V soboto smo romali v ŠKOCJAN na Dolenjskem. Obiskali smo še Sevnico, Šmartno pri Litiji, kjer smo imeli še litanije in sv. Heleno na Dolskem. Tam smo si ogledali ne le cerkev, ampak tudi spominsko sobo zdravnika in misijonarja na Tajvanu dr. Janeza Janeža. O njem smom si ogledali tudi film.
V središču današnjega bogoslužja je 49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa.
V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni? Oglejva si tri odgovore:
Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.
V apokrifnem Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«
Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.
Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja.
Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.
p. Vili Lovše
Glavna tema tokratnega nedeljskega bogoslužja je skrivnost molitve. Lukov evangelij kaže, s kakšno močjo učenci prosijo Jezusa: Nauči nas moliti! Jezus je bil na določenem kraju in molil. Tudi učenci so bili z njim. Ko so ga gledali, kako moli, so verjetno začutili skrivnostno moč njegove molitve. To je v njih prebudilo močno hrepenenje, da bi znali tudi sami tako moliti.
Zato je njih in po njih nas naučil molitev očenaš. Izročilo Cerkve nenehno poudarja, da nobena naša prošnja, ki je ni mogoče najti v vsebini očenaša, ne bo uslišana. Uslišane so le tiste prošnje, katerih vsebino najdemo tudi v molitvi očenaš. Vse prošnje izvirajo iz ene same. Jezusov zaključek to jasno pokaže. Kaj naj torej iščeva v molitvi? Samo eno: Svetega Duha. Verjetno se midva in vsi drugi le redko zares zavedava, da je to bistvena prošnja vsake naše molitve.
Bog takoj usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Brez odlašanja usliši vsako hrepenenje srca, ki se ne zadovolji samo s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče samega Boga, srečanje in domačnost z Njim.
V stvareh, ki jih potrebujeva, se morava najprej Bogu zaupati, šele potem ga prosiva. Zaupajva, da je Bog vse stvari uredil tako, da so v naše dobro. Ne moreva moliti drugače, kakor znotraj zaveze dobrohotnosti, ki nama jo je Bog ponudil. Zato spolnjevati Božjo voljo najprej pomeni, da Bogu povsem zaupava, da verjameva njegovi ljubezni in si prizadevava, da bi bila z Njim, ne da bi hotela na vsak način najprej posedovati njegove darove. Če je jedro molitve v tem, potem res ni nobene molitve, ki ne bi bila uslišana. Če je to bistvo molitve, potem so vse tvoje in moje molitve uslišane. Ko moliva, sva z Njim in mu zaupava in lahko greva skozi vse, kar se dogaja, na popolnoma drugačen način. Bog išče častilce in prijatelje, ne pa potrošnikov, poslušalcev, uživalcev in strank. Če od Boga zahtevam predvsem stvari, potem sem eno od naštetega, nisem pa njegov prijatelj in ne živim iz njegove navzočnosti. Zato Jezus tako poudarja: »Prosite in vam bo dano, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« V mislih ima molitveni napor, ki gre v dve smeri: globino in domačnost z Bogom. H globini molitve nama najbolj pomaga potrpežljivost. Moliti zahteva napor. Ravno nasprotno je, kot si midva predstavljava. Namreč, če hočeva, da bo najina molitev spontana in močna, mora biti najprej vztrajna, žilava in trdovratna. Nikdar pa ni nasprotno. Verjetno si že doživel, da potrpeti z lastnim srcem ni ravno enostavno. Ni samo po sebi umevno, da z mirom sprejmeva ritme svojega srca in Božji čas za vse. Ni lahko niti enostavno vstopiti v svoje srce in ga v celoti podariti ali odpreti Bogu. Če potrpežljivost pomaga h globini molitve, pa k njeni domačnosti največ pripomore prav iskrenost. Če dava roko na srce, lahko priznava, da pred Bogom nismo nikdar iskreni. Še manj smo iskreni pred drugimi. Pogosto pa smo neiskreni tudi sami do sebe. Oba tudi nenehno doživljava, da kjer ni iskrenosti, ne more biti niti domačnosti. Kjer pa ni domačnosti, je srečanje hladno in banalno. Iskrenost daje trdnost molitvi. Učiti se in naučiti se biti do dna iskreni je najboljša popotnica za nebesa.
