Kategorija: Uncategorized

ZAGORJE

– Komisija za izbiro članov ŽPS je zaključila zbiranje predlogov. Zbrali smo devet primernih kandidatov, ki so predložili svoja soglasja h kandidaturi. Glede na končno število župljani ne boste zbirali med kandidati ampak boste glasovali o listi devetih kandidatov. Lahko boste izbirali med ZA ali PROTI. Pravico do izbire članov ŽPS imajo vsi župljani, ki so starejši od 16 let in so prejeli zakramente uvajanja: krst, sveto evharistijo in sveto birmo. Pripravili bomo ožigosane glasovnice. Glasovnice bodo za predčasno izbiro že od nedelje 15. marca naprej na razpolago v župnišču. Lahko se z župnikom dogovorite za termin predčasne izbire. Končna izbira bo potekala v nedeljo  22. marca od 10. do 12. ure. Člani komisije bomo nadzirali glasovanje: pol ure pred mašo Suzana Česnik, pol ure po nedeljski maši pa Iva Štavar. Vsak župljan lahko vzame eno glasovnico, jo takoj izpolni in izpolnjeno vtakne v glasovalno skrinjico. Člani komisije bomo glasove prešteli v ponedeljek, 23. marca in rezultate objavili v nedeljo po izbiri. Ko bo sestavljena lista izbranih, bo župnik izbral še predstavnike cerkvenih služb in člane po lastni izbiri. Končni seznam bo poslal ordinariju v potrditev. Šele ko bo ordinarij potrdil seznam, bo ŽPS dokončno oblikovan in predstavljen pri sveti maši. Po odločitvi škofijskega ordinariata bo to v nedeljo, 24. maja 2020.

Kandidatna lista v ZAGORJU:

KANDIDAT	LETO ROJSTVA	NASLOV
ROMAN BROŽIČ	1968	Parje 25a
SUZANA ČESNIK	1973	Zagorje 8
MATJAŽ FATUR	1979	Zagorje 75
JANA GRŽINIČ	1968	Parje 23a
VIDA MARINČIČ KRISTAN	1979	Zagorje 94a
DUŠAN ŠTAVAR	1954	Zagorje 36
JOŽE TOMŠIČ	1951	Drskovče 15
MAKSIMILJAN VADNJAL	1949	Zagorje 72
JOŽA VALENČIČ	1951	Ratečevo brdo 12

 

TRNJE

Navodila za TRNJE so podobna kot zgoraj za Zagorje. Kandidati, ki jih bomo izbirali so zapisani na spodnji listi. Izbira se celotno listo tako, da se obkroži ZA ali PROTI. Volitve bodo potekale 22.03.2020. Dogovorili smo se, da ministranti razdelijo volilne liste in pisala pred koncem maše med vernike, da ima tako vsak priložnost sodelovati pri volitvah, saj vsak glas šteje. Kdor ne bo mogel na tisto nedeljo priti k maši, bo lahko dobil in izpolnil izbirni list v župnišču v Zagorju ali pri maši med tednom na podružnicah. V zaprti kuverti ga bo oddal župniku.

Kandidatna lista v TRNJU:

KANDIDAT	LETO ROJSTVA	NASLOV
MATEJA DEBEVEC	1959	Trnje 96
JANEZ MARGON	1976	Trnje 62
ERVIN BURSY	1977	Trnje 98
VESNA BURSY	1954	Trnje 98
SONJA BRAJLIH	1954	Klenik 39
TAMARA ROTAR	1973	Klenik 56a
JUDITA PRIMC	1959	Palčje 3a
TADEJA REBEC	1975	Palčje 47
URŠKA ŽUŽEK	1975	Juršče 37
MARUŠA ŽUŽEK	1979	Juršče 62

Komisija za izbiro se bo v Trnju zbrala v Mežnariji v torek, 11.2. ob 19h, v Zagorju v župnišču pa v četrtek, 13.2. tudi ob 19h. Člane komisije prosim, da se gotovo udeležite sestanka. Vse župljane pa prosim, da molite za modro izbiro članov župnijskega pastoralnega sveta. Posebna molitev je napisana spodaj. Tisti, ki imate računalnik in tiskalnik, si jo lahko natisnete za vse člane svoje družine, da jo boste lahko skupno molili.

