Kategorija: Uncategorized

Z bogoslužjem cvetne nedelje začenjamo praznovanje velikonočnega velikega tedna. V njem bomo spremljali Jezusa na njegovi poti trpljenja. Tesnoba, bolečina, zmeda. Sredi teh občutkov se bova tudi midva učila solidarnosti z Jezusom, ki je svoje življenje zaobljubil Božji solidarnosti z nami. V velikonočne dogodke naju uvaja čustvo veselja in skoraj evforije. Jezus slovesno vstopi v Jeruzalem in vsi ga pozdravljajo ter mu vzklikajo. Tudi učenci. Te vzhičenosti bo zelo hitro konec. Umaknila se bo strahu, sramoti, zmedi, izdajstvu in obsojanju. Ko bo vse dopolnjeno, ko se bo zdelo vse dokončno izbrisano v tišini in pozabi smrti, se bo spet oglasil klic veselja. Na velikonočno nedeljo. A tokrat brez vsakršne vznesenosti, ampak kakor popolnoma nepredvidena preobrazba. To bo klic veselja, ki gre skozi smrt, jo vzame nase, jo osvobodi njenih posvetnih meja in jo odpre sijaju Božje skrivnosti.

Luka pripoveduje, da je Jezus končno prišel na cilj: v Jeruzalem. Sedaj je na njegovih vratih. Vstopil bo, ker ve, da je prišla njegova ura. Nič več se ne umakne pred radostnim vzklikanjem učencev. Oni si verjetno predstavljajo nekaj drugega kakor On. A kljub temu poudarjajo, da je Jezus mesija in osvoboditelj, Božji poslanec za svoje ljudstvo, Božji blagoslov za vse. Kakor hitro se procesija konča in začne evharistija, se razpoloženje globoko spremeni. Takrat pridejo na dan Jezusove misli, tiste, ki jih učenci niso mogli brati. Na dan pridejo Božje misli o Sinu, ki je prišel vsem pokazat Očetovo ljubezen do ljudi.

V spevu o Gospodovem služabniku iz preroka Izaije beremo: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.« Te besede so bile izrečene več stoletij pred Jezusom. Njegovo trpljenje opisujejo do najmanjše podrobnosti. Neverjetno. Sveti Pavel se pridruži zahvali za to ljubeče Božje trpljenje za ljudi. Takoj za tem slovesno beremo evangeljsko pripoved o Jezusovem trpljenju.

Cerkev vabi, naj usmeriva svoj pogled na takšnega Jezusa, v vsej njegovi človeški in zgodovinski trdnosti, v vsej njegovi moči, da v zgodovini pokaže, kako močno Bog ljubi ljudi in kako smo mu dragoceni. Cerkev vabi, da vidiva, kako močno nam lahko Jezus spremeni življenje, če ga živimo iz moči njegove ljubezni. K temu naju spodbuja tudi Pismo Hebrejcem: »Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.«

Jezus, ki nama ga bogoslužje kaže kot vzor, je zelo ponižan Jezus, ki je postal človek. A on ni vzor človeškega trpljenja. On je vzor, kako lahko uresničiva svojo poklicanost v Božjo človeškost. Če hočeva svojo človeškost živeti v vseh njenih razsežnostih in možnostih, ne moreva mimo njega. On je razkril vso lepoto te človeškosti, tako da je ostal zvest občestvu z Bogom, kot človek in kot Bog v sožitju z ljudmi. Njegova lepota in največja človeškost se pokaže prav v trenutku, ko spačen od bolečin in pohojen ne zanika zaveze z Bogom in zase in za nas vse odpre obljubo življenja, ki mu smrt ne more več do živega. Prav ta njegova lepota poraja upanje, upanje, ki današnji svet, tako kot svet vseh časov, strašno in nujno potrebuje. Kaj pa pomeni tebi? Koga pa ti potrebuješ, da bi zaživel svojo poklicanost v Božjo človeškost?

p. Dr Vili Lovše

Za ženo, ki jo privedejo pred Jezusa razjarjeni ljudje, da bi jo kamenjali, so vohunili, da so jo razkrinkali, jo vlekli za seboj kot cunjo, ji grozili, jo obsojali, se ji posmehovali in jo potem vrgli pred Jezusa, ki ji je podaril odpuščanje. Po vsem, kar je doživela, bi lahko z vso iskrenostjo in močjo izrekla besede psalma: »Velike reči je Gospod za nas storil, vsi smo bili zato veseli!« Prav v tem veselju se tvojemu in mojemu srcu odpre popolnoma nov prostor domačnosti in zaupnosti z Bogom. Novi prostor je prostor vnovič odkritega dostojanstva, ki ga začutiva iz spoštljivega in ljubečega Jezusovega glasu: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več!«

Na začetku po odpuščanju svojih grehov še nismo sposobni čutiti ljubezni, ki nam je podarjena. Vse ostaja dokaj nejasno. A takoj spet občutimo na novo najdeno dostojanstvo. Ko smo pred Jezusom, ostane vse, kar smo slabega storili, zapisano v prah. Le zlo, ki smo ga priznali in zanj nismo iskali opravičila, ostaja zapisano v prahu. Zlo pa, ki ga nismo priznali in ga izrazili, zlo, ki ga še naprej skrivamo, ostane v srcu in nama onemogoča, da bi odkrila Božjo dobroto.