p. Vili Lovše
Danes sva povabljena k razmisleku na čem mora temeljiti najino delovanje, da je resnično dobro. Vsi cerkveni očetje se strinjajo, da med Marto in Marijo ni nasprotja. Kako pa midva razumeva Jezusove besede Marti? Ali ne zvenijo kot očitek? Nekateri očetje pravijo, da ni očitek Marti, ampak pohvala Mariji. Jezus te besede izreče zato, da bi pomagal Martinemu srcu. Marta se je pustila zasuti mnogim stvarem, ki bi jih bilo potrebno postoriti za dostojen sprejem častnega gosta, a potrebno je le eno. Morda Jezusovo misel lahko izraziva takole: Draga Marta, ti, ki strežeš meni in mojim prijateljem, ne pusti svojega srca v stvareh, s katerimi mi strežeš, ampak bodi v srcu ves čas tesno združena z menoj. Ti, ki daješ jesti meni in mojim prijateljem, ne pozabi, da resnično hrano prejemaš od mene. Spomni se, kako je Samarijanka ob vodnjaku odkrila, da mora ona mene prositi, naj ji dam žive vode. Ti, ki sedaj meni in mojim prijateljem tako skrbno strežeš, ne pozabi, da boš v Božjem kraljestvu sedela za mizo z Bogom, jaz pa ti bom stregel.
Verjetno se strinjaš z menoj, draga bralka, ali dragi bralec, da ima gostoljubnost dva vidika: skrbno strežbo in domačnost ali zaupnost z gostom. Od obeh je boljši del zagotovo domačnost z gostom. Cilj skrbne strežbe in moč za skrbnost je zagotovo domač in zaupen odnos z gostom. Skrbna strežba to domačnost le na konkreten način izrazi in pokaže. Vse je usmerjeno v domačnost.
Midva pa se na tej točki lahko vprašava: Ali sem lahko deležen domačnosti in zaupnosti, ne da bi prej pokazal konkretno skrb? Ali ne bi bilo zahtevanje domačnosti brez izkazovanja skrbi zgolj domišljavost, egoizem in iskanje privilegija? Ali imam res tako goreče in iskreno srce, da bi bilo sposobno domačnosti z Bogom, ne da bi popustilo moji lenobi, abstraktnosti ali sanjarijam?
Marta in Marija sta kot sestri simbol vse Cerkve, v kateri so različni darovi in karizme. Marija je Marti lahko hvaležna, da sme sedeti ob Gospodovih nogah, saj Marta skrbi, da mu je kot gostu dostojno in spoštljivo postreženo. Marta je lahko Mariji hvaležna, da Jezus kot gost ni sam, medtem ko ona pripravlja stvari, s katerimi mu bo postregla.
Čeprav so cerkvene službe različne, pa v vseh okoliščinah, vedno in za vse velja, da je le eno potrebno. V pripovedi iz Apostolskih del so se apostoli odločili, da se bodo posvetili službi besede in ostalim prepustili strežbo pri mizi. S tem seveda niso rekli, da bodo rajši opravljali vlogo Marije kakor Marte. Če tako razumeva, potem se grdo motiva. Mučenec Štefan je dobro pokazal in izpričal, kaj je edino potrebno: v srcu je gledal Gospoda. To je edino potrebno. Gledati Jezusa ni ena izmed mnogih služb ali opravil. Je drugačne narave. Če imava edino potrebno, potem je vsako najino opravilo in služba plodno in obrodi sadove. Plodno pomeni, da v srcu drugega obrodi domačnost in zaupnost z Bogom. Sad dobrega delovanja torej ni samo krepost, ampak gledanje Gospoda. Dobro delovanje odpre oči srca, da drugi spoznajo Gospoda. Odpre nas v zaupno povezanost z Bogom, ki resnično okrepča najini srci. Ko je najino srce okrepljeno in zaupa, tedaj v službi soljudem, bratom in sestram, kažemo, kako dober je Gospod in kako nekaj res dragocenega je, če v srcu zaupamo njemu, ga poznamo, smo z njim domači in računamo nanj. V resnici je smisel same skrbnosti pri služenju prav v tem, da drugim ljudem omogočiva, da zahrepenijo po intimnem in zaupnem odnosu z Bogom v Jezusu Kristusu. To je edini pravi cilj in razlog najine službe in delovanja.
