Jezus samega sebe razglasi za kralja samo pred Pilatom, ko je že jasen izid proti njemu sproženega procesa: obsojen bo na križanje. Ta izid je sam večkrat napovedal. Evangelist Janez je vse to ohranil v svojem srcu in nam zapisal. Iz njegovega evangelija nam Jezus govori: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Jezus sam povezuje dejstvo, da je bil povzdignjen, s tem, da je kralj. Na križu, ko bo obsodba izvršena, bo postal kralj slave, kakor so antični križi pisali nad njegovo glavo. Na tak način se bo pokazala resnica.

Za kakšno kraljestvo in za kakšno resnico gre? V mašni prošnji po obhajilu na praznik Kristusa Kralja molimo: »Daj, da bomo Kristusu, kralju vesoljstva, na zemlji z veseljem služili in v nebeškem kraljestvu večno živeli z njim.« Ne prosimo le, da bi bili poslušni Kristusu in bi zato lahko vstopili v raj. Predvsem prosimo, da bi se uresničila naša najgloblja srčna hrepenenja. Ravno po križu Jezus, kralj slave, osvoji naše srce za Božjo ljubezen. In to tako korenito, da lahko sijaj te ljubezni živimo v vseh življenjskih dogodkih in ga nič ne more zadušiti. Kakor »pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12), tako človeštvu ni dan noben pomembnejši lik, ki bi lahko na boljši način razodeval smisel sveta in naše dostojanstvo, kakor ga razodeva žrtvovano Jagnje, Jezus Kristus. On pričuje o resnici Božje ljubezni do vsakega človeka. To je edina resnica, ki ljudi zanima: Bog nas ljubi do te mere, da se je njegov Sin žrtvoval, da bi Očetova ljubezen lahko zasijala in postala korenina dostojanstva in življenja za vse človeštvo. Gledati vanj, ki smo ga prebodli, pomeni, da nas je Božja ponudba zaveze osvojila. Božja ponudba zaveze zajema tudi vsak greh in revščino, preseže vsako pomanjkljivost in strah, premaga vsak odpor in bojazen. Nič več si ni potrebno zaslužiti in pritegniti kraljeve naklonjenosti. Potrebno je zgolj z Bogom deliti njegovo čutenje do celotnega človeštva. Ko spoštujem vse, sem le služabnik, ker sem že deležen njegove skrivnosti. Ta skrivnost pa je hrepenenje po končno uresničeni globoki zaupnosti z vsemi ljudmi, ki smo njegovi sinovi in hčere.

V glavni mašni prošnji tudi prosimo, da bi dojeli, da je resnično kraljevanje služenje. To prosimo, ker se nas je dotaknil sijaj Kristusa Kralja. Tista naša dejanja, ki izražajo služenje/kraljevanje, so deležna istih značilnosti Božjega kraljestva, o katerih govori Jezus: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« To pomeni, da je cilj ljubezni, ki jo Jezus izžareva, da preobrazi ta svet. Ni pa od tega sveta, nima svojih korenin v tem svetu. Zato svojega delovanja ne oblikuje po logiki tega sveta. A kljub temu njegova ljubezen izraža resnico sveta. Zato ker ga odpre in ga vodi v dopolnitev, po kateri hrepeni.

Vse ljubezni tega sveta niso drugega kot senca Božje ljubezni in nanjo kažejo. Vse moči tega sveta so zgolj senca moči Božje resnice, po kateri se jih presoja in ocenjuje. Kadar različne moči in ljubezni človeka odtrgajo od Božje ljubezni, s tem zanikajo izvor svoje legitimnosti, za človeka pa postanejo vzrok za muko. A naša srca tudi sredi te muke ne prenehajo skrivoma hrepeneti po Božji ljubezni, ki edina daje smisel našemu najglobljemu hrepenenju. Ta napetost tudi tebi in meni omogoča razumeti in sprejeti naslednjo spodbudo: »Odpriva vrata Gospodu: naj vstopi kralj veličastva, Kristus Gospod.« Amen.

