Advent – priprava za božič

Posted on by

Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega.

Pomen adventa

Latinska beseda »adventus« pomeni »prihod«. V krščanskem jeziku se to nanaša na prihod Jezusa Kristusa. Cerkvena liturgija imenuje advent vse štiri tedne pred božičem in jih pojmuje kot priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem.

Liturgična barva za ta čas je vijoličasta, kar pomeni spokornost.

Adventni čas je za kristjane poseben čas, ker nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost.

Trojni namen adventa:

Spominjati se preteklosti: Praznovati in premišljevati o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Gospod je že prišel in se rodil v Betlehemu. Utelesil se je, postal človek, poln skromnosti in uboštva. Prišel je kot kdorkoli od nas, človek med ljudmi. To je bil njegov prvi prihod.
Živeti v sedanjosti: Kar pomeni, da vsak dan našega življenja doživljamo »prisotnost Jezusa Kristusa« v sebi in da je On po nas prisoten v svetu. Živeti v pravičnosti in ljubezni, vselej budni; hoditi po Gospodovi poti.
Priprava na bodočnost: Pripravimo se na »parusijo«, to je na drugi prihod Jezusa Kristusa v veličastvu njegove slave. Tedaj bo prišel kot Gospod in Sodnik vseh narodov in bo nagradil z Nebesi vse, ki so v Njega verovali in živeli kot zvesti otroci Gospodovi in dobri bratje drugim. Čakamo na Njegov veličasten prihod, ki nam bo prinesel odrešenje in večno življenje brez trpljenja.

V Evangeliju nam pogostokrat govori Jezus Kristus o Parusiji in pravi, da »ne vemo ne dneva ne ure«, ko se bo to zgodilo. Zato nas Cerkev v Adventu vabi, da se pripravimo na ta dogodek s pregledom naše preteklosti in načrtovanjem naše bodočnosti.

Pregled: Izkoristiti moramo ta čas za razmislek o tem, koliko smo bili doslej dobri, in kaj bomo storili, da bomo boljši kot do zdaj. Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega. Sleherni dan moremo in moramo biti boljši.

Načrtovanje: V Adventu moramo načrtovati, da bomo dobri ne samo v tem času, temveč vselej. Premisliti moramo, kaj nas najbolj stane in naredimo sklepe, da ne pademo v iste napake.

Pomnimo:

Advent je čas štirih tednov pred božičem.
Advent je čas priprave, upanja in kesanja za naše grehe, ob pričakovanju prihoda našega Gospoda.
V Adventu se pripravljamo na božič in na drugi Kristusov prihod na svet, ko se bo vrnil kot Kralj vsega vesolja.
Ta čas je priložnost, da pomislimo, kakšno je bilo naše duhovno življenje, naše življenje v odnosu z Bogom in priložnost, da se na novo spreobrnemo.
Je tudi čas, ko si lahko začrtamo smer svojega življenja in sklenemo, kako lahko postanemo boljši kot doslej.

Varujmo svojo vero

V tem času pa nas »bombardirajo« z reklamnimi oglasi za nakupavanje vsega mogočega in nas vabijo na vsa mogoča praznovanja. Vse to pa nas utegne privesti do tega, da pozabimo na pravi smisel Adventa.

Potrudimo se, da bomo živeli ta liturgični čas poglobljeno, v krščanskem smislu.

Na ta način bomo preživeli Gospodov božič prevzeti od Njega, ki je Gospod božiča.

Advent med pravljico in resničnostjo

Kako pričakovati božič, da se bo Jezus naselil v nas:

»Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10, 14b-15).

Z decembrom se začenja adventni čas. Čas pričakovanja, čas upanja, čas luči. Pričakovanje nečesa novega, velikega je glavna misel adventa. Kaj čakamo? Kaj se bo zgodilo? Odgovor je na dlani in ga pozna vsak otrok. Čakamo Gospoda, Odrešenika.

A Jezus Kristus je že prišel. Rodil se je pred dobrimi 2000 leti v Betlehemu. Živel je na zemlji, učil, ozdravljal Ijudi, trpel, umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Njegovo rojstvo in življenje je bilo nekaj edinstvenega v zgodovini človeštva. Hkrati pa je učil, da je sredi med nami, ko sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. Pri vsaki maši je navzoč v podobi kruha in vina. V nas je, kajti takrat, ko ga ljubimo, kot sam pravi, bosta On in Oče prišla k nam in se naselila v nas.

