda. Naša prošnja in naš cilj tega časa sta, da bi spet na novo odkrili živega Boga v našem življenju.
Vedno znova slišimo preroški poziv k budnosti. Čeprav bi človek v tem predprazničnem obdobju lažje slišal obljubo, da se bomo za praznike končno lahko odpočili, naspali in si nabrali miru, ki nam ga v tem času zelo manjka.

Čuječnost je tisto kar daje kvaliteto in lepoto našemu življenju. Če želimo, da bi bil adventni čas res čas, ko bomo okrepili svojo vero, da bomo lahko začutili bližino Boga v našem življenju, je potrebno vedno znova odpirati srca in lomiti tiste navade, ki se tako hitro obesijo na naše mišljenje in ravnanje kot oklep, da več ne vidimo in ne slišimo.

Odpreti je potrebno oči, ušesa in srce za tisto, kar se resnično dogaja v nas in okrog nas in to živeti bolj zavestno, bolj pozorno, bolj hvaležno, bolj z ljubeznijo, bolj resnično – bolj z Bogom.

Bog nam vsak dan govori na različne načine, On je vedno z nami, vprašanje pa je, kje smo mi, kaj mi slišimo, kje hodimo. Prevečkrat ostajamo sami v svojih skrbeh, mislih, strahovih, žalostih, načrtih, kakor da ne bi bilo Boga.

A vera je nekaj živega, je nekaj vsakdanjega, je odnos, je življenje! Vsak od nas ima izkušnjo, da se odnosi, če jih ne negujemo, posušijo, ker so nekaj živega. To velja tako za odnose v družini, med zakonci, med prijatelji – in končno tudi z Bogom. Če ne vlagamo v odnos, ta zamre.

Če se zavedamo, kako pomembni so za nas odnosi, kako potrebujemo drug drugega, potem bomo iznajdljivi in bomo naredili vse, da bomo odnose negovali, se zanje borili in vanje vlagali. Samo v lepih odnosi se namreč da lepo in srečno živeti. Nihče ne more srečno živeti sam.

Namen adventa je prav to, da bi okrepili naše hrepenenje po Bogu kot tistemu, ki je živ in resničen med nami, da bi ga čutili in slišali v svojem življenju.

Zato lahko razumemo to opozorilo starozaveznih prerokov in Jezusa, ki nas vedno znova vabijo, naj se v adventu ne ustavimo samo pri zunanjih pozornostih, okrasitvah in praznični mizi, da ne bo božič samo eden izmed zunanjih dogodkov, ki jih je že toliko, da smo od njih utrujeni.

Zato k besedi ČUJTE spada tudi druga: POSLUŠAJTE! Za vsakega od nas ima Gospod besedo, znamenje, ki odpre pogled in se lahko dotakne srca.

POSLUŠATI je tista beseda, ki si jo je Cerkev v teh zadnjih dveh letih procesa sinode zapisala na transparent. Učiti se POSLUŠATI. To je naša prva naloga, ki nam jo daje Gospod in nam jo je na začetku sinode na srce položil papež Frančišek.
Pogosto nam je veliko lažje govoriti kot poslušati. Zdi se nam, da veliko vemo o Bogu, o Cerkvi, drug o drugem, zato nam je včasih še težje poslušati in s tem spremeniti kakšno svoje mnenje.

Skoraj ves mesec oktober smo na zasedanju škofovske sinode v Rimu vsak dan prihajali skupaj prav s tem namenom – da bi se res poslušali. Metoda pogovora je bila zelo preprosta, a učinkovita, za takšno veliko cerkveno srečanje pa nekaj posebnega in novega. Sedeli smo namreč po skupinah od 10 do 12 za okroglimi mizami in se o vsaki temi pogovarjali v treh krogih.

V prvem krogu je vsak v treh minutah predstavil svoj pogled, v drugem krogu je bilo potrebno povedati to, kar smo slišali od drugih in nam je najbolj ostalo v srcu, v tretjem krogu pa smo že začeli zbirati in zapisovati tisto, kar je nastalo kot skupno, kar nas povezuje ali kje smo različni. Med vsakim krogom so bile štiri minute tišine za tiho molitev k Svetemu Duhu.