p. Dr Vili Lovše

Počasi zaključujemo liturgično leto. Cerkev nas vabi, da se zavemo tudi pričakovanja konca ali cilja. Berila nas spominjajo na poslednje in skrivnostne dogodke. Tiste dogodke, ki se bodo zgodili preden pride Sin človekov, da njegova ljubezen stehta našo ljubezen in nam odpre vrata Božjega kraljestva. Celotno 13. poglavje Mr evangelija nam v apokaliptičnem jeziku govori o tem dogajanju. Apokaliptični jezik, poln domišljije in krepak, nam je težko razumljiv. Težko ga sprejmemo. V enem samem prizoru so pomešani različni dogodki: Jezusova smrt in vstajenje, uničenje Jeruzalema po rokah Rimljanov, tragedije človeške zgodovine, razne preizkušnje, mučeništvo vernikov, kozmična znamenja ob koncu časov in poslednja sodba, ki je blizu. Kako lahko svoje srce odpreva, da bova sposobna sredi vseh teh opisanih dogodkov slišati Besedo življenja, ki je v njih skrita?

Odgovor na to vprašanje nam lahko osvetli vstopni spev v mašo: »Gospod govori: Mislim na rešitev in ne na nesrečo. Klicali me boste in uslišal vas bom; nazaj vas bom pripeljal iz izgnanstva iz vseh krajev«. Beseda ne kaže zgolj na nek prihodnji dogodek, ampak nam osvetljuje določeno napetost, napetost Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, da bi končno spoznali in priznali njegovo ljubezen, do nas kot njegovih sinov in hčera, ki se uresničuje v zgodovini. Zato bi lahko takole molila: »Gospod, podari nam Jezusovega Duha, ki omogoča zasijati tvoji ljubezni med ljudmi. Prosimo, da bi tudi mi, gnani od iste ljubezni, lahko od tega trenutka naprej videli prihod tvojega kraljestva, ki povezuje in združuje razkropljene Božje otroke.« Jezus je namreč za to prišel. V njem se končno uresničujejo in dopolnjujejo Božji načrti miru z ljudmi. Govorjenje o preizkušnjah, bolečinah, preganjanjih, mučeništvih, ki jih apokaliptična govorica prodorno opisuje, zgolj ostri in usmerja pogled na edino potrebno. Edino potrebno pa je, da vsak izmed nas ohranja svoje srce v ljubezni, ki prihaja od Boga in k spet nazaj k njemu vodi. Edino potrebno je, da ta ljubezen lahko končno osvoji vse. Zunaj Njega, zunaj Božjega načrta miru za človeka, ni mogoče zajeti te ljubezni. Brez nje tragičnost zgodovine ostane zgolj tragedija, razpršenost ostane vir jeze in ločevanja med ljudmi, ki se neizogibno približujejo koncu, ne da bi dosegli svoj resnični cilj. Zato, kadar se nad nas zgrne preizkušnja, kadar nas močno napade skušnjava in udari razdejanje, je edino opozorilo naslednje: pazite, bodite pozorni, bedite. Pazite, da se ne boste pustili prevarati in voditi za nos. Pazite, da vas ne preslepi. Ne pijte laži, ne varajte svojega srca.

Jezus se prizadeva, da bi nas na vse to spomnil: »nebo in zemlja bosta prešla, a moje besede ne bodo prešle«. Prav zato ker verujemo, da bo končni izid častitljiva predstava Božjega kraljestva, ko bodo vsi videli kako velika je Božja ljubezen do ljudi (do tistih, ki želijo biti te ljubezni deležni, in tudi do tistih, ki se ji odrečejo in je nimajo), si tudi mi prizadevamo, da bo naše današnje delovanje in obnašanje usmerjeno k temu, da pokaže na Božjo ljubezen. Prizadevamo si, da bi vsakemu srcu v vsem svojem sijaju zažarela Božja ljubezen, ki je dana v Jezusu Kristusu. Vsak dogodek poslednjih časov je povezan z dogodkom Jezusove smrti in vstajenja. On resnično dopolni zgodovino s tem, da jo odpre njenemu cilju: ki je razodetje Božjega načrta miru za človeka.