Kako čakati?

Boljše vprašanje je: Kako čakati? Nanj odgovori zgled Marije, Jezusove matere, nosečnice, ki pričakuje otroka. Bila je polna pričakovanja, molila, bila pripravljena, da rodi Jezusa.

Veselje, mir, jasnost. Jezus je že tukaj, ne samo med nami, ampak tudi v nas. Živi v nas kot droben otrok v maternici, ki čaka na porod.

Božič za nas ni samo 25. decembra. Božič je, ko zaživi Jezus otrok v naši ljubezni. Božič je, ko Jezus postane stvaren, resničen. Da bi Jezus postal resničen, moramo pomagati, da se to zgodi: prek našega čakanja, prek naše molitve in včasih tudi prek naših bolečin.

Zgled Marije, ki pričakuje umirjena v tihem veselju, je v današnjem času vedno večji izziv.

December je poln nakupovalne mrzlice, božičnih in prednovoletnih zabav, okraševanja domov, prometnih zamaškov zaradi snega in množice Ijudi, ki se vračajo domov za praznike. Vendar si moramo ravno v tem času prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, v naših družinah.

Adventni in božični čas je čas, ko naše dnevne sobe postanejo svetišča. V adventu prižigamo sveče na adventnem venčku, pozneje postavimo jaslice in postavimo vanje novorojenega Jezusa.

Ob jaslicah molimo, s kadilom in blagoslovljeno vodo blagoslovimo dom. Čudovit čas za stare in mlade, odrasle in otroke. Čas, ko se družina lahko neverjetno poveže in zraste.

Pogosto slišimo, da je božič samo za otroke. In res je za mnoge majhne otroke čaroben čas migljajočih lučk, bleščečih okraskov, daril, zabav, pesmi in jaslic. V današnji porabniški družbi je božič pravljica.

Velikokrat slišimo izraz božična pravljica. V njej nastopajo angeli, pastirji, novorojeni otrok, ki bo postal kralj, osliček, kamele, trije kralji in zvezda repatica.

Če k temu dodamo še božička in njegove severne jelene in malho polno daril, dobimo pocukran izdelek, ki vsaj za nekaj dni prežene bridkost in bolečino resničnega sveta. To traja nekaj časa, dokler ne pogledamo v denarnico, dokler se ne vrnemo na delo, v šole, v ranjeno in zlomljeno človeško resničnost.

Zamolčana plat zgodbe

In v tem je prevara tega sveta. Na ves glas nam trobijo, uživajte te pravljične dneve miru in sreče, kupite si čim več daril, obdarujte se, odklopite se od resničnosti, zabubite se v svoj popek, potem pa nazaj na delo do naslednjih praznikov. Ne moti me obdarovanje, praznovanje; skrbi me odklop od resničnosti. Božič je v resnici takrat, ko Jezus postane stvaren, resničen.

Seveda so v božični zgodbi še vedno angeli, pastirji, novorojeni otrok, ki bo postal kralj, morda osliček in zvezda repatica. Ostalo so nepotrebni posladkani dodatki.

So pa tudi stvari, ki so običajno zamolčane. Marija je najstniška mamica in o njenem otroku govorijo, da je nezakonski. Jožef in Marija sta brezdomca, klošarja in verjetno brez prebite pare.

Prisiljena sta bežati za golo preživetje in postaneta begunca zaradi Herodovega Ijubosumja in strahu. Ta isti Herod z največjo lahkotnostjo pokolje skupino majhnih betlehemskih otrok, da bi si tako ohranil svoj politični položaj. Revščina, škandal, brezdomstvo, nesprejemanje, begunstvo, krutost do nedolžnih otrok – vse to zelo diši po današnjem resničnem položaju v svetu. Če povemo celotno zgodbo, to ni več pravljica za otroke.

To je zgodba o Jezusu. Imenujejo ga Emanuel, Bog z nami, z nami deli muke in utrujenost, z nami živi v temi nesprejemanja in bolečine in hkrati s svojim življenjem in učenjem kaže na božjo resnico in slavo. Postal je kralj, resnični kralj, a njegova krona je bila iz trnja, njegovo ogrinjalo je bilo popljuvano, njegov prestol je bil lesen križ za zločince.