Najtežji je bil drugi krog – zapomniti si in ponoviti tisto, kar je bilo rečeno s strani drugih. Zavedali smo se, kako slabo poslušamo, kako se vsak najraje vrti okoli svojih misli in med tem ko drug govori, že pripravljamo svoje odgovore. V resnici pa se ne slišimo in ne pogovarjamo. To je bila najmočnejša vaja našega sinodalnega srečanja. Spoznali smo, da je glavni razlog naših nesporazumom in konfliktov prav to, da se več ne slišimo in da začnemo govoriti vsak v svojo smer.

V sinodalni Cerkvi smo si zato dali kot prvo nalogo to, da se učimo poslušati drug drugega; kar pomeni, da se učimo spregovoriti o problemih, da iščemo možnosti, kako bi prišli skupaj, kako bi se pogovarjali in skupaj iskali rešitve.

Enako velja za vse naše odnose, kjer vsi potrebujemo lekcije poslušanja. Tudi v naših molitvah pogosto bolj, kot da bi res poslušali Boga in iskali njegovo voljo in njegov navdih, govorimo samo mi, naštevamo svoje probleme, prošnje, zahteve, žalost ter zato v molitvi in v življenju tolikokrat ostajamo sami.

Poslušati pomeni biti čuječ, biti odprt, biti pripravljen sprejeti tisto, kar mi govori drugi, kar mi govori Bog.

Kot prvi adventni izziv v tem adventnem času vam predlagam prav to – da se bomo vadili v poslušanju. Bodimo bolj pozorni v naših pogovorih. Premislimo, preden rečemo, morda na kratko ponovimo; da bi znali kdaj tudi vprašati drugega in preveriti, če smo ga prav razumeli, kaj je hotel povedati. Da bomo več poslušali, kot govorili. Bodimo pozorni na to.

Vzemimo si vsak dan pet minut časa za tišino, za čas, ki ga še posebej posvetimo Bogu v tišini; ali zjutraj in zvečer, da se ne samo postavimo pred Njega, ampak da se potopimo vanj, v katerem »živimo, se gibljemo in smo!«

Če znamo prav molčati in opazovati tišino, nas ta tišina obogati in gradi tako nas kot naše odnose. Tako bomo lahko bolj Cerkev, ki čuti drug drugega, čeprav smo si različni, a imamo en in isti temelj, eno in isto hrepenenje in cilj – da bi bili enkrat v polnosti v Gospodu in Gospod v nas.

 

Maksimilijan Matjaž,
Celjski škof

https://skofija-celje.si/skofove-sinodalne-adventne-kateheze/

V nedeljo, 19. novembra 2023, v liturgičnem koledarju na 33. nedeljo med letom, v Katoliški cerkvi obhajamo svetovni dan revnih/ubogih. Za to priložnost je sveti oče Frančišek napisal poslanico, ki jo objavljamo v celoti.

»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega« (Tob 4,7)

1. Letošnji sedmi Svetovni dan ubogih je velik znak Očetovega usmiljenja in podpira življenje naših skupnosti. Njegovo praznovanje postaja v pastoralnem življenju Cerkve vse bolj zakoreninjeno in v njem lahko vedno znova na novo odkrivamo srce evangelija. Naša vsakodnevna prizadevanja, da bi sprejeli uboge, še vedno niso dovolj. Skozi naša mesta teče reka revščine, ki prestopa svoje bregove. Občutek imamo, da nas bo povlekla vase, tako velike so potrebe naših bratov in sester, ki nas prosijo za pomoč, podporo in solidarnost. Zato se na nedeljo pred slovesnim praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, zbiramo ob njegovi mizi, da bi še enkrat prejeli dar in moč za življenje v uboštvu ter služenje ubogim.