Vsi, ki ženo obsojajo, morajo oditi, ker v resnici niso tako neumni, da bi si domišljali, da so brez greha. Morda niso imeli greha, zaradi katerega so obsojali ženo, imeli pa so druge grehe. A v tem dogodku niso doživeli Božje dobrote, ker so skrivali svoje zlo pred seboj in drugimi, Božje dobrote niso bili sposobni sprejeti in so drug za drugim odšli od Jezusa in žene. Le žena, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, ni mogla ničesar skriti. Ona ostane pred Jezusom. Nič se ne opravičuje. Nič ne zahteva. V Jezusovi dobroti znova najde dostojanstvo svojega srca. Ko smo v svojem dostojanstvu in dobroti potrjeni, prične srce čutiti ljubezen, ki se nas je dotaknila. Začnemo čutiti željo, da bi tej ljubezni odgovorili in vse svoje življenje oblikovali po njej in v njej. Kar samo nas vleče tja, od koder je k nam prišel občutek lastnega dostojanstva in kjer smo odkrili Božjo dobrohotnost do ljudi. Nič več se ne moreva zapirati v svojo preteklost, ki je ostala zapisana v prahu. Gledava v Božjo prihodnost, ki prihaja k nama in sva je deležna takrat, ko skupaj z njim deliva njegov načrt dobrote in odrešenja za vse ljudi.

Edina prevara, ki se še lahko naseli v gube naše duše, je pozaba. Pozabimo svoj greh in tako nismo več solidarni s svojimi brati in sestrami grešniki. Znamenje, da sem pozabil na svoj greh, je vsak trenutek, ko se začnem braniti pred svojimi brati in sestrami, in od Boga zahtevam stvari, ki so proti bratom in sestram. To pomeni, da začenjam imeti Božjo dobroto za svojo pravico. Da sem izgubil vso globino zaupljivosti, v kateri sem bil Božje dobrote deležen.

Ko moliva »in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, ne prosiva najprej za velikodušnost, da bi bila sposobna odpuščati, ampak prosiva najprej, da bi se zavedala, da sva grešnika in sama potrebna Božjega usmiljenja. Ko se čutiva grešnika, si ne pripisujeva pravic in Bogu ne postavljava zahtev. Tako lahko močno doživiva lepoto Božjega odpuščanja, kajti solidarna sva z vsemi brati in sestrami, nimava nobenih razlogov, da bi zase zahtevala posebne pravice v odnosu do njih. Zaradi tega se od drugih iz nobenega razloga ne ločiva. S tem pa ostajava v Božji ljubezni do ljudi. V tem je vir sreče in notranje moči, ki daje življenju lepoto in radost.

p. Dr Vili Lovše

Evangeljska prilika nama spregovori o usmiljenem Očetu in dveh izgubljenih sinovih. Z molkom in z besedami vsak od treh likov pokaže svoje glavne značilnosti. Mlajši brat je opisan z besedami: »Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada« in »šel je vase …«. Starejši sin se predstavi z besedami: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« ter »razjezil se je in ni hotel vstopiti«. Oče pa pove vse o sebi z besedami: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« in »veselimo se«, »vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden«.

Ker je ta prilika živa, ostaja odprta tudi zate in zame. Lahko si postaviva dve vprašanji.

Prvo vprašanje: Če je skrivnost sreče obeh sinov v tem, da sta v sožitju z očetom, kakšen odnos imata v resnici do Očeta? Mlajši sin je občestvo z očetom zaničeval in ga prekinil. Starejši sin, za katerega se zdi, da je bil v občestvu z očetom, pa tega občestva ni nikdar užival, ga prav zato tudi zaničuje. Oba zgrešita svojo srečo. A oče kljub temu oba sprejema in za oba pozorno skrbi. Mlajšemu sinu, ki se skesan vrača, teče nasproti in ga objame. Da bi prepričal starejšega sina, stopi do njega in ga vabi na svoje praznovanje.

Drugo vprašanje se tiče tega, kar oba brata čutita drug do drugega in do očeta: Kaj bi se zgodilo, če bi se skesani mlajši sin po vrnitvi razjezil zaradi drže starejšega brata, ki ni mogel sprejeti, da je oče lepo ravnal z njim? Če bi mlajši sin zahteval razumevanje tudi od starejšega brata, njegovo kesanje v odnosu do očeta ne bi bilo iskreno. Ali bi starejši sin, če bi bil solidaren z očetovim veseljem nad mlajšim sinom, lahko še kaj zahteval zase? Očitno je, da se starejši sin v času odsotnosti mlajšega brata ni nikdar srečal z očetom. Nikdar ni rekel očetu: »Upajva, da se bo mlajši vrnil in da se mu ne bo zgodilo nič nepopravljivo težkega.«

Kaj torej ta prilika pomeni zate in zame? Ali nama ne pravi, naj bova solidarna z Očetom, z njegovo skrbjo do vsakega sina ali hčere, da bova lahko uživala tudi njegovo radost in veselje? Sožitje in občestvo z Očetom je skrivnost sreče njegovih sinov in hčera.