p. Vili Lovše
Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.
Učitelj postave hoče Jezusa skušati in preizkušati. Vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« skriva past za Jezusa. A kljub temu je vprašanje dobro zastavljeno. Pomen Jezusovih besed bova namreč vedno razumela lahko šele potem, ko bova poskušala uresničevati in izpolnjevati to, kar pravi. Učitelj postave Jezusu dobro odgovori, ko ga vpraša, v čem je bistvo postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« A ker hoče Jezusa skušati, postavi novo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Pričakuje, da bo Jezus izrekel nekaj obsodbe vrednega. To drugo vprašanje kaže hudobni namen, ki ga ima. Če vprašava po tem, kdo je moj bližnji, pomeni, da si pripisujeva avtoriteto, da lahko z bližnjimi različno ravnava. S tem vprašanjem je učitelj postave pokazal, da se postavlja nad Boga. S tem si je onemogočil, da bi prepoznal resnično Božje obličje. Če pa predpostaviva, da je učitelj postave vprašanje postavil v dobri veri, si je po prvem vprašanju – »Zakaj torej še ne okušam večnega življenja, ki ga iščem? Kaj mi manjka? Ali še vedno ne delujem v smislu Božjega pogleda?« – takoj iskreno zastavil še drugo o tem, kdo je moj bližnji. Vprašanje je sicer slabo zastavljeno. A želi resnično spoznati, kaj misli Bog.
Jezus mu odgovori s priliko o dobrem Samarijanu. Z zaključkom prilike Jezus učitelju postave povrne Božji in zato pravi pogled na stvari. Namreč, ne gre za to, da vem, kdo je ali ni bližnji, ki si zasluži mojo ljubezen. Bistveno je, da se do vsakega človeka vedem kot bližnji, tudi do sovražnikov in nasprotnikov. Pojdi in tudi ti delaj tako, kakor je storil usmiljeni Samarijan, ki je zaradi sočutja pomagal ranjenemu možu ob cesti.
A s tem se prilika o usmiljenem Samarijanu še ne konča. Vsaka Jezusova prilika namreč ponazarja, kako Bog čuti in deluje. S to priliko nama kaže, da Bog ljubi vsakega človeka. Usmiljeni Samarijan je Jezus sam, ki je zapustil 99 ovac (ki so angeli) in šel iskat izgubljeno ovco (človeštvo). Pokaže nama, da sočutno in ljubeče delovanje omogoča, da sprejmeva večno življenje. Ko delujeva iz sočutja in ljubezni, sva podobna Bogu in Kristusu. S tem naju povabi v okušanje Božje lepote.
To je tudi edini način, da lahko razumeva duhovni pomen Svetega pisma. Božja beseda ni izgovorjena zato, da bi jo razumela, ampak zato, da bi jo sprejela in uresničevala. Če jo uresničujeva, prejmeva spoznanje, po katerem v resnici hrepeni najino srce. Najprej ubogava, potem razumeva, ne obrnjeno. Božja beseda nama tudi sama pokaže, kako naj jo uresničujeva, da jo bova lahko dojela. Ko jo dojameva, naju še močneje pritegne in nama pokaže nove načine, kako jo lahko uresničujeva. In tako v neskončnost. Če torej najprej vprašava, kaj Božja beseda pomeni, sva postavila napačno vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: V kakšno skrivnost me vabi Božja beseda, če jo uresničim? Šele tedaj bova lahko od znotraj dojela Jezusov blagor, ki ga izreka učencem vseh časov: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!« Blagor velja tebi in meni, če iščeva večno življenje in ga okušava.
p. Vili Lovše
»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«
Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.
Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.
V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.
Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.
p. Dr Vili Lovše
Vnebohod je sklenil velikonočne dogodke. Poslušala in praznovala sva, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu.
Povedal jim je, da je vir njihovega veselja prav pričevanje o njem. Po njihovem veselju bo Božje veselje doseglo vse ljudi in bo sijaj Božje lepote Jezusa Kristusa lahko dosegel vse. Skupaj z njim bomo vsi pričakovali trenutek dokončne dopolnitve, za katero pa ve samo Bog Oče. Naš cilj je namreč, da bi bili vsi eno, Bog v nas in mi v njem.
Sedanji čas pa je čas pričevanja. Čas, v katerem naj bi čim več ljudi spoznalo Sina človekovega in s tem Očeta. Zaradi spoznanja njega sva v moči Svetega Duha spet sposobna živeti drug z drugim kot brat ali sestra. Ti in jaz sva lahko priči vstalega Jezusa Kristusa v svetu le, če sva deležna Jezusovega pričevanja. On nama vedno znova kaže Božje ljubeče obličje do vsakega človeka. Midva za svoje pričevanje lahko zajemava le iz Božjega upanja. Ničesar več se nama ni treba bati, kajti nič več se nama ni treba prepuščati ohromelosti zaradi strahu pred smrtjo. Midva lahko uživava veselje, mir in svobodo, po čemer hrepeni vsako človeško srce, čeprav tega ne pozna. Jezus nama podarja veselje, mir in svobodo, ki nama jih nihče ne more ukrasti iz srca. In ta dar lahko v moči Svetega Duha deliva tudi z drugimi.
Čeprav ljubljenega Gospoda nič več ne vidiva z očmi, sva lahko še vedno polna veselja, kajti v njem in z njim, Vstalim, tudi midva nadaljujeva z razodevanjem Božje zaveze z vsakim človekom. Prav to je vir največje sreče, veselja, svobode in miru. Seveda doživljava, koliko je pri tem notranjih in zunanjih ovir. A ne pozabiva. Evangelist Janez naju spomni, da je Jezus molil in še moli: zate, zame in za vse tiste, ki ga bodo v vseh časih spoznali, da bi bili eno v ljubezni in tako pričevali o Njem.
Evangelist Janez v 17. poglavju zapiše vrhunec Jezusovega razodevanja učencem, ki so neposredno vpleteni v njegov pogovor z Očetom. Jezus kar šestkrat izreče besedo Oče. Za sedmič čaka nate in name. Čaka in vabi, da bi jo tudi ti in jaz lahko izgovarjala vsak dan in neštetokrat v vsakršnih življenjskih okoliščinah. Posebej danes tukaj in sedaj. Ko izgovarjava Oče naš, postajava svobodna, kar pomeni sinova. Postajava sinova, med seboj pa brata. Na tak način posvečujeva njegovo ime na zemlji.
V moči te molitve bova tudi midva lahko pričevala o tem, kar je v Jezusu Oče že dopolnil. Jezusovo delo, ki ga je dopolnil, se skozi čas nadaljuje preko tebe in mene, če hočeva in pustiva in se za to odločiva. Želi doseči vse. Vsi bodo v moči pričevanja ljubezni pritegnjeni k njemu. Usoda in cilj sveta je namreč postopno in dokončno razodetje ljubezni Očeta in Sina do vsakega človeka in vsega, kar je. Ta ljubezen želi žareti iz obličja in srca vsakega človeka vseh časov. Uči in omogoča nama, da lahko darujeva, kar sva prejela od Njega: sebe in njega. V tem je večno življenje, ki sva ga prejela, da ga podarjava naprej. Zato, da bomo na koncu lahko vsi skupaj izrekli: Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. V tem je večno življenje. In vanj sva danes znova povabljena.
p. Dr Vili Lovše
Povabljena sva, da svojo pozornost z vstalega obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca časov.
Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje vstalega Jezusa, iz katerega in za katerega živi. Jezusove besede iz evangelija niso zgolj preprosta ponovitev prilike o dobrem pastirju. Nasprotno. Še bolj natančno določijo njegovo istovetnost in skrivnost njegove osebe, ki so jo nenehno obsojali.
Osrednja misel je naslednja: »Vi me ne morete razumeti zato, ker nočete stopiti na mojo stran. Vi se sklicujete na Boga zato, da bi me zavrnili, a je prav Bog, ki me je poslal k vam. Če mene ne sprejmete, ne boste mogli niti dojeti, kako je Božja ljubezen do vas velika. Tisti pa, ki me posluša, me posluša zato, ker mi pripada, v resnici pozna veličino Božje ljubezni in ga nihče ne bo mogel oropati gotovosti ali ločiti od mene.«
Ne glede na to, koliko so se borili proti Jezusovi zvestobi Očetu, še posebej v drami trpljenja in smrti na križu, nikomur ni uspelo Jezusa iztrgati iz Očetovih rok. Na enak način Jezusovih učencev ne bo mogel nihče iztrgati iz Jezusovih rok, čeprav se jih bodo nasprotniki nasilno lotili. To je pomen besed prošnje iz očenaša, ki pravi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zato Tertulijan zapiše: Ko prosimo za vsakdanji kruh, ki je Kristus, mi prosimo, da bi nenehno in za vedno ostali v Kristusu in da ne bi bili nikdar ločeni od njegovega telesa. Prosimo, da bi živeli na tak način, da ne bi bili nikdar daleč od evharistične mize in bi uživali polno zaupnost z njim. V polni zaupnosti z njim doživljamo tudi dopolnitev skrivnosti bratstva in sestrstva med seboj, ki ga Jezus omogoča in začenja.
V Kristusu je začetek neuničljivega bratstva med nami. Ker smo njegovi in je on najmočnejši, nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Če svoje življenje črpamo iz njega, ki je Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti, potem pomeni, da življenje, ki ga živimo, ne bo pokleknilo več pred ničemer, saj ni več podvrženo smrti.
V vstalem Kristusu se je namreč razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Prav ta izkušnja ljubezni je revolucionarno vplivala na notranje zaznavanje prvih krščanskih generacij. Vpliv tega izkustva je bil tako močan, da je postalo korenina novega človeštva, ki se je kot kvas razširilo po vsem svetu. Skupnost Jezusovih učencev postane za ves svet izziv upanja.
Apostolska dela to zapišejo z besedami: »Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.«
Naloga Svetega Duha je graditev človeštva, ki živi kot eno srce in ena duša. V tem je vir veselja. Oboje skupaj je večno življenje. Sodelovanje pri sami skrivnosti življenja Boga in v Bogu, ki ni niti najmanj odvisno od tega, kar dela svet, ali od tega, kar nam dela svet. Lahko se ves svet obrne proti nam, a proti skrivnosti življenja v Božjem Duhu ne more ničesar opraviti. In prav to je vir upanja za ves svet. Če verujeva Jezusu vstalemu, pa tudi zate in zame. Naj te napolni neskončna moč Vstalega, ki jo doživljaš v skupnosti, ki obhaja evharistijo.
p. Dr Vili Lovše
Evangelij pripoveduje o še enem prikazovanju vstalega Jezusa učencem. Čudežni ulov rib in obed učencev z vstalim Jezusom je evharistija Cerkve. Petrova trojna izpoved pa je posledica njegove trojne zatajitve. Temeljni pogoj za pravilno opravljanje kakršne koli službe ali služenja v Cerkvi je izpoved ljubezni do vstalega Gospoda Jezusa. Jezus se torej po vstajenju učencem prikaže na enak način, kakor je prej živel z njimi. Geste in dejanja, ki jih uporablja, učenci že poznajo. Zato ga lahko prepoznajo in v vsej globini dojamejo skrivnost, v katero jih vabi.