 

»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega«. (Tob 4,7). Te besede nam pomagajo razumeti bistvo našega pričevanja. Če premišljujemo o Tobitovi knjigi, tem manj znanem besedilu Stare zaveze, ki je tako očarljivo in polno modrosti, se lahko bolj poglobimo v sporočilo, ki ga je sveti pisec želel sporočiti. Pred nami je prizor iz družinskega življenja: oče Tobit se poslavlja od svojega sina Tobija, ki se odpravlja na dolgo potovanje. Ostareli Tobit se boji, da nikdar več ne bo videl svojega sina, zato mu zapusti svojo »duhovno oporoko«. Tobit je bil izgnan v Ninive in je oslepel, zato je bil dvakratno ubog. Hkrati pa je bil vselej prepričan v eno stvar, ki jo odraža že njegovo ime samo: »Gospod je moje dobro«. Kot bogaboječ mož in dober oče svojemu sinu ne želi zapustiti le materialnih dobrin, temveč tudi pričevanje o pravi poti življenja. Zato mu reče: »Vse dni svojega življenja, sin, se spominjaj Gospoda, in ne greši in ne prestopaj njegovih zapovedi! Vse dni svojega življenja delaj dela pravičnosti in ne hodi po poteh krivičnosti!« (4,5)

 

2. Takoj lahko vidimo, da ostareli Tobit ne prosi svojega sina, da bi le preprosto mislil na Boga in se obračal nanj v svojih molitvah. Govori o konkretnih dejanjih, dobrih delih in pravičnosti. Nadaljuje še bolj jasno: »Vsem, ki ravnajo pravično, pomagaj iz usmiljenja s tem, kar premoreš. Ne bodi malenkosten, kadar daješ miloščino!« (Tob 4,7)

 

Besede tega modrega ostarelega moža nam dajo misliti. Ne pozabimo, da je Tobit izgubil vid prav po tem, ko je opravljal dela usmiljenja. Kakor pripoveduje sam, se je vse od svoje mladosti posvečal dobrodelnosti. »Storil sem veliko dobrih del usmiljenja svojim bratom in rojakom, ki so odšli z menoj v suženjstvo v asirsko deželo, v Ninive… Lačnim sem dajal kruha in nagim sem dajal oblačila. In če sem videl, da je kdo od mojih rojakov umrl in so njegovo truplo vrgli za obzidje Niniv, sem ga pokopal.« (Tob 1,3.17).

 

Zaradi teh dobrih del mu je kralj odvzel vse, kar je imel, in tako je postal povsem ubog. A Gospod je Tobita še vedno potreboval. Ko je ponovno zasedel uradniško mesto, je pogumno nadaljeval s svojim načinom življenja. Prisluhnimo njegovi pripovedi, ki nas še danes nagovarja. »Na gostiji ob binkoštih – to je praznik po sedmih tednih – so mi pripravili imenitno kosilo. Sédel sem, da bi jedel. Prinesli so mizo in veliko jedi in rekel sem svojemu sinu Tobiju: ‘Pojdi, sin, in če najdeš med našimi brati, ki živijo kot ujetniki v Ninivah, kakega reveža, ki je z vsem srcem vdan Gospodu, ga pripelji, da bo jedel skupaj z nami. Glej, jaz te bom čakal, sin, dokler se ne vrneš.’« (2,1-2). Kako pomenljivo bi bilo, če bi Tobitova skrb vsaj na Dan ubogih postala tudi naša skrb! Kaj, če bi v nedeljo po praznovanju za evharistično mizo tudi mi koga povabili na obed za svojo mizo? Tako bi evharistija, ki jo obhajamo, resnično postala znamenje občestva. Če se zbrani okrog Gospodovega oltarja vsi zavedamo, da smo bratje in sestre, bi bilo naše bratstvo še vidnejše, če bi svoj praznični obed delili z ljudmi v stiski!

 

Tobija je storil, kar mu je naročil oče, a vrnil se je z novico, da je bil nek ubog mož umorjen in vržen na trg. Ostareli Tobit je brez oklevanja vstal od mize in šel pokopat tistega človeka. Ko se je izmučen vrnil domov, je zaspal na dvorišču. Na oči mu je padel iztrebek vrabcev in je oslepel (cf. 2,1-10). Ironija usode: dobrota je sirota! Takšne misli se nam zlahka porajajo, a vera nas uči, da gremo globlje. Tobitova slepota bo postala njegova moč, s katero bo še jasneje prepoznaval številne oblike revščine okrog sebe. Ob svojem času mu bo Gospod povrnil vid in veselje, da bo ponovno videl svojega sina Tobija. O tem dnevu poslušamo: »Tedaj se je Tobít vrgel sinu okoli vratu, zajokal in mu rekel: ‘Zdaj te vidim, sin, ti luč mojih oči!’ Nato je še rekel: ‘Slavljen bodi, Bog! Slavljeno bodi njegovo veliko ime! Blagoslovljeni naj bodo vsi njegovi sveti angeli! Njegovo veliko ime naj prebiva med nami! Blagoslovljeni naj bodo vsi angeli na vse veke! Zakaj on me je udaril – in glej, zdaj vidim svojega sina Tobija!’« (Tob 11,13-14).