Sveti Pavel razglaša, da je skrivnost cerkve v spravi. Reči hoče, da je temeljno človekovo izkustvo sprejemanje Božjega odpuščanja v Kristusu. To izkustvo omogoča in utemeljuje novo človeškost, ki nama je podarjena v Kristusu. Vse najino življenje je zajeto v to napetost, da bi v skupnem sožitju in delitvi vsem in na vse razširila prejeto odpuščanje. Le na tak način lahko doživiva solidarnost s tem, kar čuti Bog, in sva dejansko z njim v sožitju in občestvu, ne da bi za to zahtevala nekaj zase in terjala od njega. V tem je skrivnost sreče Božjih otrok, ki imajo drug drugega za brata in sestro, ker jim je skupna Očetova skrb in veselje do vsakega posebej.

Sreče občestva z Očetom ne moreva okušati, če nisva doživela njegovega odpuščanja, če nisva doživela, da se vsakemu izmed nas sam podarja kot milost in nam tako omogoča, da sva sposobna solidarnosti z njegovimi čustvi ter to skrivnost deliva z vsemi. Zato tudi za tvoje in moje srce velja: »Tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega. Iskál sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil. Glejte nanj in boste žareli od veselja, vaši obrazi naj ne zardevajo.«

p. Dr Vili Lovše

»Spreobrníte se, govorí Gospod, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Tako naju vabi današnje bogoslužje. V evangeliju naju Jezus svari: »A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec.« Že Janez Krstnik nama je v adventnem času klical: »Spreobrnite se … obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«

Janez je oznanjal spreobrnjenje zato, da bi midva verovala ljubljenemu Sinu in ga prepoznala. Čemu pa Jezus vabi k spreobrnjenju? Odgovor najdeva v prvem berilu iz Druge Mojzesove knjige. Bog, ki se je v gorečem grmu razodel Mojzesu, izpove: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim …« Z besedami »poznam njegove bolečine« Bog pokaže, kako nas ima rad. Pokaže vso svojo bližino do človeka, vso dobrohotno naklonjenost, ki ga žene v odnosu do nas, do tebe in mene. Ta čustva postanejo odločitev, da nas osvobodi. Postanejo dela odrešenja. Zaradi tega se je razodel Mojzesu in s tem začel zgodovinsko osvoboditev iz Egipta. Ko ga Mojzes vpraša, v imenu koga naj pride pred svoje ljudi, mu Bog odgovori: »Jaz sem, ki sem. ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke.« Božje ime izraža tisto, kar lahko o Njem doživi človek, kadar ga kliče in potem zazna njegovo bližino, naklonjenost in osvobajajočo moč.

»Jaz sem, ki sem.« Skrivnosten izraz, ki razoroži s svojo preprostostjo, lahko pomeni tudi: »Jaz sem, ki bom«, »Jaz sem z vami, kakor boste videli«, »Jaz sem tisti, ki ga boš videl, ko me boš klical in bom«, »Kdo sem, boste zvedeli iz tega, kar bom storil za vas«.

Božje ime nas povabi v to, kar je on za nas. Zato je Bog vedno Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov, Izraelov Bog, Bog Jezusa Kristusa, naš Bog. Ljudstvo je del Božjega imena, in Bog »El« je del imena, ki ga nosi ljudstvo – Izra-el. Besede »naš«, »moj« in »edini« so v odnosu do Boga vedno skupaj. Takšna je Božja zaveza s človekom, z nami. V zavezi, ki se razdeva v Božjem imenu, je skrita vsa dinamika naše duhovne rasti.

Najbolj izredno pa je dejstvo, da je Božje razodetje prepletlo vso zgodovino, a se je razodelo iz neke točke, ki se širi, dokler ne doseže vseh. Bog je poklical Mojzesa, da ljudstvo osvobodi iz suženjstva. Ta epizoda je del predhodne svete zgodovine, del zaveze, ki jo vključuje in odpira v novo prihodnost Boga za ljudstvo in za Mojzesa samega. Mojzesa, ki je bil kot dojenček rešen iz vode, ko pa je odrasel in branil Hebrejca pred Egipčanom, pa je moral pobegniti v tujino. Ko ga Bog kliče, se Mojzes vrne z drugo močjo in drugo perspektivo. Vse njegovo življenje dobi svoj pečat smiselnosti znotraj zaveze z Bogom. Smisel je povezan z imenom Boga, ki se mu je odkril. Resnični sad spreobrnjenja je prav to, da na podlagi Božjega imena, ki se je razodelo mojemu srcu, ponovno odkrijem smisel svojega življenja.