Večina njegovih podanikov so bili Ijudje z roba družbe, revni, trpeči in žalostni. Vplivne osebe so ga zavrgle, duhovniki so ga prekleli, močni so ga obsodili. Vendar je zmagal, skupaj z Očetom, ker ga smrt ni mogla vkleniti. Vstal je od mrtvih, se prikazal učencem in se še vedno razodeva tistim, ki ga iščejo v sedanjosti.

Tako je vsa božična skrivnost obsežena v besedi Emanuel. Bog z nami, Bog na naši strani, Bog s človeškim obrazom, Bog, ki trpi z nami in za nas, Bog, ki nas pozna po imenu.
Bog ni božiček, ki živi odmaknjeno življenje na severnem polu in nas enkrat na leto razveseli s svojim prihodom in se naslednje jutro že spet vrne v svojo kočo. Dva tisoč let ni zmanjšalo sijajnosti čudeža, slava se ni zmanjšala. Ta Jezus v hlevčku je naš Emanuel, naš Odrešenik, naš brat in prijatelj, naš Gospod in Bog.

Tako smo tudi mi del te nikoli končane zgodbe o resnici in slavi Besede, ki je postala meso.

Naša srca so lahko zaprta vrata gostiln in prenočišč ali pa jasli, v katere bo položen Jezus. Lahko smo pastirji, ki veselo tečejo pozdravit otroka, duhovniki, ki vse skupaj zavrnemo kot le še en izbruh verske blaznosti, ali pa kot Herod, ki na Jezusa gleda kot na grožnjo, ki jo mora odpraviti. Jezusovemu rojstvu se lahko približamo z utrujenim cinizmom odraslih ali z otroško odprtostjo in s čudenjem.

Potrebujemo otroško srce

Da bi božič zares čudežno deloval, potrebujemo otroško srce in otroške oči. Jezus je rekel, če ne postanemo kakor otroci, ne pridemo v božje kraljestvo. Božič je za otroke vseh starosti.

Samo otrok lahko gleda v svetlo zvezdo repatico, ne da bi pomežiknil, le otrok lahko sliši mrzle besede »ni prostora« znova in znova, ne da bi obupal ali se jezil. Le otrok lahko vstopi v hlevček, ne da bi se zgražal. Le otrok lahko sliši angele in teče v Betlehem, da bi počastil Boga. Gospod, pomagaj mi biti otrok ta božič.

Odrasli povejte to božično zgodbo svojim otrokom. Povejte jo večkrat, povejte jo v celoti. Izkoristite letošnji advent, da boste pričakali Jezusovo rojstvo kot Marija, v miru, veselju. Ko se boste zbrali pri nedeljskem kosilu, prižgite sveče na adventnem venčku in molite. Molite skupaj z otroki. Okrasite stanovanje, zasujte se z darili, praznujte v veselju, in Jezus, Emanuel, naj bo z vami.

Vir: Catholic.net

Praznik Kristusa, Kralja vesoljstva

Posted on by

Cerkveno leto se v Katoliški cerkvi sklene s praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, ki bo letos v nedeljo, 21. novembra 2021.

Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu,[1] najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.

Pomen praznika
Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.

Kristus kralj – hvalospev
To kraljevanje je Božji dar – milost. Začelo se je uresničevati z Jezusovo smrtjo in poveličanjem, v vsem sijaju in moči pa se bo izkazalo in uveljavilo ob koncu časov. To Božje kraljevanje izredno lepo izraža praznični hvalospev:

Svojega edinorojenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,
si mazilil za večnega duhovnika in kralja vesoljstva,
da bi se na oltarju križa daroval
kot brezmadežna in spravna žrtev
ter izvršil skrivnost človeškega odrešenja.
Vse stvari bo uklonil svojemu vladarstvu
in izročil tvojemu neizmernemu veličastvu
večno in vesoljno kraljestvo:
kraljestvo resnice in življenja,
Kraljestvo svetosti in milosti,
kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.

Zgodovina praznika

Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo.

Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve. Praznik kot zadnja nedelja bogoslužnega leta bolje izraža aktualno tematiko kot prva adventna nedelja, in to je: pričakovanje drugega Kristusovega prihoda, vesoljna sodba, prenovitev vesolja, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu, in bo Bog vse v vseh.