Tesnobno vprašanje, ki nas spremlja, pa ostaja vedno isto: toda zakaj mora biti v zgodovini toliko bolečine? Zakaj mora ljubezen, če se hoče pokazati, skozi tako veliko trpljenje? Zakaj je Sin človekov tudi sin bolečin? Ali se človek lahko prepriča v tvojo ljubezen, če ne vidi, da zanj lahko tudi trpiš? Odgovor ostane skrit v Božjem srcu. Te skrivnosti je najino srce deležno takrat, ko si prizadeva z Bogom deliti njegov načrt miru za človeka. Prav kakor pravi obhajilni spev pri maši: »Srečen sem, če sem v božji bližini. Zato se z veseljem izročam v božje varstvo« (Ps 72,28). Tudi odpev psalma pravi: »Varuje me, Gospod, k tebi se zatekam!«. Prav razodevanje Jezusove Božje ljubezni tvojemu in mojemu srcu je tisto, kar ga varuje. Ta ga osvoji. Osvoji ga ljubezen, ki je resnična skrivnost naše človeškosti, naša korenina življenja. Pusti se osvojiti tudi ti.

p. Dr Vili Lovše

Bogoslužje, ki ga danes obhaja Cerkev, naju vabi s skrivnostjo notranje drže uboge vdove. Njena notranja drža je: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Vdovino srce je bilo polno te gotovosti. Iz enake gotovosti nama Jezus danes pravi: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Jezus ne vzpostavlja lestvice pomembnosti. Ljudje se med seboj redno vrednotimo po lestvici pomembnosti (najsi bo osebni, po zaslugah, po številu, po sposobnostih, po denarju ipd). Jezus želi poudariti povezanost, navezanost in vedenje srca med Bogom in ljudmi. S tem, da je dala v zakladnico vse, kar je imela za življenje, je vdova izrazila svoje popolno zaupanje v Božjo obljubo, da vsem, ki mu zaupajo, ne bo ničesar manjkalo. Žena zaupa Bogu z vsem svojim srcem in bitjem. Seveda Božja obljuba ne potrebuje človeških dokazov, da pokaže svojo zastonjskost in korenitost. A le redki tako zaupajo Božji obljubi, da bi se kot uboga vdova ponižno in zaupljivo brez zadržkov izročili v Božjo skrb. Jezus jo hvali, ne da bi ona za to vedela ali celo pričakovala. Bog v resnici potrebuje le srce, ki ga upa preprosto in popolnoma sprejeti tudi takrat, ko vse kaže in se zdi ravno nasprotno. In kje se pri tem kaže Božja obljuba? Dobesedno bi morali prevesti takole: »iz svojega pomanjkanja je vrgla vse, kar je imela, vse svoje življenje«. Naš Bog je čuden Gospod. Ne zahteva ne malo, ne veliko, ne vsega. Zahteva to, kar nimaš. Vdovina gesta, ki prinaša iz svojega pomanjkanja vse, kar je bilo njeno življenje, postane duhovni vzor. Dovolj je, če se spomnimo na zapovedi. Bog nam ukazuje: bodite krotki, usmiljeni, prinašajte mir. Pravilo delovanja med ljudmi je, da vsak da to, kar ima. Pri Bogu to ne velja: človek mora dati to, kar nima, in s tem tudi sam dobi to, kar je dal. Tako se od mene, ki v resnici nisem krotak, niti v miru, zahteva, da sem krotak, da prinesem mir. Kako je to mogoče? To je mogoče le zato, ker je Bog zvest svojim zapovedim. Če sem v Božjem imenu krotak do sočloveka, pomeni, da popolnoma zaupam Bogu, da bo tudi mojemu srcu dal okušati krotkost. V tem okušanju bom končno srečal Njega, ki ga moje srce ljubi. Kajti kako bi mu lahko zaupal, če ga že ne bi ljubil? Zato Jezus tako hvali vdovo. Ko zaupa svojemu Bogu, s tem kaže svojo ljubezen do Njega in do vseh njegovih stvari, to pomeni: do templja in do njegovega ljudstva, za katerega so prinašali denar v zakladnico. V zameno je na temelju Božje zvestobe zagotovljeno vse njeno življenje.