Božje ime nam naše življenje pokaže v drugi, popolnoma novi luči in ga spremeni. Prav to molimo na koncu maše po obhajilu: »Večni Bog, nasitil si nas s čudežnim kruhom, da imamo že na zemlji poroštvo večnih skrivnosti.« Lahko bi rekli tudi takole: Ko nas priteguješ k sožitju s teboj in brati in mi okušamo tvoje odpuščanje, ki smo ga sposobni razdeliti z vsemi, tedaj odkrijemo lepoto tvojega Imena, tedaj obrodimo sad, ki je vreden spreobrnjenja, in vse naše življenje izžareva drugačno luč. Evangelij naju vabi prav k temu spreobrnjenju in odkrivanju Božjega imena, ki se razodeva v Jezusu.

p. Dr Vili Lovše

Luka z besedami »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« opiše celotno pot Jezusovega učenca. Učenec Jezusa najprej posluša in spoznava njegovo skrivnost. Nato začne gledati njegovo resničnost.

Učenci zelo počasi dojemajo, kaj pomenijo te besede. Ne vedo, do kam jih bo vodilo poslušanje Jezusa Kristusa. Šele ob njegovem trpljenju, smrti in vstajenju bo ta globoka resnica razodeta njihovim srcem in očem. Tudi sami bodo v moči te skrivnosti postali sposobni prinašati isto Božjo ljubezen, ki so jo gledali in bili deležni v Jezusu.

Zdi se, da je cilj celotne pripovedi spremenjenja na gori ta, da srca učencev usposobi za preizkušnjo križa. Zato prizoru spremenjenja sledi ukaz molka. Skrivnosti tega dogodka učenci še ne dojemajo. Molčati morajo, da se ne bi začeli hvaliti in ustvarjati zmede pri sebi in drugih.

V tem presunljivem trenutku, ki ga opisuje evangelij, učenci vidijo Jezusovo slavo, ne da bi se v resnici zavedali, kaj pomeni. Niso sposobni dojeti pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijo. Mojzes je simbol prvih petih knjig stare zaveze ali postave. Elija pa je simbol vseh preroških knjig in prerokov. Učenci še niso sposobni takoj dojeti skrivnosti Jezusovega sijaja in v skladu s tem doživetjem potem živeti svoje življenje.

Nekaj dni pred tem se je Peter znašel v podobni, čeprav v veliko bolj vsakdanji situaciji. V Cezareji je izpovedal, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga (prim. Mt 16,16). Jezus ga je takrat blagroval. Kakor hitro pa Peter pove, da v resnici ne more sprejeti ponižanja in trpljenja Božjega Sina, ga Jezus trdo zavrne: »Stopi za menoj, Satan, ker ne misliš po Božje, ampak po človeško« (Mt 16,23). Pred bleščečim sijajem spremenjenja Peter ne ve, kaj bi rekel, in ne ve, kaj govori: »Učenik, dobro je, da smo tukaj!« V resnici je lepo in dobro. A Peter še ne ve, v čem je ta lepota in zakaj je dobro ter kakšne posledice nosi s seboj. Postava in preroki, torej vsa stara zaveza, ne morejo več kakor namigovati na to, kar bo Jezus uresničil v Jeruzalemu.

Velikonočni dogodek smrti in vstajenja Jezusa Kristusa je središče sveta in njegovega smisla. Učenci niso sposobni razumeti, da se Oče, Sin in Sveti Duh že od začetka stvarjenja sveta pogovarjajo med seboj o tem, da se Sin žrtvuje kot jagnje. On je podoba ljubezni, s katero Bog ljubi svet. Bog prežema svet s svojo ljubeznijo do te mere, da njegova ljubezen končno lahko zažari tudi v srcih tistih, ki sprejmejo Sinovo razodetje. Sijaj spremenjenja je zgolj skrivnostni namig o tej ljubezni. Učenci vedo le to, da je Sin, Izvoljenec in ljubljeni, vreden Boga. Učenci vedo, da prihaja od Boga. Slutijo, da nosi v srcu Božjo skrivnost za človeka. Posvečajo se temu, da bi ga zares spoznali, da bi se ga naučili poslušati in mu slediti. Sledijo mu, da bi ga poslušali, dokler se končno ne pokaže njihovim srcem. Strah, ki se polasti učencev ob spremenjenju, je znamenje hrepenenja in hkrati tveganja, ki je značilno za človeško pustolovščino potem, ko se ga je dotaknila Božja navzočnost.