 

3. Lahko se vprašamo, kje je Tobit našel pogum in notranjo moč, ki sta mu omogočila, da je služil Gospodu sredi poganskega ljudstva in ljubil svojega bližnjega tako močno, da je tvegal svoje lastno življenje. Tobitova zgodba je izjemna: bil je vdan mož in skrben oče, izgnan iz domovine, kjer je po krivici trpel, ter preganjan od kralja in sosedov. Kljub temu da je bil tako dober človek, je bil preizkušan. Kot nas pogosto uči Sveto pismo, pravičnim Bog ne prizanaša s preizkušnjami. Zakaj? Ne zato, da bi nas ponižal, ampak da bi okrepili svojo vero vanj.

 

Tobit v času svoje preizkušnje odkriva svoje lastno uboštvo, zato lahko prepoznava tudi uboštvo drugih. Zvest je Gospodovi postavi in spoštuje njegove zapovedi, a to zanj ni dovolj. Ubogim se lahko posveča, ker je uboštvo izkusil na lastni koži. Njegov nasvet Tobiju tako postane njegova prava oporoka: »Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega«. (4:7). Nenazadnje: kadar koli vidimo siromaka, ne smemo odvrniti pogleda od njega, saj bi nam to preprečilo, da bi videli obličje Gospoda Jezusa. Bodimo pozorni na njegovo besedo: siromak. Vsakdo je naš bližji. Ne glede na barvo kože, družben položaj, dejstvo, od kod prihaja … Če sem jaz ubog, lahko prepoznam, kdo med mojimi brati in sestrami potrebuje pomoč. Poklicani smo, da pristopimo do vsakega ubogega človeka in vsakršne oblike revščine ter da prenehamo biti brezbrižni in iskati banalne izgovore, ki si jih izmišljujemo, da zaščitimo svoje navidezno blagostanje.

 

4. Živimo v času, ko so potrebe ubogih potisnjene v ozadje. Pritisk k sprejemanju lagodnega načina življenja je vse večji, medtem pa so glasovi ubogih preslišani. Nagibamo se k temu, da zavračamo vse, kar odstopa od modela življenja, namenjenega predvsem mlajšim generacijam. Te pa so še posebej dovzetne za kulturne spremembe, ki se trenutno odvijajo. Zatiskamo si oči pred vsem, kar je neprijetno ali povzroča trpljenje, povzdigujemo pa telesne lastnosti, kot bi bile glavni smisel našega življenja. Navidezna resničnost postaja pomembnejša od resničnega življenja, ta dva svetova pa se vse bolj združujeta v enega. Ubogi postajajo zgolj posnetek z zaslonov, ki nas za trenutek prizadene, ko pa jih srečamo na ulici, nam je nelagodno in pogledamo stran. Naglica, vsakodnevna spremljevalka našega življenja, nam preprečuje, da bi se ustavili in pomagali drugim. Prispodoba usmiljenega Samarijana (cf. Lk 10,25-37) ni le zgodba iz preteklosti. Še dandanes se pred nas postavlja kot izziv v našem vsakdanjem življenju. Dobrodelnost je najlažje preložiti na druge. A poklicanost vsakega kristjana je, da se sam dejavno vključi.

 

5. Zahvalimo se Gospodu, da toliko mož in žena predano skrbi za uboge in izključene. To so posamezniki vseh starosti in družbenega položaja, ki razumejo stiske in so pripravljeni pomagati trpečim in potisnjenim na rob družbe. To niso superjunaki. To so »sosedje«, navadni ljudje, ki tiho in zavestno postajajo ubogi med ubogimi. Ne le, da dajejo, temveč tudi poslušajo, se zavzemajo in skušajo razumeti ter se soočati s težkimi razmerami in razlogi zanje. Ne osredotočajo se le na materialne potrebe, ampak tudi na duhovne ter se zavzemajo za celostni napredek posameznikov. Nebeško kraljestvo postaja navzoče in vidno v njihovem velikodušnem in nesebičnem služenju. Kot seme, ki pade v dobro zemljo, požene in obrodi stoteren sad (cf. Lk 8,4-15). Naša hvaležnost tem mnogim prostovoljcem se mora odražati tudi v naši molitvi, da bo njihovo pričevanje obrodilo obilo sadu.