MOLITEV ZA MODRO IZBIRO

ČLANOV ŽUPNIJSKEGA PASTORALNEGA SVETA

Dobri Bog,pred nami je za našo župnijo pomemben dogodek,dan, ko bomo izbirali člane župnijskega pastoralnega sveta. Pomagaj nam, da bomo v svojih bratih in sestrah po navdihu Svetega Duha prepoznali tiste,ki bodo to nalogo v naši župniji opravljali najbolje in jo bodo sprejeli z odprtim srcem in odgovornostjo. Pomagaj nam, da jim bomo tudi vsi ostali župljani pri tem odgovornem delu, vsak po svojih močeh, pomagali s svojimi darovi, in bomo tako skupaj skrbeli za bogato življenje naše župnije.

Danes je praznik, ki ga imenujemo svečnica ali darovanje Jezusa. Ali se še spominjaš, da je to praznik luči in srečanja? Kaj meniš zakaj?

Zato ker je praznik darovanja. Mojzesova postava pravi, da naj bo vsak moški prvorojenec posvečen Bogu. Jezus se podredi tej postavi, da bi bil v vsem podoben nam. Ko bo na Kalvariji sprejel vse človeško trpljenje nam bo še bolj podoben. Jožef in Marija sta Jezusa podarila, da bo v naše dobro služil Bogu. Po njunih rokah se da Jezus na razpolago Bogu, zato, »da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost«. Jezus nama je podarjen zato, da se sooči s smrtjo in zlom ter ga po Božjem načrtu tudi za naju in v nama premaga, naju osvobodi strahu in bega pred lepoto življenja.

Zaradi tega Simeon Jezusa imenuje luč. Vse druge luči so lažne. Luč bogastva in politične moči ter luč lastne slave, so v resnici tema. Jezus je luč sveta, luč tudi tvojega in mojega srca, če hočeva. To pa zato, ker je podaril sam sebe. Na Kalvariji je ta luč postavljena na svetilnik, da bi svetila vsemu svetu. Praznik darovanja v templju ali svečnica torej že vnaprej po Simeonu in Ani napove Jezusovo velikonočno skrivnost. V tej skrivnosti se uresničijo besede: »ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Jezus je povzdignjen, da s križa pritegne poglede vseh ljudi, tudi tvojega in mojega, in nas razsvetli z lučjo svoje ljubezni. S križem se sooči zato, da bi tudi ti in jaz vedela, da on ljubi Očeta (Jn 10,17) in da tudi midva za vedno pripadava Očetu. Izbral je naju, ne sebe. Izročil se nama je samo zato, da bi spoznala kdo je v resnici Bog in koliko mu pomeniva. V tem je luč za tvoje in moje srce.

Luč je posledica darovanja. Tej luči pustiva svetiti, če se tudi midva zaradi njegove ljubezni upava podariti Bogu in bližnjim. To notranjo moč nama je Jezus podaril. Veselje in pogumno srce sta naš dom le, če se v zaupanju izročiva ali podariva Njemu in drugim.

Zato biti posvečen pomeni podarjen. Podaritev je skrivnost ljubezni. Zato vsak trenutek najinega življenja napolni z veseljem, močjo, mirom, blagoslovom, zaupanjem, ustvarjalnostjo. Če sva kristjana sva tudi midva posvečena. Duhovniki in redovniki so nenehno navzoče znamenje te posvečenosti, te podarjenosti. A le zato, da bi svetili drugim, da bi vsi lahko srečali Jezusa in njegovega Očeta in resnično zaživeli iz tega kar njemu pomenimo.