Enako velja za zakramentalna znamenja Cerkve. Zakramenti so dogodki, v katerih se pokaže vstali Jezus, ki ga ne prepoznamo takoj, ampak šele s časom in postopno. Počasi se v nas njegova dejanja in besede povežejo. Oči našega srca počasi prepoznajo to, kar je rekel in storil. Preplavi nas neizrekljivo veselje. Ko obhajamo evharistijo, lahko slišimo vstalega Jezusa, ki vabi: »Pridite jest!« Nihče ga ne vpraša: »Kdo si?«, kajti vsi dobro vemo, da je Gospod, čeprav srce lahko to le bledo in slabotno zaznava. Toda, če si upava, tako kot Peter po svoji zatajitvi in nezvestobi do Jezusa, tudi midva po vseh najinih življenjskih nezvestobah slišiva njegovo povabilo: »Ali me ljubiš?« in je tudi najino srce lahko ozdravljeno in okrepljeno v njegovem veselju. Vstali Jezus tudi tebi in meni želi dati svojo moč, da bova v srcu sposobna sprejeti napoved zvestobe do zadnjega diha. Tako kot Peter tudi ti in jaz lahko pričujeva o njegovi zvestobi vsak trenutek, posebej pa v zadnji uri.
Peter se Jezusu ni opravičeval in se delal lepega ali nedolžnega. Ni iskal izgovorov za svojo zatajitev. Razjokal se je. Želel si je, da bi se z Jezusom lahko še pogovoril. Želel mu je povedati, da ga ima rad. A do Jezusa ni mogel več priti. Po vstajenju ima prvič spet priložnost, da se o svoji zatajitvi z Jezusom pogovori. Jezus ga pozorno in spoštljivo povabi. Jezus se nanj obrne šele potem, ko so skupaj jedli in doživljali čudovito povezanost in zaupnost. Govori zelo umirjeno in pomirjujoče. Peter je prevzet od te zaupnosti. Ne čuti se ogroženega in mirno odgovarja: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tudi drugič mu Peter odvrne v miru: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tretjič pa Petrov ton ni več isti. Doumel je. Postal je majhen. Spomnil se je na trenutke, ko je Jezusa zatajil pred deklo in ostalimi. Spomnil se je joka in še posebej Jezusovega pogleda. Zato zelo tiho in skoraj šepetajoče odgovori Jezusu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Gospod, nisem vreden tvoje ljubezni in tudi na svojo ljubezen ne morem ne vem kako računati, toda ti poznaš moje srce, ti veš, da te ljubi. Ko nekdo ljubi, svojo ljubezen lahko izreče le jecljaje in šepetajoče. V njem ni več napuha in domišljavosti. V tej ljubezni je zajeto vse njegovo srce, ker popolnoma zaupa, da ga bo drugi sprejel. Nič se ne napihuje in ne dela večjega ali drugačnega, kot je. Šele kadar je tvoja ali moja ljubezen takšna, sva sposobna sprejeti Jezusovo nalogo oznanjevanja v njegovem imenu. »Pasi moje ovce!« Kakor Peter sva lahko poslana k vsem, za vse lahko z odprtim srcem poskrbiva, kajti vsi in vsak posebej pripadajo vstalemu Gospodu. Naj te njegova ljubezen osvoji. Peter se je resnično zanimal za druge zaradi Jezusove ljubezni. Živel je zato, da bi ga vsi spoznali in v njem našli moč in počitek. Tudi ti in jaz.
p. Dr Vili Lovše
2. velikonočna, bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja
»Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Če hočeva verovati, Jezusa Kristusa živega in vstalega ne moreva prepoznati drugače, kakor v moči Svetega Duha, ki nama ga je podaril s križa.