 

6. Ob šestdeseti obletnici okrožnice Pacem in Terris si moramo vzeti k srcu naslednje besede sv. Papeža Janeza XXIII: »Vsako človeško bitje ima pravico do življenja, telesne nedotakljivosti in potrebnih sredstev za dostojno življenje, ki zajemajo hrano, oblačila, zavetje, zdravstveno oskrbo, počitek in končno vse potrebne storitve, ki jih mora zagotoviti država. Posledično ima vsak posameznik pravico do oskrbe v primeru bolezni, invalidnosti zaradi dela, ovdovelosti ali prisilne brezposelnosti ter v vseh drugih primerih, ko je brez lastne krivde prikrajšan za sredstva za preživljanje« (ed. Carlen, št. 11).

 

Koliko je še treba narediti, da to postane resničnost! Za to pa je potrebno tudi resno in učinkovito sodelovanje političnih voditeljev in zakonodajalcev! Kljub vsem omejitvam in občasnim napakam politike pri prepoznavanju in služenju skupnemu dobremu naj duh solidarnosti in subsidiarnosti še naprej raste med državljani, ki verjamejo v pomen prostovoljne predanosti služenju ubogim. Vsekakor je potrebno pozvati in celo pritiskati na javne institucije, da bodo ustrezno izpolnjevale svoje dolžnosti, saj pasivno čakanje, da vse »pade od zgoraj«, ne prinaša nobenih koristi. Tudi tiste, ki živijo v revščini, je potrebno vključiti v proces sprememb in odgovornosti.

 

7. Žal spet prepoznavamo nove oblike revščine, ki nastajajo poleg že zgoraj opisanih. V mislih imam predvsem ljudi, ki so ujeti na vojnih območjih, še posebej otroke, ki jim je bila odvzeta mirna sedanjost in dostojna prihodnost. Na takšne razmere se nikdar ne smemo navaditi. Vztrajajmo v vsakem prizadevanju k spodbujanju miru, ki je kot dar vstalega Gospoda in sad zaveze k pravičnosti in dialogu.

 

Prav tako ne smemo prezreti tistih oblik špekulacij v različnih sektorjih, ki vodijo v dramatično dvigovanje cen, kar v revščino pahne številne družine. Prihranki hitro poidejo in nastala situacija zahteva žrtve, ki ogrožajo dostojanstvo vsakega posameznika. Če mora družina izbirati med hrano za preživetje in zdravstveno oskrbo, moramo biti pozorni na glasove tistih, ki zagovarjajo pravico do obeh dobrin v imenu dostojanstva človeške osebe.

 

Kako lahko spregledamo etično zmedo tudi v svetu dela? Nečloveško ravnanje tako z delavci kot delavkami, neustrezno plačilo za opravljeno delo, izbruh negotovosti glede zaposlitve, preveliko število žrtev v nesrečah, ki so pogosto posledica miselnosti, da ima hiter zaslužek prednost pred varnim delovnim mestom … Sv. Janez Pavel II nas opozarja, da je »primarna osnova vrednosti dela človek sam… Je že res, da je človek vnaprej določen, da dela, in je k delu tudi poklican, a je na prvem mestu delo ‘za človeka’ in ne človek ‘za delo’« (Laborem Exercens, 6).

 

8. Zgoraj navedeno je samo po sebi izjemno zaskrbljujoče, a le delno opisuje situacije revščine, ki so del našega vsakdana. Ne morem mimo vse večjega števila očitnih oblik revščine, v katerih se znajdejo mladi ljudje. Koliko frustracij in samomorov so povzročile utvare s strani kulture, ki mlade ljudi vodi k mišljenju, da so »zgube«, »da iz njih nič ne bo«. Pomagajmo jim, da se odzovejo na te škodljive vplive, in poiščimo načine, da jim pomagamo zrasti v samozavestne in radodarne može in žene.