Ko torej moliva, naj očisti oči najinega duha, da bi lahko videla njegovo slavo, v resnici Boga prosiva, da bi verovala v njegovo obljubo. Prosiva ga, da bi izkustveno doživela njegovo ljubezen do te mere, da bi jo kazala drugim in delila z njimi. Božja slava je namreč ljubezen, ki izžareva in sije s križa. Človekova slava pa je v tem, da živi iz sijaja Božje ljubezni. Na to pot in v to hrepenenje te vabim v postu. Lahko greš skupaj z vsemi kristjani, ni treba, da hodiš sam. Zato gremo skupaj k maši, molimo, se postimo in smo pozorni na druge.

p. Dr Vili Lovše

Tudi danes je za naju bistveno hrepeneti po Kristusu, biti lačen Kristusa tako, kakor Kristus hrepeni po tebi in meni. Jezus je skušan prav glede svojega hrepenenja in lakote po vsakem izmed nas. Po štiridesetih dneh molitve v puščavi in doživljanja, da je njegova moč Sveti Duh, Jezusa napadejo skušnjave. Pri mesijanskem poslanstvu ga žene gorečnost za Gospoda, ki mu sedaj povzroča težave. Hudičeve skušnjave napadajo način, kako naj bo Jezus mesija, da bo všeč Bogu. Hudič ga s skušnjavami ne namerava odvrniti od Boga in ga zavesti v zlo. Predlaga mu, da obstaja veliko bolj neposreden in učinkovit način za dosego njegovega cilja. Hudič hoče Jezusa prevarati, da bi storil v Božjem imenu nekaj takega, kar v resnici ne bi bilo v skladu z Božjo skrivnostjo in ne bi bilo Bogu všeč.

Oblast, da bi spremenil kamne v kruh, ni posledica njegove telesne lakote, ampak napada nalogo, h kateri Jezus čuti, da je poklican in poslan med nas na ta svet. Če bi telesno nasitil ljudi, bi vse pridobil na svojo stran. Vsi bi se strinjali z njim in z njegovim načrtom. Vse to bi dosegel brez napora. Le nasititi bi nas moral. A božje kraljestvo ni takojšnje in očitno. Jezus bo številne ozdravil, a iz življenja ne bo naredil potovanja v udobni kočiji ali udobnem avtu. Pomnožil bo kruh, a le kot znamenje Božjega kraljestva, ki prihaja. Ne bo množil kruha zato, da bi rešil problem svetovne lakote in s tem človeške krivičnosti, ki povzroča lakoto.

Ko hudič Jezusu pokaže vsa kraljestva tega sveta in mu obljubi, da bodo njegova, če se hudiču pokloni, ga poskuša prepričati, da bo lahko ljudi pritegnil z močjo in veličino posvetne mogočnosti. A Božja pot ni takšna. Bog ne želi, da je človek suženj drugemu človeku in se mu iz strahu udinja.

A hudič ne odneha. Spet mu predlaga, naj ljudi osvoji za Boga tako, da pokaže svojo moč in svojo slavo. Zato mu pravi, naj se vrže z vrha templja, saj je Bog obljubil, da z nogo ne zadene ob kamen. Za to, da bi tiste, ki ga obsojajo in ubijajo, prepričal, da je Božji Sin, Jezus ne bo stopil s križa. Božja slava je drugje in drugje jo je treba iskati. Na drugačen način.

Hudič se ves čas sklicuje na Boga. Če bi Jezus njegove laži sprejel, bi bil kar naenkrat na hudičevi strani. Nič več ne bi mogel uresničiti poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče, ker bi prenehal biti sin. V svojo škodo in škodo ljudi bi popačil smisel svojega poslanstva. Obsodil bi nas na brezup. Prav to se zgodi nama, tebi in meni, ko se slepiva, da sva izbrala Boga, ne da bi bila na strani ljudi in zanje, ali pa si domišljava, da sva se odločila za človeka, ne da bi bila na strani Boga in z njim. Ko naju Bog prosi, naj mu bova poslušna, takrat razširi najino srce in mu da svobodo. Usposobi naju, da živiva iz ljubezni in v ljubezni. Samo tako in za ničesar in iz ničesar drugega. Jezusova zmaga nad skušnjavami je zmaga Božje ljubezni. Ta želi med nami prebujati ljudi, ki so sposobni ljubiti in s tem uresničiti svojo poklicanost v Božjo človeškost. Skrivnost Kristusa je prav v tem, da nama in vsem kaže, kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Zato te na začetku postnega časa vabim, da skupaj prosiva: »Podari svojim vernim, da bomo rasli v spoznavanju Kristusove skrivnosti.« Skušnjave pokažejo Jezusovo absolutno zvestobo Bogu in razlog, zakaj ga je Bog vesel. Zaradi njega so tudi tvoje in moje skušnjave priložnost, da rasteva v zvestobi Bogu in s tem v notranji svobodi in ljubezni, ki življenje živi kot dar in si ga upa tudi razdeliti.