Ko Gregor Veliki razlaga pripravljenost ribičev, da gredo za Jezusovim klicem, pravi, da ti možje za seboj niso pustili ne vem česa, saj so bili revni. Doda pa, da je veliko zapustil tisti, ki ni ničesar zadržal zase. To je smisel in pomen pristne vere. Ni važno, ali pustiš veliko ali malo. Važno je, da ničesar ne zadržiš zase. Važno je, da do dna zaupaš vso svojo pot in vse svoje napore. Na tak način milost srečanja z Jezusom sčasoma razodene vse svoje sadove.

Vdova je ena od ubogih, pri katerih prevlada blagor, ki ga je Bog v svoji zvestobi obljubil. V svojem pomanjkanju najde veselje do življenja zato, ker je z Bogom. Blagor tebi in meni, če bova te uboge srečala in se v njih dotaknila Božjega kraljestva. V njih nama bo vidno.

p. Dr Vili Lovše

Bog ni predmet, ki ga lahko spoznava, ampak je oseba, s katero sva lahko v odnosu. Do njega ne moreva po poti razmišljanja, ampak le znotraj zgodovine odrešenja. Čim bolj sebe zaznavava kot del zgodovine odrešenja, bolj je najino oznanjevanje Boga živo in druge pritegne. Bog zasluži, da ga ljubiva z vsem srcem, in nama omogoča, da ljubiva.

Zato se najbolj slovesni del vsakodnevne molitve pobožnega Juda in njegova izpoved vere glasi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo!« S temi besedami Jezus odgovori pismouku.

Na prvem mestu je »poslušaj«. Božja beseda je tista, ki najino življenje utemeljuje in mu daje smisel ter srčno moč. V Bogu odkrijeva svoje korenine: »Gospod je naš Bog«. Izrazi »naš«/«moj« in »edini« so vedno skupaj. Moj jaz se prepozna v solidarnem občestvu. Bog prvi sklene zavezo z nami in menoj. V tej zavezi midva lahko prepoznava, kdo sva, in se sprejmeva. Najprej je tisto, kar je Bog storil in dela za nas. Znotraj tega lahko doživljam tudi sebe, ki me doseže Božje delovanje, zato lahko ljubim, odgovorim na Božji dar in uživam intimnost njegove zaveze z nami. V tej točki zapoved ni moralni ukaz, ampak vstopna vrata v skrivnost, ki me vabi, da sem je deležen in z njo sodelujem. Zapoved ljubezni do Boga pogosto dojemamo z vidika strahu, žrtve in odpovedi nečemu drugemu. V resnici se je zapovedi ljubezni potrebno naučiti brati z vidika najbolj notranjega hrepenenja srca. Zaradi Kristusa imava končno možnost, da to hrepenenje zaživiva. Ko zaznava, da naju je dosegla Božja ponudba ljubezni in zaveze v Kristusu, ki vse omogoča, takrat zmoreva živeti svoja najgloblja srčna hrepenenja. Pismouk je na vratih tega odkritja, zato ga Jezus pohvali.

Jezus pokaže, da človek, ki je njegovo besedo sprejel in dojel kot zaklad svojega srca, ne more drugače, kot da ta zaklad deli z vsemi drugimi. Zato takoj omeni drugo zapoved ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega po svojem pomenu ni vzporedna z ljubeznijo do Boga. Jezus želi povedati, da ljubezen do človeka ne bo popolna, če ne bo izhajala iz ljubezni do Boga. Vera je vedno vir ljubezni, čeprav je ljubezen tista, ki preverja iskrenost naše vere. Ko si delimo Božjo skrivnost v Jezusu, sodelujemo pri delovanju Svetega Duha. Sveti Duh ves čas razodeva skrivnost bratstva in sestrstva, v katerem se pokaže Božja navzočnost v svetu. Duhovno delovanje postane občestvo življenja z Jezusom in hkrati vir življenja za vse. Najprej odkrijeva to, kar prinaša srečanje z Gospodom Jezusom: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). Nato pa se v nama uresniči njegova obljuba: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,21.23). Nikdar pa ne smeva pozabiti, da »kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

p. Dr Vili Lovše

Jezus se ne razjezi, čeprav ga njegovi učenci prosijo neumestne reči. Skupaj z njim so na poti v Jeruzalem. Že tretjič jih spomni, da bo Sin človekov izdan, mučen, ubit in bo vstal od mrtvih. Zebedejeva sinova Jakob in Janez ga takoj zatem prosita, da bi sedela v njegovi slavi, eden na levici in drugi na desnici. Dogodek je dramatičen. Učenca mislita resno in verjetno tega ne prosita iz slavohlepja.