Povabim te, da počasi, korak za korakom, skupaj prehodiva pripoved evangelista Janeza. Če sva poštena, si vstajenja v moči najine pameti ne moreva niti malo predstavljati. Presega najino človeško dojemanje. Zato je v vseh pripovedih o vstajenju Jezus tisti, ki ima pobudo. On vstopi pri zaprtih vratih. Zaprta vrata so znamenje strahu, ki ga imajo apostoli v odnosu do sveta, ki jih sovraži. Prav ta zaprta vrata postanejo znamenje novega sveta, postanejo znamenje Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Od sedaj naprej lahko živiva v moči tega kraljestva.
Mir, ki ga podari vstali Jezus, je značilen za prihod Božjega kraljestva. Tega miru ne more nihče ukrasti. Nihče namreč od zunaj ne more doseči prostorja, v katerem tvoje in moje srce najde življenje in moč. Nihče. V moči tega miru Jezus učence pošlje v svet. V moči tega miru jim podari Svetega Duha. Bog jim podari nedolžnost in mir, da so lahko z njim. Ta mir potrjuje, da smo ljudje med seboj bratje in sestre. Prav to bratstvo in sestrstvo pa je znamenje, da je Bog navzoč in da smo ga mi prepoznali in priznali med nami.
Jezus poudarja, da pošilja apostole na enak način, kakor je Bog Oče med nas poslal njega. »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« To pomeni: »Kakor je Oče Bog poslal mene Boga, tako jaz človek pošljem vas ljudi.« Oče je poslal Sina zato, da bi se ta učlovečil in odrešil človeštvo. Hotel je, da vstopi v svet in vzame nase trpljenje. Sina ljubi. A ga pošlje, da se sooči s smrtjo. Tudi Jezus svojih apostolov ni poslal, da bi na svetu iskali užitke zase, ampak jih je poslal, da bi bili deležni bolečine, kakor je je bil deležen sam. Oče Jezusa ljubi in ga kljub temu pošlje v trpljenje. Tudi Jezus ljubi učence, a jih pošlje v svet, da bi se soočili s trpljenjem. Zato pravi: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« Kar pomeni: »Ko vas pustim, da trpite krivico zaradi svojih preganjalcev, takrat vas ljubim z isto ljubeznijo, ki jo ima do mene Oče, ki je tudi mene poslal, da sem vzel nase neskončne bolečine.«
Ko apostol Tomaž sliši, da se je ostalim apostolom prikazal Jezus, protestira. Pri tem očitno pretirava. A to ne zaradi premajhne vere, ampak zaradi prevelike želje. Z vsem svojim srcem si želi, da bi bil Jezus, za katerim je s takšnim navdušenjem hodil in si želel z njim tudi umreti, resnično živ in ni neka prikazen, ki jih prihaja strašit skozi zaprta vrata. Še enega tako hudega razočaranja, kot je bila smrt na križu, ne bi uspel prenesti. V trenutku, ko se Jezus skozi zaprta vrata znova pojavi in ga povabi, naj položi svojo roko v njegove rane in stran, Tomaž ne potrebuje več dokazov. Takoj ga prepozna. V trenutku ves pade pred Jezusa in neskončno srečen izgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Njegova izpoved je zaključek evangelija. Povzame vse, kar je bilo prej povedanega.
Ko pri maši skupaj z vsemi kristjani obhajava navzočnost vstalega Jezusa, naju prav to potrjuje v veri in življenju iz njegovega vstajenja. Tudi midva ne moreva zaradi svoje nevere protestirati dlje kot do evharistije. Pri obhajanju evharistije in v zakramentu bratstva in sestrstva do ljudi prepoznava Vstalega in sva deležna njegove moči, novega življenja iz njegove moči, ne iz lastnih strahov. Še enkrat ti želim velikonočnega veselja.
p. Dr Vili Lovše