p. Dr Vili Lovše

Danes je večina pogrebov z žaro. Telesa upepelimo. To je v skladu s pepelnico, začetkom postnega časa. Kar čudno se nam zdi, da je bilo sežiganje tako dolgo prepovedano. Pri pepelu gre namreč za nekaj prvinskega in osnovnega. V svoji duhovniški zgodbi sem doživel tudi raztros pepela pokojnega po krajih, ki so mu bili dragi. Ta način se je še bolj dotaknil mojega srca kakor pa pogreb s krsto. Zemlji izročeni pepel človeka poudari pomemben vidik pepelnice. Najprej nas spomni na naš odnos do zemlje. Narejeni smo iz istih sestavin kakor naša mati zemlja. Seveda smo krona stvarstva, vendar ne mimo, ampak iz stvarstva. Naše telo je iz finih sestavin naravnih elementov in reda. Dobro je, da se tega vsaj enkrat na leto spomnimo, saj nas hitro lahko premaga skušnjava, da smo zaradi Božje podobe drugačni od narave. Naša skrb za svet je notranje povezana z dostojanstvom, ki ga zahtevamo zase. Če skrbimo za naravo, skrbimo tudi zase in obratno. Če uničujemo sebe, uničujemo tudi naravo in obratno.

Pepel nas spomni na našo smrt. Živimo v kulturi, ki smrt zanika in jo namenoma prezre. Prav zato je vsepovsod navzoča. Mrtva telesa skrivamo pred otroki. Lepotna industrija in lepotna kirurgija sta v službi bega pred staranjem in smrtjo. Nočemo se postarati, nočemo se sprijazniti s propadom našega telesa in lastno smrtjo.

Pepelnica nas sooči z lastno umrljivostjo. Iz oči v oči. Povabljeni smo, da premislimo, kaj bi spremenili v svojem življenju, če bi vedeli, da moramo čez nekaj dni ali tednov umreti. Če bi imeli na razpolago samo še 24 ur življenja, bi se verjetno posvetili svojim odnosom z najbližjimi. Povedali bi jim, da jih imamo radi. Prosili bi jih odpuščanja in jim sami vse odpustili. Verjetno. Številni bi se usmerili k Bogu in mu izročili svoje življenje.

Sobrat, paleontolog Theilard de Chardin, je smrt opisal kot “drugačen način bivanja”, trenutek, ko gremo iz tega sveta v naslednjega. Zaradi tega je govorica našega srca tako pomembna. Duša preživi naše telo. Živa je za Boga in vse, ki nas ljubijo.

Pepelnica je vhod v štirideset dni, v katerih lahko presodimo, ali je naše sedanje življenje táko, da bi ob morebitni smrti lahko prešli iz tega načina bivanja v drugega. Ali bomo pripravljeni zapustiti svoje telo, da se bo duša lahko dokončno in v celoti znašla v Očetovi ljubezni? Smrt in vstajenje Jezusa Kristusa nam odpirata življenje v večno ljubezen Očeta.

p. Dr Vili Lovše

V šestnajstem stoletju je bil najslavnejši spovednik v mestu Rimu prav sv. Filip Neri. Papeži in ljudstvo so pri njem iskali nasvetov in duhovnih usmeritev. Nekoč je prišla k njemu neka vovjvodinja in se izpovedala greha opravljanja. Filip ji je rekel, naj gre domov, vzame vzglavno blazino ter se vrne nazaj. Plemeniti ženi je dal nožič in ji naročil naj z njim razpara vzglavnik. Takoj ko je to storila je veter začel razpihovati kurje perje po vsem trgu in po cestah. Filip in plemkinja sta vse to nekaj časa tiho opazovala. Potem se svetnik obrne k njej in jo prosi: “Sedaj pojdite in poberite vsa ta peresa, ki jih je raznesel veter.” Žena se je razjezila in protestirala. “Ali ne vidite, da jih je veter raztepel po vsem Rimu in da jih nikdar ne bom mogla zbrati.” Filip ji odvrne: “Gospa prav tako je z vašim jezikom. Niti najmanj ne veste, kam vse gredo vaše besede in nikdar jih ne morete vzeti nazaj.”

V današnjem evageliju nam Jezus pove, da naše besede odražajo notranje drže našega srca. Psihologi nam povedo, da so trije glavni razlogi zaradi katerih ljudje običajno opravljamo druge ali “delimo novice”, kakor rajši rečejo moški: moč (oblast), zavist in dolgčas.

Če o nekom nekaj vemo imamo pred prijatelji ali kolegi nad njim določeno oblast. Če tudi drugim povemo, kar smo slišali o določenem človeku, nas smatrajo za razgledane in zanimive. A takšen način moči je v resnici uničujoč. Prijatelji ali kolegi s katerimi opravljamo skupaj se dobro zavedajo, da bomo v njihovi odsotnosti opravljali tudi njih. Opravljivci imajo namreč več zaveznikov kakor pa prijateljev.

Najbolj hudobna opravljanja so običajno posledica zavisti. Opravljanje iz zavisti običajno o drugih ustvarja izmišljene zgodbe, ki pa jih smatramo za resnične. Najslabši rumeni tisk, televizija in radijo zaslužijo točno na račun zavistnega opravljanja. V krščanskem življenju ne more biti prostora za takšne govorice. Lažne obtožbe in opravljanja so razdrla že prenekatere družine, skupnosti in podjetja. Zaradi tega so srednjeveški teologi smatrali zavist in zavistno opravljanje za smrtni greh.