Vir: RKC

7.11.2021 – Podarjeni in obdarovani Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,38-44)

Posted on by

Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Bogoslužje, ki ga danes obhaja Cerkev, naju vabi s skrivnostjo notranje drže uboge vdove. Njena notranja drža je: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Vdovino srce je bilo polno te gotovosti. Iz enake gotovosti nama Jezus danes pravi: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Jezus ne vzpostavlja lestvice pomembnosti. Ljudje se med seboj redno vrednotimo po lestvici pomembnosti (najsi bo osebni, po zaslugah, po številu, po sposobnostih, po denarju ipd). Jezus želi poudariti povezanost, navezanost in vedenje srca med Bogom in ljudmi. S tem, da je dala v zakladnico vse, kar je imela za življenje, je vdova izrazila svoje popolno zaupanje v Božjo obljubo, da vsem, ki mu zaupajo, ne bo ničesar manjkalo. Žena zaupa Bogu z vsem svojim srcem in bitjem. Seveda Božja obljuba ne potrebuje človeških dokazov, da pokaže svojo zastonjskost in korenitost. A le redki tako zaupajo Božji obljubi, da bi se kot uboga vdova ponižno in zaupljivo brez zadržkov izročili v Božjo skrb. Jezus jo hvali, ne da bi ona za to vedela ali celo pričakovala. Bog v resnici potrebuje le srce, ki ga upa preprosto in popolnoma sprejeti tudi takrat, ko vse kaže in se zdi ravno nasprotno. In kje se pri tem kaže Božja obljuba? Dobesedno bi morali prevesti takole: »iz svojega pomanjkanja je vrgla vse, kar je imela, vse svoje življenje«. Naš Bog je čuden Gospod. Ne zahteva ne malo, ne veliko, ne vsega. Zahteva to, kar nimaš. Vdovina gesta, ki prinaša iz svojega pomanjkanja vse, kar je bilo njeno življenje, postane duhovni vzor. Dovolj je, če se spomnimo na zapovedi. Bog nam ukazuje: bodite krotki, usmiljeni, prinašajte mir. Pravilo delovanja med ljudmi je, da vsak da to, kar ima. Pri Bogu to ne velja: človek mora dati to, kar nima, in s tem tudi sam dobi to, kar je dal. Tako se od mene, ki v resnici nisem krotak, niti v miru, zahteva, da sem krotak, da prinesem mir. Kako je to mogoče? To je mogoče le zato, ker je Bog zvest svojim zapovedim. Če sem v Božjem imenu krotak do sočloveka, pomeni, da popolnoma zaupam Bogu, da bo tudi mojemu srcu dal okušati krotkost. V tem okušanju bom končno srečal Njega, ki ga moje srce ljubi. Kajti kako bi mu lahko zaupal, če ga že ne bi ljubil? Zato Jezus tako hvali vdovo. Ko zaupa svojemu Bogu, s tem kaže svojo ljubezen do Njega in do vseh njegovih stvari, to pomeni: do templja in do njegovega ljudstva, za katerega so prinašali denar v zakladnico. V zameno je na temelju Božje zvestobe zagotovljeno vse njeno življenje.

Ko Gregor Veliki razlaga pripravljenost ribičev, da gredo za Jezusovim klicem, pravi, da ti možje za seboj niso pustili ne vem česa, saj so bili revni. Doda pa, da je veliko zapustil tisti, ki ni ničesar zadržal zase. To je smisel in pomen pristne vere. Ni važno, ali pustiš veliko ali malo. Važno je, da ničesar ne zadržiš zase. Važno je, da do dna zaupaš vso svojo pot in vse svoje napore. Na tak način milost srečanja z Jezusom sčasoma razodene vse svoje sadove.