Svečnica je zato tudi praznik srečanja: Jožef in Marija se srečata s starčkom Simeonom in starko Ano. Simeon, pomeni Bog je uslišal. Ana pomeni, Božja naklonjenost. Oba sta podoba stare zaveze in tudi tebe in mene. Oba sta vse svoje življenje hrepenela po srečanju z Jezusom. Obema se je hrepenenje uresničilo. Simeon se zato nič več ne boji umreti, ne boji se več v zaupanju živeti, ne boji se več imeti rad in si odpočiti v Božji zvestobi. Spomin na smrt je zato tudi zate in zame priložnost za življenje v miru in notranji moči. Prerokinja Ana je vdova, ki končno najde Ženina. Meja najinega bivanja ni več nič, ampak Bog Oče. Sonce smisla nama je vzšlo. Nič več ne tavava v gosti temi nesmisla. Ti in jaz sva obiskana, nisva sama.

Svečnica tudi tebe in mene želi navdušiti za močno hrepenenje po srečanju z Jezusom. Skozi vse življenje naju Bog vodi v vedno lepša srečanja z Njim. Jezus nama želi podariti ogromno notranje moči, ki jo še kako potrebujeva, če hočeva tudi midva svoje življenje ljubeče podariti in svetiti. Srečava ga v bogoslužju in zakramentih in po vseh življenjskih okoliščinah. Pozor. Majhna a pomembna podrobnost. Srečava ga, če sva poslušna Svetemu Duhu. Če nisva, večino priložnosti za srečanje izgubiva in izpustiva iz rok. Zato prosi Sv. Duha naj nama odpre oči srca. Da bo srečanje z Jezusom tudi naju posvetilo in razsvetlilo. Da bova tudi midva luč sveta. Le luč Božje ljubezni, ki jo sprejmeva in razdeliva z drugimi je resnična in dela vsak trenutek najinega življenja lep in dragocen. Na ta način tudi z najinim sodelovanjem lahko Bog preobraža svet in mu vrača lepoto, večno lepoto, ki pa jo okušava in se je veseliva ta trenutek.

p. Dr. Vili Lovše

Letošnji praznik Gospodovega razglašenja oz. praznik svetih treh kraljev je bil za skupino kolednikov iz župnij Trnje in Zagorje še posebej nepozaben. Prvič po 15ih letih, ko smo v naših župnijah (ponovno) uvedli koledovanje kot Trikraljevsko akcijo, v kateri zbiramo sredstva za naše misijonarje po svetu, se nam je ponudila priložnost, da smo koledovali ne le po domačih vaseh, ampak tudi pri najvišnjih predstavnikih države in Cerkve v Ljubljani.

Priprave na ta izjemen dogodek so se začele že v mesecu novembru, ko smo začeli vaditi pesmi, pripravljati obleke, vaditi besedilo … hvaležni g. župniku Niku Štrancarju, ki nam je omogočil to doživetje.

Generalko našega nastopa smo premierno izvedli na božičnem koncertu na Jurščah, 4. januarja. V ponedeljek, 6. januarja, pa je šlo zares. Sprejeli so nas na Misijonskem središču Slovenije, ki so glavni organizatorji tega dogodka ter nas popeljali na pot. Najprej smo v predsedniški palači s pesmijo in voščilom obiskali predsednika vlade g. Marjana Šarca in predsednika Republike Slovenije g. Boruta Pahorja. Nato je sledil obisk nuncija (t.j. papeževega poslanca v Sloveniji) g. nadškofa msgr. Jean-Marie Speicha ter nadškofije, kjer nas je sprejel g. nadškof msgr. Stanislav Zore. Sledil je še obisk državnega zbora in njegovega predsednika g. Dejana Židana. Kot zadnji pa so nas sprejeli na katoliški založbi Družina ter na sedežu Slovenske Karitas.

Vsi omenjeni so bili izredno veseli našega obiska, predvsem sporočila miru, ki ga širijo sv. trije kralji, saj je ravno v teh dneh v medijih veliko slišati o mednarodnem nemiru. Vsi so tudi z veseljem darovali za naše misijonarje. Dan je bil naporen, a nepozaben. Zbrali smo toliko lepih vtisov, da nas bodo razveseljevali še celo leto 2020.