 

Ko govorimo o ubogih, lahko hitro zapademo v pretirano retoriko. Ostati na ravni statistike in številk je tudi zahrbtna skušnjava. Ubogi so osebe; imajo obraze, zgodbe, srce in dušo. So naši bratje in sestre, z dobrimi in slabimi lastnostmi kot vsi mi. Pomembno je, da vstopimo v oseben odnos z vsakim izmed njih.

 

Tobitova knjiga nas uči, kako naj bomo stvarni pri vsem, kar delamo z ubogimi ali za njih. To je vprašanje pravičnosti. Od nas zahteva, da iščemo in najdemo drug drugega in tako spodbudimo potrebno sožitje, da se skupnost tudi sama prepozna. Skrb za uboge ni le vihravo dajanje miloščine. Poziva k ponovni vzpostavitvi medosebnih odnosov, ki jih je prizadeva revščina. »Če vidimo siromaka in ne obrnemo svojega obličja od njega«, lahko uživamo v blagodejni milosti in ljubezni, ki dajeta smisel in vrednost našemu celotnemu krščanskemu življenju.

 

9. Naj bo naša skrb za uboge vedno zaznamovana s stvarnostjo evangelija. Ko nekaj delimo z drugimi, se moramo zavedati njihovih konkretnih potreb, zato naj to ne postane način, da se znebimo odvečnih dobrin. Tudi tukaj je potrebno razločevanje, ki ga vodi Sveti Duh, da bi prepoznali pristne potrebe naših bratov in sester, in ne naših osebnih ciljev in pričakovanj. Kar ubogi dejansko potrebujejo, je naša človečnost, so naša srca, ki so odprta za ljubezen. Nikdar ne pozabimo, da smo »poklicani, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih« (Evangelii Gaudium, 198). Vera nas uči, da je vsak ubog človek božji sin ali hči ter da je v njem prisoten Kristus. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25:40).

 

10. Letos obeležujemo 150. obletnico rojstva sv. Terezije Deteta Jezusa. V popisu svojega lastnega življenja Povest duše pravi: »Spoznala sem, da je popolna dobrodelnost v tem, da sprejemamo slabosti drugih. Ne da se čudimo njihovim napakam, ampak da se učimo iz njihovih najmanjših dejanj kreposti. Predvsem pa sem spoznala, da dobrodelnost ne sme ostati zaklenjena v globinah srca: ‘Nihče’, pravi Jezus, ‘ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč’. Meni ta svetilka predstavlja dobrodelnost, ki mora svetiti in prinašati veselje, a ne le mojim najdražjim, ampak vsakomur, ki vstopa, brez izjeme«.

 

Vsak, kdor vstopa v ta naš svet, ima pravico doživeti luč dobrodelnosti. Nihče ne sme biti prikrajšan za to luč. Naj neomajna ljubezen svete Terezije premakne naša srca na ta Svetovni dan ubogih in nam pomaga, da »ne bomo odvrnili svojega obličja od siromaka«, ampak da bo naš pogled vselej usmerjen v človeško in božje obličje Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

 

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 13. junij 2023

Spomin sv. Antona Padovanskega, zavetnika ubogih.

 

FRANČIŠEK

 

Te dni pospravljamo še zadnje pridelke tega rodovitnega leta. V naših shrambah so police polne najrazličnejših marmelad, kompotov, kislih in posušenih shrankov … In včasih se verjetno utrujeno zalotimo, da imamo vsega dovolj in da ob obilju čutimo še najmanj tistega, kar bi morali – hvaležnosti.

Tako samoumevno je, da stvari imamo. Ko se sprehajaš ponekod po podeželju, ležijo in gnijejo pod drevesi sadeži, ki jih nihče ne pobira, ki nikogar ne razveseljujejo. Postalo je samoumevno, da imamo raje kakovostno sicer vprašljive sadeže, ki so svetleči in enaki po velikosti. Če taki ne rastejo pred našim nosom, jih dobimo tako, da pač obiščemo trgovino. Pa ni samoumevno. Ne obilje pridelkov in ne polne police v trgovini. Vse je dar. Tudi v mojem in tvojem življenju.