Vdova je ena od ubogih, pri katerih prevlada blagor, ki ga je Bog v svoji zvestobi obljubil. V svojem pomanjkanju najde veselje do življenja zato, ker je z Bogom. Blagor tebi in meni, če bova te uboge srečala in se v njih dotaknila Božjega kraljestva. V njih nama bo vidno.

p. dr. Vili Lovše, DJ

Pismo slovenskih škofov za konec epidemije in edinost v Cerkvi

Posted on by

Dragi bratje in sestre,

škofje vas vabimo, da se nam pridružite v molitvi in prošnji, da skupaj premagamo težko krizo epidemije in delitev med nami. Čas koronavirusne bolezni COVID-19 je čas preizkušnje, pa tudi priložnost, da poglobimo svojo vero in zaupanje v Boga. Tako bomo iz krize izšli prečiščeni in utrjeni v veri ter bodo naša občestva kraj živete vere. V nedeljo, 17. oktobra 2021, vesoljna Cerkev pričenja sinodalno pot preverjanja življenja po veri v Kristusa. Ta pot se najprej pričenja tako na ravni škofij kot tudi na ravni Cerkve v Sloveniji. Omenjena nedelja je priložnost, da po vseh naših občestvih namenimo skupno molitev za prenehanje epidemije v naši domovini in da začutimo, kako smo v tem času vsi ena družina, čeprav z različnimi mišljenji in prepričanji, ter skupaj poklicani, da pokažemo odgovornost in sodelovanje.

Vaši škofje

Rožnovenski mesec oktober

Posted on by

Rožni venec govori o Kristusovi skrivnosti. V litanijah to molitev celo imenujemo sveti rožni venec. To pa zato, ker se v njej poglabljamo v samo skrivnost Božje prisotnosti v našem življenju.

Zgodovina in izvor rožnega venca se ujemata s staro prakso menihov in posvečenih oseb, da so molili psalme. S temi psalmi je bil prepleten vsakdan posvečene osebe. Sčasoma se je razvila molitev 150 zdravamarij in 30 očenašev, številka 150 ustreza enakemu številu psalmov v Svetem pismu.

Rožni venec je razdeljen na tri temeljne dele. Veseli, žalostni in častitljivi. Sveti oče, sveti Janez Pavel II., je dodal tem delom še svetli del rožnega venca.

Rožni venec je molitev ponavljanja, saj kar 50 ponovimo eno molitev zdravamarija v enem samem delu rožnega venca. Zdi se, da se to ne ujema z mislijo sodobnega človeka. Toda molitev rožnega venca ni podajanje informacij, je ustvarjanje Božjega okolja, v katerem mi lahko Bog zelo osebno spregovori.
Rožni venec, ki je najbolj razširjen, so zelo spodbujali bratje dominikanci. Poznamo še druge oblike te molitve: serafinski rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja in druge.

Danes je rožni venec molitev mnogih laikov in družin. Obenem pa je postal skupna molitev vse Cerkve, kraj, kjer se različni stanovi v Cerkvi srečamo.

Ob poplavi duhovnih tehnik, ki zasužnjujejo, ker grobo in nesvobodno preoblikujejo našo dušo, spoznavamo rožni venec kot blago šepetanje skrivnosti Gospoda, ki po Mariji vstopa v naše srce.

Rožni venec nam pomaga, da na poti upodabljanja po Kristusu rastemo naproti cilju, ki je svetost. ‘Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti.

»Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Krščanska občestva naj postanejo »pristne šole molitve« v novem tisočletju.

(Iz Apostolskega pisma: Rožni venec Device Marije, papeža Janeza Pavla II.)

Vir: www.marija.si

Molitev Rožnega venca začnemo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zmolimo Apostolsko veroizpoved:

Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.

Zmolimo Oče naš:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

Nato molimo molitev Zdrava Marija, za besedo Jezus pa povemo prošnjo (skrivnost), ter nadaljujemo s Sveta Marija.

Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Zmolimo:
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

1. Veseli del (molimo ob ponedeljkih in sobotah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

ki nam poživi vero;
ki nam utrdi upanje;
ki nam vžgi ljubezen.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

ki si ga Devica od Svetega Duha spočela;
ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila;
ki si ga Devica rodila;
ki si ga Devica v templju darovala;
ki si ga Devica v templju našla.

2. Svetli del (molimo ob četrtkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

ki nam daj duha pokorščine;
ki nam daj srečo uboštva;
ki nam podeli milost čistosti.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

ki je bil krščen v reki Jordan;
ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež;
ki je oznanjal Božje kraljestvo;
ki je na gori razodel svoje veličastvo;
ki je postavil sveto evharistijo.