Zagotovo pa je danes glavni razlog za opravljanje prav moderni dolgčas. Naši odnosi in načini, kako drug v drugem prebujamo vzajemno zaupanje in dobro ime, klonijo pred medijskimi podobami razburljivega življenja za vse. Nešteto romanov, filmskih prizorov in televizijskih zgodb prikazuje izdaje zaupanja, prevare ter vsemogoča škodljiva obnašanja, ki se prikazujejo kot dobra in dobičkonosna. Prikazujejo pretežno strte in sebične odnose in obnašanja. Bolj kot medijem, verjamemo njihovo opravljivo “resnico” o nas, ki jo sprejemamo kot golo dejstvo. Bolj to podobo (in opravljanje) vzamemo za svojo, več jo bomo izražali v svojem lastnem življenju in vedenju.

Jezus ne trdi, da med kristjani ni prostora za opravljanje in zavistno blatenje. Nihče ni sodnik: ne sebe, ne drugih, ne Boga. On nam kaže našo odgovornost, da skrbno pazimo kaj o kom govorimo, ga kritiziramo ali ga obsojamo. Jezus nas spomni, da je večina našega obsojanja drugih posledica projekcije naših lastnih slabosti na druge. Podobno zlo v sebi spregledamo, pri drugih ga pa z vso glasnostjo in odločnostjo obsojamo.

Naj evharistija vsem nam pomaga, da se rešimo potrebe po zunanji moči, smrtnega greha zavisti in si upamo bolj ustvarjalno preživljati svoj dolgčas. Sveti Duh, na priprošnjo sv. Filipa Nerija, nam pomagaj sprejemati boljše odločitve o tem kako, komu in kaj govorimo o sebi in o drugih. Večinoma ne moremo vedeti za posledice svojih besed in nikdar jih ne moremo vzeti nazaj.

p. Dr Vili Lovše

Pred leti se je na neki katoliški šoli za otroke s posebnimi potrebami dogodila naslednja zgodba. Dobro znanega krajevnega politika, katerega sin je bil tudi v tej šoli, so ob praznovanju obletnice šole prosili za nagovor. Sprejel je in med drugim dejal:

“Rad bi se zahvalil vsemu osebju te šole. Samo starši in učitelji vedo kakšno veselje in kakšna srčna bolečina je imeti globoko prizadetega otroka. Vedno sem si želel popolnega otroka. Kje pa je popolnost pri mojem sinu Davidu? Rečeno nam je, da je Bog videl, kar je ustvaril in je bilo prav dobro. Toda, moj sin ne more dojeti stvari, ki jih dojamejo drugi otroci. Le s težavo hodi in ne more govoriti. Kako se Bog lahko veseli Davida?”

Poslušalce je to boleče vprašanje zaskrbljenega očeta zadelo v globinah. Po krajšem premolku je nadaljeval:

“Verjamem, da je popolnost sveta v katerem bo David sedaj živel več kot petdeset let, mogoče iskati in najti le v načinu, na katerega se ljudje odzivajo na takšne otroke. Nedavno tega sva se s sinom Davidom sprehajala po našem krajevnem parku. Šla sva mimo fantov, ki so skoraj ves dan igrali nogomet. Tekmo so vzeli zelo resno. Ko sva prišla do igrišča je David, moj sin, postal nemiren. Začutil sem s kakšnim veseljem bi se rad pridružil fantom na igrišču. David se težko giblje, zato sem za trenutek okleval. Vseeno sem stopil do fantov, ki so igrali in jih vpršaal, če bi moj sin, David, lahko igral z njimi. Spogledali so se med seboj. Nihče si ni upal odgovoriti. Eden je prevzel pobudo in v imenu vseh odločil, da ga sprejmejo. Moj David se je široko nasmejal. Sprejeli so ga in mu dali žogo. Vsi so dobro vedeli, da jim ne bo pomagal zmagati igre. Ni zmogel dobro brcniti žoge, niti zares hitro teči. Strelec mu je podal zelo počasno žogo, da jo je David lahko ujel in brcnil. Ob drugi podaji je že zgrešil. Tedaj se mu je eden od igralcev približal in mu pomagal ustaviti žogo ter mu jo pripravil za strel. Žoga je prišla in David je po svojih močeh tekel proti golu. Ko sem ga gledal nisem mogel verjeti, da tako hitro teče. Kaj takšnega pri njem prej še nisem nikdar opazil. Prišel je do gola in zadel. Ganjen sem bil od sreče, ko sem ga gledal skupaj z razumevajočimi fanti. Tistega dne so mi mladi fantje pokazali, zakaj Bog vedno skrbi za vsakega izmed nas in vse svoje stvarstvo. In kar naenkrat sem razumel, da je res prav dobro.”