Bodimo hvaležni. Najprej samemu sebi. Vem, sliši se čudno, pa vendarle. Moja glava in moje srce želijo opravljati določene aktivnosti, ki pa bi bile popolnoma nemogoče, če ne bi moje telo zmoglo pri tem sodelovati. Vidim, hodim, govorim, objemam … Kako hvaležen sem lahko svoji dovršenosti, se zavem le občasno, ko sem v stiku s kom, ki mu telesne omejitve preprečujejo, da bi počel vse tako, kot bi si želel. Bogu sem hvaležen, da me preko teh ljudi spomni, kako obdarovan sem.

Bodimo hvaležni drugim. Včasih mi kdo pove, da sem v njegovem življenju v kakšni točki odigral pomembno vlogo in da mi je hvaležen za to. Zanimivo se mi zdi, da se to velikokrat zgodi, ne da bi se tega zavedal ali se posebej trudil za to. Kot bi Bog na konico svoje roke pripel – mene.

Svojo hvaležnost vam večkrat izrazijo mož, otroci in ostali najbližji sorodniki. Včasih za konkretno pomoč, včasih preprosto zato, ker ste, drugič za besedo, dejanje.

Počutimo se lahko izredno obdarovani. Na mestu je, da se znamo za to obdarovanost tudi zahvaliti: in to prav vsem – v prvi vrsti pa Bogu!

Po: E. Mozetič

8 Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ 9 Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. 10 Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. 11 In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, 12 češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ 13 Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? 14 Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. 15 Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ 16 Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«  Mt 20,8-16

   Današnja Božja beseda nam hoče povedati, da je Bog neskončno dober in vsakomur želi samo dobro. Gospod najema delavce za delo v vinogradu in tiste, ki so delali samo eno uro, plača enako kot tiste, ki so delali ves dan. Mar ni to krivica! Ogorčenje tistih, ki so delali ves dan, je upravičeno tako dolgo, dokler gospodar ne pove razloga svojega ravnanja: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Plačilo ni povezano z delom delavcev, ampak je nagrada, ki je povezana z Božjo velikodušnostjo. Zato imajo v nebesih prostor tisti, ki so živeli na zemlji le nekaj ur in niso bili sposobni narediti česa dobrega, in tisti, ki so se vse življenje žrtvovali in delali za dobro vsega človeštva. Takšna je Božja logika, ki jo moramo sprejeti, sicer ne bomo videli Božjega kraljestva. Bog je dober in usmiljen, zato naše oko naj ne bo hudobno in preračunljivo, ko si rečemo: delal bom to in to, da bom prišel v nebesa. Božje misli niso naše misli, kajti mi mislimo po človeško, Bog pa je daleč nad tem in želi vsakega človeka sprejeti v svoje kraljestvo, četudi se je spreobrnil na smrtni postelji. Vendar se na to grešnik ne more zanašati, saj nas Bog lahko pokliče nenadoma in zato ne bo časa za spreobrnjenje. Trudimo se vse življenje tako živeti, da bomo dobili svoje plačilo za delo v Božjem vinogradu, in privoščimo tudi tistim, ki so v to vložili manj truda.

   Tudi mi smo pogosto prepričani, da Bog ne upošteva naših zaslug. Tudi mi­ smo prepričani, da si od Boga zaslužimo posebno obravnavo, a je žal ne dobimo. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in našimi mislimi? Njegova želja, da bi bil z nami, nas verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavamo, se med seboj primerjamo in tekmujemo. Tresemo se, da ne bi imeli manj od drugih. To kaže, kako šibek je naš odnos z Bogom in kako neobčutljivi smo za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če smo nevoščljivi in nam ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za slehernega človeka. K sreči Bog ne odneha in nas sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?                                       Po: E. Mozetič

Kolikokrat moramo odpustiti, smo slišali. A postavlja se mi na videz protislovno vprašanje: Ali je gospodar služabniku odpustil? Da in ne hkrati. V odlomku vidimo danes oboje: kako gospodar, ki predstavlja Boga, odpusti svojemu služabniku, pa tudi kako mu ne odpusti in ga da zapreti v ječo in mučiti, dokler mu dolga ne vrne. Tako lahko razumemo, da gospodar, kljub temu da je pripravljen odpuščati, ni pripravljen popuščati. Kaj pričakuje od svojih služabnikov?