3. Žalostni del (molimo ob torkih in petkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

ki nam utrdi spomin;
ki nam razsvetli pamet;
ki nam omeči voljo.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

ki je za nas krvavi pot potil;
ki je za nas bičan bil;
ki je za nas s trnjem kronan bil;
ki je za nas težki križ nesel;
ki je za nas križan bil;

4. Častitljivi del (molimo ob sredah in nedeljah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

ki nam vodi naše misli;
ki nam vodi naše besede;
ki nam vodi naša dejanja.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

ki je od mrtvih vstal;
ki je v nebesa šel;
ki je Svetega Duha poslal;
ki je tebe, Devica, v nebesa vzel;
ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

Po vsaki desetki rožnega venca za Slava Očetu lahko dodamo še naslednjo molitev: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

Molitev Rožnega venca končamo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Vir: RKC

God bl. Antona Martina Slomška

Posted on by

V Cerkvi v Sloveniji obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu.

Pogled v zgodovino

V Cerkvi na Slovenskem obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu. S tem dogodkom tudi na zunaj in slovesneje obeležimo Slomškov god. To je priložnost za poživljanje njegovega svetniškega lika, njegovo delo ter krepitev njegovega pomena za sodobni čas. Pred beatifikacijo oz. razglasitvijo za blaženega je bil 24. september kot dan Slomškove smrti (1862) dan spodbude in molitve za beatifikacijo, odslej pa za kanonizacijo oz. razglasitev za svetnika.

Življenjepis bl. Antona Martina Slomška

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.

Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov … Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.

Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.

Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.

Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.

Več na: http://slomsek.nadskofija-maribor.si/page/

Novi člani ŽPS in GŽS

Posted on by

Člani ŽPS V TRNJU:

Mateja Debevec, Trnje 96

Janez Margon, Trnje 62

Ervin Bursy, Trnje 98

Vesna Bursy, Trnje 98

Sonja Brajlih, Klenik 39

Tamara Rotar, Klenik 56/a

Judita Primc, Palčje 3/a

Tadeja Rebec, Palčje 47

Urška Žužek, Juršče 37

Maruša Žužek, Juršče 62

Po službi so še:

predstavnik ŽGS Branko Gažar, Juršče 72

mežnar Stane Ule, Vilharjeva ul. 21, Pivka

katehistinja Marta Ule (isti naslov)

Karitas Ester Šantelj, Klenik 85

zborovodkinja Bruna Dekleva, Klenik 4/b

predstavnika mladih Tinkara Rebec, Palčje 47 in Benjamin Smrdelj, Tovarniška, Pivka.

Za ŽGS:

v Trnju Janeza Margona in Ervina Bursy-ja

v Kleniku Sonjo Brajlih

v Palčju Judito Primc

na Jurščah Branka Glažarja.

Člani ŽPS V ZAGORJU:

Roman Brožič, Parje 25/a

Suzana Česnik, Zagorje 8

Matjaž Fatur, Zagorje 75

Jana Gržinič, Parje 23/a

Jože Tomšič, Drskovče 15

Joža Valenčič, Ratečevo Brdo 12.

Po službi so še:

Iva Štavar, mežnarica

Zinka vadnjal, Karitas

Miha Česnik zastopa pevce

Tatjana Lutar, Zagorje 39, katehistinja

Miloš Možina, Drskovče 7, predstavnik ŽGS

Člani ŽGS so:

Miloš Možina, Drskovče 7

Maks Vadnjal, Zagorje 72

Roman Brožič, Parje 25/a

Andrej Štavar, Šilentabor 2.

29.8.2021 – Zaslugarstvo – 22. nedelja (p. Dr. Viljem Lovše, DJ)

Posted on by

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 7,1-8.14-15.21-23)

Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti, ki so čistega srca. Zakaj se čudiva, če se nikdar ne počutiva domače z Bogom in v njem nimava stalnega prebivališča? Bog namreč gleda le na najino srce, midva pa se izgubljava v utvari lastnih zaslug.

Pod tem vidikom se lahko približava božji besedi 22. navadne nedelje. Vsa tri berila naju spominjajo, da je Njegova beseda ali zapoved temelj za najino življenje. Jezus nama v evangeliju pokaže, da je najina težava v tem, da ne temeljiva svojega delovanja na Božji besedi ali zapovedi, ampak na različnih zgolj človeških prepričanjih, izročilih, držah, mislih, dolžnostih. Ta seveda nimajo nobene povezave s tem, kar Bog pravi in naroča za naše življenje. Zaradi tega tudi nikdar ne okusiva in ne doživiva uresničitve Božje obljube. Obljublja nama, da bova dobila v last deželo srca in okušala skrivnost Božjega kraljestva, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. A uresničitev te obljube bova doživela le, če bova uresničevala Božjo zapoved ali besedo o našem življenju, in ne katerekoli druge. Božja zapoved se vedno dotika najinega srca. Človeško izročilo pa največkrat nima prav nobene povezave s srcem ali najinim človeškim bistvom. Jezus ves svoj govor utemelji na nasprotju med Božjo zapovedjo in človeškim izročilom in posledično na čistem ali nečistem srcu.