A se tudi ne zavedata, da sta v igri smisel njunega življenja in hoja za Jezusom. Jezusov evangelij se ju je globoko dotaknil. Jezus je prebudil vse napetosti in hrepenenja njunih src. Ali se ti ne zdi, da je njuno vprašanje, čeprav zveni bolj domišljavo, podobno vprašanju, ki ga je prejšnjo nedeljo postavil Peter: Kaj bomo pa mi imeli od tega, ker smo vse zapustili in šli za teboj? To je vprašanje, ki vznemirja srce slehernega vernega človeka.

Jezus njima in ostalim desetim, ki so se nanju jezili, jasno pove, da milost hoje za njim in trpljenja zanj ni sad človeških načrtov in odločitev. Ni mogoče hoditi za Gospodom, če pričakujemo za to nekakšno nagrado ali protiuslugo. Za njim lahko hodiš le zaradi njega in ne zaradi neke nagrade. Za njim greš lahko le, če hočeš in želiš biti eno z njim. Tega pa niso zmogli niti apostoli, niti ne zmoreva midva sama od sebe.

K Jezusu nas v resnici priteguje Bog Oče. Zato pravi: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,44). Bog nas pritegne tako, da smo deležni in delimo z njim dobrohotno Božjo ljubezen, ki jo pokaže v Jezusu, nas po njej doseže in nam daje srčni počitek. Ničesar drugega si ne moreva želeti. Če hočeva nekaj drugega, sva že zunaj in najino srčno hrepenenje se ne izpolnjuje. Le če z Jezusom deliva Božjo dobrohotno ljubezen, najino srce ozdravi in oživi. Prav na to naju s tem, kar odgovarja Jakobu in Janezu, želi tudi opozoriti.

Ne smeva spregledati, da je vseh ostalih deset učencev jeznih na Jakoba in Janeza. Število deset v SP pomeni vse, tudi tebe in mene. Vsi smo sinovi jeze. Vsi se jezimo drug na drugega in med seboj tekmujemo. Jezus nama pravi: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«

Če hodimo za Jezusom, smo resnično veliki takrat, kadar služimo, ne kadar vladamo in nas drugi iz strahu ubogajo. Jezus nas s tem odgovorom spet vabi, da se zavedamo Očeta, ki nas priteguje k Sinu. Služenje uresničuje Očetovo dobrohotno voljo v odnosu do vsakega človeka. Božjo dobrohotno voljo do vsakega izmed nas je v polnosti uresničil in živel le Jezus. V moči njegovega Duha tudi midva Očetovo dobrohotno voljo lahko sprejemava in delno uresničujeva. Prav takrat zasije Božja ljubezen do ljudi. Zaradi te ljubezni ima vsak človek svoje dostojanstvo in svobodo. S služenjem uresničujeva pravo človeško veličino, ki v drugih ljudeh prebuja in osvobaja njihovo resnično človeško dostojanstvo in sposobnost ljubezni. S služenjem drugim pokaževa, da niso samo predmet ljubezni, ampak da lahko sami ljubijo. Služenje edino osvobodi človeško dostojanstvo in omogoči, da v konkretnih dejanjih zasije in se pokaže Božja navzočnost. Če se to pri našem služenju ne dogaja, pomeni, da še vedno »služimo« preveč po človeško in da je naša velikodušnost zgolj čustvena. Pri služenju je v igri to, kar je veliko v Božjih očeh. Prav ta veličina uresničuje najgloblja pričakovanja vseh človeških src, tudi tvojega in mojega.