1. Zavest zadolženosti: Kje naj se naučimo zavesti zadolženosti, če ne v zavzetem obhajanju zakramenta svete spovedi. Naše spovedi so običajno preveč površne, da bi resnično začutili težo svojih grehov. Prav tako so tudi naši odnosi vse preveč mimogrede. Biti zadolžen, pomeni živeti na tuj račun. Smo kdaj na to pomislili? Ali se zavedamo, da drugi plačuje zaradi naših grehov?

   Prav tako resno vprašanje pa se glasi tudi z druge strani. Ko opozarjaš drugega, ali te drugi sploh hoče slišati, naj ne živi na tvoj račun, naj te ne izkorišča? Ali se v obeh vlogah resnično zavedamo svoje zadolženosti?!

2. Resnična hvaležnost za odpuščanje: Kako naj bomo drugemu hvaležni, da nam je odpustil, če se ne zavedamo svojega greha? Pa naši odnosi sploh sežejo do tja, da je nekaj greh? Na splošno se zdi, da smo se utirili v nek način življenja, postavili najbolj široke okvire, znotraj katerih se gibljemo in znotraj katerih nam je dovoljeno grešiti. Ker ne grešimo čez mero, nam drugi tudi nima kaj odpuščati, zato ni razloga za hvaležnost za odpuščanje. Tudi če nam nekdo odpušča, tega ne vemo, ker se ne ustavimo ob svojem grehu.

   Ko rečemo, da se nam nekaj ne da storiti, se zavedamo greha? Ali se zavedamo, da zaradi tega mogoče drugi ne bo počival? In koliko je veliko večjih grehov!

3. Drža usmiljenja in odpuščanja tudi do drugih: Te drže ni, če ni prvih dveh: torej zavesti zadolženosti in hvaležnosti za odpuščanje.

Po: E. Mozetič

V razmišljanju o Jezusovi zahtevi, da svoje življenje izgubimo, sem pomislil, kako jo je najprej uresničil Jezus sam. Njegovo umiranje sebi zaradi zvestobe Očetu in evangeliju pomeni najprej tiho, skromno, a lepo življenje v družini. Živel je vse, kar je zahtevalo preprosto življenje. Če pustimo nemiren začetek in borne jasli, je potem trajalo trideset let, ko se ni zgodilo nič posebnega. Zvestoba vsakdanjim stvarem, zvestoba v malem, da bi ustvarjal topel dom, lepe odnose ipd.

Potem zvestoba Očetu in evangeliju zahteva izstop iz tihega, zavarovanega doma v vrtinec javnega delovanja. Izpričati resnico je pomenilo izgubiti mir, dobro ime, drseti v zavrženost in prezir. Če je najprej težko živeti tiho in neopazno, pa je še težje zapraviti zunanji mir in sprejetost. In če je v tem trenutku težko sprejeti zavrženost, pa naslednji križ, ki ga zvestoba evangeliju in Bogu zahteva, pomeni sprejeti obsodbo, da imamo opraviti z zločincem. Ni dovolj, da je Jezus izločen, preziran, nazadnje je označen za prevaranta in sovražnika, ki mora umreti.

Tako bi lahko označili tri korake v zvestobi današnji evangeljski besedi, ki nas vabi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Podobna pot kot jo je prehodil Jezus, čaka vsakega Njegovega učenca. Nekatere bolj radikalno, druge manj, nekateri bodo dali življenje, drugi bodo ostali v tihem in skritem služenju do konca. Izgubiti življenje zaradi Jezusa in evangelija pomeni posloviti se od egoizma, od zagledanosti vase in iskanja lastne pomembnosti. Pomeni zvestoba Resnici in popolna pokorščina le njej. Do kam nas bo ta pokorščina pripeljala, bomo vedeli na dan svoje smrti. Navsezadnje niti ni pomembno. Ni smiselno, da se s tem obremenjujemo, ali plašimo trpljenja. Bog bo poskrbel za vsakega od nas. Življenje z Njim je vedno lepo, ker On poskrbi za svoje otroke in prijatelje. Naj bo v nas le živa želja, da izpolnimo Besedo, ki nam jo je podaril.

Po: E. Mozetič