Običajno dokaj hitro razumeva, kdaj nočeva izpolniti neke Božje zapovedi. Ni pa tako enostavno prepoznati, ko si neko zapoved v narekovajih sama vsiljujeva oziroma verjameva, da delava nekaj dobrega, kar pa ni v skladu z Bogom. Zato je za naju bistvenega pomena Pavlova spodbuda Timoteju: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa« (1 Tim 6,14). Svetuje nama, naj ohranjava zapoved takšno, kot je v Božjem namenu. Le tako bo najino srce imelo življenje in bo podedovalo skrivnost Božjega kraljestva. Prav to pomenijo besede »do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa«. S tem ni mišljeno onstranstvo, ampak razodevanje Jezusovega obličja tvojemu in mojemu srcu danes in tukaj.

Božja beseda in zapoved tvojemu in mojemu srcu razkriva Jezusovo obličje in ga tako usposobi, da v polnosti zaživi svojo človeško poklicanost. Pravi odnos do Božje besede je srčen in ne razumski. Najprej je potrebno sprejeti skriti Božji namen zame in zaupati njegovi ljubezni. Potem šele razumem in dojamem. Če hočeva Božjo besedo razumeti, jo morava najprej ubogati in uresničiti. Midva pa običajno delava ravno obratno. Najprej hočeva razumeti, da bi potem uresničevala ali ubogala. Zato odlomek iz Pete Mojzesove knjige nadaljuje: »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov!« (5 Mz 4,9). Še posebej poudari, naj se spominjava besed, ki sva jih videla. Dobesedni prevod se namreč glasi: pazi, da ne pozabiš besed, ki so jih videle tvoje oči. Poudarek je na iskrenem srcu, ki je bilo ljubljeno in ga ta ljubezen še vedno spremlja v njegovi zgodbi. Na to ljubezen velikodušno odgovarja. Kaj torej pomeni videti besede? To pomeni, da sva besedo sprejela in jo uresničevala. Da sva živela tako, da sva sama, in drugi ob nama, doživela Božjo navzočnost in bližino. Psalm zato poudari, da se iskreno srce pred Bogom pokaže v pravičnem delovanju in govorjenju, ki niti sebi niti bližnjemu, niti v besedah, niti v dejanjih, ne dela škode. To je vredno več kot ne vem kakšna velika dela. Kajti prav v tem se meni in drugim razodeva Božja bližina.

p. Dr. Viljem Lovše, DJ

Prvi dan starih staršev in ostarelih – Pastoralne smernice

Posted on by

Sporočilo svetega očeta Frančiška za 1. svetovni dan starih staršev in ostarelih

Odločitev za svetovni dan starih staršev in starejših je prišla v času, ki ga v zadnjih mesecih v vseh delih sveta zaznamujeta pandemija in trpljenje naših starejših generacij. Poročanje o tem, da so ostareli morali umirati sami in nato niso bili deležni pogreba, so Cerkvi povzročali veliko bolečino.

To je eden od križev našega časa, ki so se ga na križevem potu s papežem letos na veliki petek upravičeno spomnili: »Ljudje so skočili iz reševalnega vozila oblečeni kot astronavti, v zaščitnih oblačilih, rokavicah, maskah in z obraznimi ščitniki. Odpeljali so mojega dedka, ki je težko dihal. Takrat sem ga videl zadnjikrat. Nekaj dni kasneje je umrl v bolnišnici. Kako osamljenega se je moral počutiti. Nisem mogel biti ob njem, da bi se poslovil od njega in ga tolažil«.[1]

Ko ne moremo biti blizu tistim, ki trpijo, je to v nasprotju s krščanskim klicem k izražanju sočutja. Ta svetovni dan je priložnost za potrditev dejstva, da Cerkev nikoli ne sme biti oddaljena od tistih, ki nosijo križ. Tema, ki jo je izbral sveti oče, »Jaz sem vedno z vami«, jasno izraža, da si v času pandemije in v boljših časih, ki bodo sledili, vsaka cerkvena skupnost želi vedno biti s starejšimi.