p. dr. Vili Lovše

Salomon prosi, da bi mu Bog dal modrost. To pomeni, da midva modrosti ne moreva doseči sama od sebe. Modrost je sad Božjega razodetja. Božja modrost je namreč sijaj njegove ljubezni do človeka. V primerjavi z Božjo modrostjo so bogastvo in vse druge dobrine za človeško srce resnično nepomembne. Salomon se tega dobro zaveda, zato tako goreče prosi za dar modrosti. Če sprejmeva Jezusa, sprejmeva Božjo modrost. Ali rečeno bolj po domače: modrost prejmeva, če priznava, da potrebujeva odpuščanje. K temu vabi Jezus bogatega mladeniča. Bogati mladenič ni zadovoljen s svojim bogastvom in življenjem. Nobenega pravega veselja nima. Zato pride k Jezusu. Vendar med dobrinami, na katere je navezano njegovo srce, nikakor ne uspe razločiti Dobrega. Večno življenje, kakor si ga predstavljal mladenič, je zelo drugačno od tistega, kar bi mu Jezus rad podaril in kar imenuje »priti v Božje kraljestvo.«

Mladenič ne zmore ločevati med zapovedjo in navdihom, iz katerega izvira zapoved. V resnici je med uresničevanjem zapovedi in razumevanjem navdiha, ki se skriva za njimi, velika razlika. Nekaj je delati dobro, nekaj popolnoma drugega pa je dojeti sad tega dobrega delovanja. Najina drama, drama vernih ljudi, je prav v tem, da lahko delava dobro, nikdar pa ne prideva do tega, da bi okušala njegove sadove. Jezus naju opozori na to, ko reče mladeniču: »Kaj mi praviš, da sem dober?« Zapovedi namreč lahko uresničujeva, ne da bi bila deležna skritih razlogov, zaradi katerih nama je Bog te zapovedi dal. Če se to zgodi, nikdar ne postaneva zaupna z Bogom, vedno sva daleč od njegove skrivnosti in daleč od najglobljega hrepenenja najinega srca. Jezus pa si želi imeti tesne, zaupne prijatelje, ki z njim delijo njegove skrivnosti. To je tudi pravi sad vseh zapovedi. Zaradi tega Jezus povabi bogatega mladeniča, naj proda vse, kar ima, ter pride in hodi za njim. Poudarek ni na tem, naj vse pusti. Poudarek je na tem, da naj pride in hodi za Jezusom. Jezusa je namreč Oče poslal in ga je vesel. V njem tudi ti in jaz lahko okušava blagoslov Božjega veselja nad nama. Če nisva z Jezusom, ne bova nikdar dosegla sadov svojega prizadevanja. Če sva z Jezusom, potem nama je modrost dana. On naju uvede v Božje kraljestvo. On naju uvede v zaupen odnos z Bogom, ki zadovolji hrepenenje najinega srca in ga napolni z veseljem.

Zato naju samo dejstvo in odločitev, da hočeva delati dobro, še nič ne utrdi v globokem smislu najinega življenja. Smisel življenja se v nama utrdi, če delava dobro zato, da bi vstopila v Božjo skrivnost. Božja skrivnost, ki nam kaže njegovo ljubezen do nas, pa je prav Jezus, ki je bil dan za nas.

Če nama je v Božjo skrivnost nemogoče vstopiti, pa to ni nemogoče Bogu, ki nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili v njem tudi mi deležni Božjega veselja. Če to zares upoštevava, lažje razumeva, zakaj je Jezus žalosten, ker bogati mladenič odide. S tem je namreč zavrnil veselje, ki ga je zaslutil in se mu je potem odrekel. Posledica njegove odločitve bo naslednja: zapovedi, ki jih bo izpolnjeval zanj, ne bodo nikdar razlog za domačnost z Bogom in mu ne bodo mogle prinesti srčnega veselja. Zaradi tega tudi ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kaj pa si ti želiš? Če se prepoznaš v bogatem mladeniču in Jezusa prosiš, naj te osvobodi, potem se bo zgodilo, kar se tebi in tudi meni zdi nemogoče.

p. Dr Vili Lovše

Jezus nama govori o vrednosti, ki jo ima zakon med možem in ženo v Božjih očeh. Da bi farizejem, ki ga sprašujejo o ločitvi, pomagal iti vase, takoj vzpostavi razdaljo in jim vrne vprašanje: »Kaj vam je zapovedal Mojzes?«