Jezus v današnjem evangeliju dejansko pove naslednje: “Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje vam gre? Bodite prijazni, usmiljeni, odpuščajte in ne obsojajte, kajti s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kakor dajete, tako boste tudi prejeli.”

p. Dr Viljem Lovše

Naj začnem z zgodbo o papežu, ki si je nekega dne zaželel, da bi vozil veliko limuzino s katero so ga običajno prevažali. Svojega šoferja je prosil, da se zamenjata. Pritisnil je na plin, saj je hotel tudi sam občutiti zmoglijvosti motorja. Kar naenkrat ju ustavi policist. Papež odpre okno in prijazno pozdravi. Policist, vidno v zadregi, rahlo odstopi od avtomobila in se opraviči: “Samo trenutek, vaša svetost, moram poklicati nadrejenega.” Ko se oglasi vodja izmene mu prične razlagati: “Nekaj pomembnega je.” Šef ga prekinja: “Ali je glavni šef policije?” “Ne, šef, veliko pomembnejši je,” v zadregi odvrne. “Ali je župan?” zanima šefa. “Ne, gospod, še pomembnejši je.” “Pa ja nisi ustavil predsednika države?”, zveni jezno šef. “Ne vem, gospod, kdo je ta pomembnež, da ima papeža za šoferja?” končno izdavi policist.

Z zgodbo želim pokazati, da to kar vidimo, večkrat ne ustreza resnici. Današnji evangelij spada v to kategorijo. Ko slišimo besede, “Blagor vam,” nam lahko zvenijo zelo pokroviteljsko. Zdi se, kakor da Jezus na vse vrste težkih človeških dogajanj zgolj površno in z lažno tolažbo odgovarja: “Dobro je, samo nadaljujte, bodite srečni, saj bomo v nebesih vse uredili.” Če blagre tako razumemo, jih razumemo popolnoma narobe in v nasprotju s tem kar pravi Jezus, še bolj pa v nasprotju z njegovim konkretnim življenjem blagrov.

Židovski pojem blagrovanja in blagoslavljanja ne pomeni božjega polaganja rok na sklonjene človeške glave. Blagor pomeni, da lahko v karkršnem koli konkretnem življenjskem dogajanju odkrijemo, najdemo in zaživimo iz Božje navzočnosti in moči. Blagoslov ali blagor je odkritje, da je Bog dejavno navzoč v moji trenutni osebni izkušnji, prav tukaj in sedaj.

Blagri zagotavljajo, da nam ni treba iskati Božje navzočnosti zunaj naših vsakdanjih opravkov, preizkušenj in bojev. Jezus zagotavlja, da ob srečanju z ubogim, z usmilljenim, z žalujočim, z borcem za pravico, s trpečim zaradi krivic, z nedolžnim, z delavcem za mir in z mučencem, na poseben način srečujemo Njegovo navzočnost.

Jezus pokaže, da Bog ni neobčutljiv za našo bolečino in srečo. Pokaže, da Bog ni veliki manipulator, ki nas strašnimi dogodki kaznuje in nas nasilno uči, kar se nočemo naučiti. Ne. Bog blagrov je naš sopotnik, tovariš in prijatelj. V vsaki naši osebni ali skupni izkušnji in doživetju je z nami, on v nas in mi v njem. O tem govorijo blagri.

A evangelist Luka Jezusove blagre takoj dopolni z “gorje” ali z “žal mi je za vas”. Njegova opozorila so prav tako pomembna kakor blagrovanja. Luka nam pokaže, da vsak blagor vsebuje tudi klic. Trdi, da je vsak dar tudi dolžnost, da ga delimo naprej. Zagotavlja nam, da vsak moj “prav” zahteva tudi odgovornost. To še posebej drži za naš predel sveta v katerem ima večina državljanov svoj dom, izobrazbo, vzgojo, čisto pitno vodo, dolgo življenjsko dobo in uživa v dokaj stabilni “demokratični” družbeni ureditvi. S tem smo v samem vrhu 15 odstotkov privilegiranega svetovnega prebivalstva. Sredi vseh teh blagoslovov naj bi bili tudi mi, Kristusovi učenci in sledilci, sposobni odkrivati Božjo navzočnost, ki nam nalaga tudi naše odgovornosti.

Ni dovolj, da se zaradi vedno večjega brezna med revnimi in bogatimi, pri nas in po svetu, zgolj razburjamo. Današnji evangelij nas izziva in vabi, da tudi kaj konkretnega storimo: najprej v molitvi, potem s skrbno uporabo virov (hrane, vode, zraka, denarja, okolja). Vabi nas, da smo pozorni za kaj zapravljamo svoj denar in tudi na to, koga volimo v vlade, ki bi na mednarodni ravni lahko kaj spremenile.

Blagri in opozorila nas vabijo in kličejo, da postanemo prozorno pozorni na pravičnost, razvoj in mir za vse ljudi. Da bodo lahko ljudje po Kristusovih učencih zares prejeli tisto, kar v njih vidijo.

p. Dr Vili Lovše