 Obenem tudi vam voščimo z besedemi iz našega koledovanja:

“Mi pa prinašamo vam blagoslov, naj sreča napolni rodni vaš krov,

zdravje, pogum naj vas se drži, to v novem vam letu želimo prav vsi.”

 

(Skupina kolednikov iz župnij Trnje in Zagorje)

 

Koledniki pri nadškofu in metropolitu Stanislavu Zoretu

 

Koledniki pri predsedniku republike Borutu Pahorju

 

Koledniki pri predsedniku vlade Marjanu Šarcu

 

Koledniki pri predsedniku državnega zbora Dejanu Židanu

A: Iz 7,10-14; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24

Ljudje kraljestva ustvarjajo zgodovino. Predrejo skozi mala kraljestva tega sveta v alternativni in mnogo večji svet, v celotno Božje stvarjenje. Ljudje, ki še vedno živijo v svojem lažnem jazu, ustavljajo zgodovino in podirajo življenje. Boga in religijo uporabljajo za obrambo svojega lastnega statusa in statusa quo na tem svetu, ki jih ohranja. Pogosto so bojazljivi, prijazni in uglajeni ljudje vseh starosti, ki razmišljajo tako kot vsi ostali. Nimajo moči, da bi prebili ali kakor pravi Jezus v uvodu, da bi karkoli spremenili (Mr 1,15; Mt 4,17).

Kako moremo misliti, da je bila Marija, ki je bila vzgojena kot vse dobre židovske deklice, pripravljena za angelovo sporočilo? Bogu je morala dovoliti, da jo je vodil ven iz njenih ozkih pričakovanj, njene zone udobja, njenih religioznih dolžnosti uboganja voditeljev. Bila je zelo mlada in popolnoma neizobražena. Morda teologija ni nujna pot, ampak sta potrebni zgolj preprosta celovitost in pogum. Nič, kar je bilo rečenega v sinagogi, bi lahko Marijo ali Jožefa pripravilo za to, kar se je dogajalo. Oba sta morala računati na svoje angele. Kateri škof bi v takšnem položaju zaupal? Jaz sam zagotovo ne bi. Vse kar vemo o Jožefu je, da je bil pravičen mož (Mt 1,19), tudi mlad in verjetno neizobražen. Vse to je proti našim kriterijem in načinu s katerim ocenjujemo pristnost.

Čemu bi torej ljubili in občudovali ljudi, kot sta bila Marija in Jožef, potem pa ne bi posnemali njunih poti vere, njunega poguma in njune negotovosti s strani religioznega sistema? Bila sta dva laika, ki sta popolnoma zaupala svojemu notranjemu izkustvu Boga in sta mu sledila v Betlehem in celo v Egipt. Evangelij ne omenja, da sta svoje notranje izkustvo preverjala pri velikih duhovnikih, v sinagogi niti v židovskem svetem pismu. Marija in Jožef sta hodila v moči poguma in slepe vere, da je njuno izkustvo resnično. Nihče jima ni od zunaj zagotovil, da imata prav in da sta na pravi poti. Njun edini varnostni pas je bila Božja ljubezen in usmiljenje. Nanjo sta se morala mnogokrat, res mnogokrat zanašati. Če se ne bi, ne bi nikdar zmogla tako ljubko pasti v Očetovo ljubezen in usmiljenje.

p. Dr Vili Lovše

A: Iz 35,1-6a.10; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11

Duh vedno povezuje, ustvarja spravo, odpušča, zdravi in iz dveh dela eno. Žene nas onkraj človeško postavljenih meja, da v nas dokončno prenovi vse kar je ločeno in odtujeno. Diabolično (grško dia balein, potegniti narazen) vedno deli in ločuje vse kar naj bi bilo združeno in v miru. Podobno kot Duh vedno iz dveh ustvarja eno, tudi zlo eno trga na več delov. Duh zdravi in zbira, mehča in oživlja, zlo razkraja in uničuje življenje.