Farizeji ga hočejo z vprašanjem ujeti, da bi ga lahko tožili. Vsi so vedeli, da je bila odslovitev žene mirno sprejeta navada, ki jo je Mojzes potrdil z natančno določenimi navodili. V resnici pa v celotnem Svetem pismu o odslovitvi žene ni nobene zapovedi niti norme. Mojzes je s svojo zakonodajo hotel zaščititi ženo, ki je bila prepuščena na milost in nemilost moški samovolji. Kakor da bi hotel reči: vem, da moški lahko odslovi svojo ženo, toda tega ne sme storiti tako zlahka. Kasneje je ne bo mogel več vzeti nazaj. Odpusti jo lahko le, če na njej najde nekaj sramotnega. V Jezusovih časih so to pravilo nekateri razlagali zelo ozko, drugi pa zelo široko. V prvem primeru je pravilo veljalo le takrat, če je žena moža prevarala z drugim. V drugem primeru pa kadarkoli in iz kakršnega koli razloga.

A Jezus želi priti do srčike tega vprašanja. Ni pomembno vprašanje ozke ali široke razlage tega pravila. Pomemben je vzrok, zakaj je to pravilo nastalo in dobilo svoj smisel. Odločilnega pomena ni uzakonjena navada, pa čeprav je bila zelo cenjena. Odločilen pomen pri presojanju tega pravila ima upoštevanje tega, kar Bog Oče želi in dela. On namreč izraža svojo voljo za človeka. Pokaže tisto, kar je za človeka resnično dobro. Zato Jezus spomni na Božje stvarjenje človeka: »na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo.« Božji blagoslov od trenutka stvarjenja ni nikoli več manjkal. Ne glede na človeške grehe in krhkosti. Prav zaradi tega blagoslova ima zakon med možem in ženo večno vrednost. V judovskem okolju takratnega časa je lahko samo moški odslovil žensko. Zakaj naj potem odslovitev ne bi bila več dovoljena? Jezus se sklicuje na to, kako je te odnose postavil Bog. To je zelo pomembno za tvoje in moje srce. S tem, da se sklicuje na enakost med moškim in žensko, v resnici kritizira postavo ali zakone in brani Božjo čast in človekovo resnično dostojanstvo. Moški in ženska imata različne naloge in načine delovanja. Tudi čustveno prostorje in njegovo delovanje je drugačno. Oba pa imata enako dostojanstvo. V ljubezni imata oba enako dostojanstvo, ki je posledica dejstva, da lahko le preko ljubezni doživimo bližino ali spoznanje Boga. Ko se moški in ženska drug drugemu posvetita v ljubezni, je v igri uresničitev Božje ljubezni, ki se razodeva med njima in po njima, njima in nam.

Jezus razmišlja in se vede kot nekdo, ki živi iz vere, to je iz močnega osebnega odnosa z Bogom Očetom. Vsako stvar vidi in razume v vlogi Božje zamisli. Če otroci motijo odrasle, je tako zato, ker odrasli ne vidijo stvarnosti Božjega kraljestva. Vidijo jo namreč lahko samo tisti, ki so kakor otroci. Jezus dostojanstva moškega in ženske ne utemeljuje na osebni pomembnosti ali zaslugah, ampak na tem, da sta oba ustvarjena od Boga in zanj. Podarjena sta si za prihod Božjega kraljestva, da se pokaže in razodene Božja ljubezen in ju preobrazi. Ustvarjena sta zato, da bi uživala sijaj Božje ljubezni in vanjo vabila tudi otroke in vse druge. Na tak način torej Jezus po drugi napovedi svojega trpljenja in smrti učence spet povabi v vzajemno ljubezen. Ker hoče biti zvest Božji poti in vsakemu izmed nas pokazati Očetovo ljubezen, nas svari pred tekmovalnostjo in slavohlepnostjo ter nas vabi, naj se učimo biti enaki v dostojanstvu, ki nam ga daje vzajemna ljubezen, ki jo živita tudi mož in žena.

p. Dr Vili Lovše