V berilu prerok Izaija opisuje prihod Jahvejevega služabnika. Točno z enakimi besedami je Jezus prvič naznanil svoje poslanstvo (Lk 4,18-19). Pravi, da presega vljudne in primerne meje, da bi lahko znova povezal skupaj vse, tudi tiste, ki so v družbi izključeni in zapostavljeni: reveže, ujetnike, slepe, zavržene. Njegovo poslanstvo ni to, da zbira tako imenovane dobre v privatne podeželske klube. Njegovo poslanstvo je doseči vse, ki so na robu in na dnu, vse ki so zadnji. Prav tem želi povedati, da so v resnici prvi! S tem je skoraj v celoti opisana služba Svetega Duha in zato tudi Jezusa.

Bolj ko uspemo povezovati, bolj ko smo sposobni odpuščati in sprejemati različnost, bolj smo vključevalni in radostni, bolj smo sposobni živeti v Duhu. Bolj nas nenehno muči potreba po zavračanju, nasprotovanju, zanikanju, izključevanju in izločanju, bolj smo odprti za negativne in uničujoče glasove in svoje najslabše nagone. Jezus je nas vzor zdravljenja, preseganja in sprave, mož Duha, ki vse oživlja, če mu dovolimo.

p. Dr Vili Lovše

Lastnosti Janez Krstnika so najbolj redke in ključne za vsakršno reformo ali pristno preobrazbo oseb ali skupin. Zaradi tega se vsako leto v adventnem času osredotočimo na Janeza Krstnika. Jezus mu je zato zaupal in sprejel njegov ne tempeljski naravni obred (ritual), hkrati pa ga je daleč presegel. Voda je samo posoda; ogenj in Duh pa sta vsebini, pravi Janez Krstnik. A mi nismo takšni kot veliki Janez. Drug za drugim zamešamo in svoje male posode smatramo za resnično vsebino. Obredja zamešamo za resničnost, namesto da bi sprejeli, da nam obredi kažejo v globino in onkraj sebe.

Janez Krščevalec je najmočnejša kombinacija prepričanja in ponižnosti, moralnosti in mistike, radikalne prerokbe in življenja v sedanjosti. Sin tempeljskega duhovnika opravlja svoje obrede ob reki. Je mož rojen v privilegije in se oblači kakor hipi. Je super zvezdnik, ki se je pripravljen vsemu odreči. Ustvari svoj lastni krst z vodo potem pa trdi, da je resnično pomemben le krst v Duhu in ognju! On je živeči paradoks. Celo Jezus je to trdil o njem: “Med ljudmi ni večjega od Janeza… a je tudi najmanjši v novi resničnosti, ki jo jaz prinašam (Mt 11,11). Janez razume in hkrati ne razume. Zardi tega mora v tej drami že zgodaj zapustiti prizorišče. Odigral je svojo enkratno in pomembno vlogo in tega se dobro zaveda. On je briljantna duhovnost spusta, ne vzpona. “On mora rasti, jaz pa se manjšati!” (Jn 3,30).

Takšna svoboda je mogoča le, ker se je Janez že od otroštva učil izprazniti se samega sebe (svojega lažnega jaza), še preden si je zgradil svoj lastni stolp uspeha. Njegov ego je bil tako brez moči, da se mu je lahko odrekel skupaj s svojim sporočilom in svojim lastnim življenjem. To je resnični pomen njegove glave na pladnju. V angleščini je lahko »ego« tudi kratica za odstranitev Boga (angleško Edging God Out). Ega moramo biti izpraznjeni, drugače ne moremo v Krstnikovem slogu pokazati na Jezusa. Takšna praznina ali odsotnost sebičnosti nam ne pade preprosto v naročje. Takšna ponižnost se ne zgodi sama od sebe, ampak je končni sad tisočih izpuščanj in tisočih trenutkov stika z Bogom, ki so Janezu postopoma omogočili, da je Boga spustil k sebi.

p. Dr Viljem Lovše