Pred dobrim letom dni, ko je bil prvi val pandemije na vrhuncu, so v Dikasteriju za laike, družino in življenje zapisali: »Kot posamezniki in kot krajevne Cerkve lahko veliko storimo za ostarele: molimo zanje, ozdravljamo bolezen osamljenosti, sprožimo mreže solidarnostni in še veliko več. Ob dejstvu, da je starejša generacija tako močno prizadeta, imamo skupno odgovornost.«[2] Ko se bo nevihta pomirila, mora ta naloga postati del običajne razsežnosti v življenju župnij in celotne Cerkve. Vsakoletno praznovanje dneva, posvečenega ostarelim, je vključevanje pozornosti do šibkih starejših v običajno strukturo našega pastoralnega dela.

Ne moremo reči, da je skrb za ostarele, ki jo kaže papež Frančišek, nekaj novega. Zadnji papeži so ostarelim namenjali podobno pozornost in jih nagovarjali z besedami modrosti in človeške topline.[3] Papež Frančišek je v svojem pontifikatu dokazoval svojo duhovno bližino ostarelim, kar je treba brati v luči ekleziologije, ki je značilna zanj. Tako kot druga področja, ki niso bila vedno deležne ustrezne pastoralne skrbi, imajo tudi starejši ljudje natančno poslanstvo, da Božje ljudstvo izpopolnjujejo v svetosti. Papež Frančišek opredeljuje njihovo nalogo, ki je v tem, da ohranjajo spomine pri življenju in prenašajo vero na mlajše generacije, kar pa je še pomembnejše, meni, da so pomemben sestavni del katoliških laikov. Niso zgolj »uporabniki« Cerkve, ampak so tudi spremljevalci na poti. Zato ta svetovni dan ni priložnost za pripravo dokumenta o starosti, temveč je sporočilo, namenjeno ostarelim, v katerem jih sveti oče prosi, naj delijo odgovornost za pot Cerkve v prihodnosti in sodelujejo pri gradnji sveta po pandemiji. To je novost, ki se sklada s sinodalno perspektivo, ki jo zagovarja papež Frančišek. Po njegovem mnenju so starejši ljudje del »vseh krščenih, ki so predmet sensus fidei – nezmotno – in credendo.[4] Ta perspektiva nam kaže, kako pomembno je zagotoviti boljšo pastoralno skrb za generacijo, na katero smo pogosto pozabljali, predvsem zato, ker radi mislimo, da so ostareli že evangelizirani.

Ta prvi svetovni dan starih staršev in ostarelih obhajamo sredi leta, ki ga je sveti oče posvetil družini, ob peti obletnici apostolske spodbude Radost ljubezni. To je namerna izbira, ki izhaja iz zavedanja, da starejši – vsi starejši, tudi tisti, ki niso stari starši – potrebujejo družinsko okolje, v katerem lahko živijo, in da se morajo družine zavedati vloge, ki jo imajo njihovi starejši člani. V globaliziranem svetu odnos med ostarelimi in družinami ni več samoumeven, nasprotno, nenehno se postavlja pod vprašaj. To je trend, ki ima različne konotacije glede na geografski in kulturni kontekst, vendar obstajajo nekatere ponavljajoče se značilnosti, ki kažejo na to, da lahko med starejšimi in družino poteka kriza, znamenje časa, ki ga je treba upoštevati. Družinsko pastoralno delo, ki se pogosto ukvarja le z odnosi v parih in odnosi med starši in otroki, se težko osredotoči na odnos med ostarelimi starši in odraslimi otroki ter med starimi starši in vnuki.

O tem je papež jasno napisal v okrožnici Vsi smo bratje. Rekel je: »Videli smo, kaj se je v nekaterih predelih sveta dogajalo s starejšimi zaradi koronavirusa. Ne bi smeli tako umirati. A dejansko jih je nekaj podobnega doletelo tudi ob vročinskih valovih in drugih okoliščinah: bili so okrutno zavrženi. Ne zavedamo se, da se s potiskanjem starejših v osamo in s prelaganjem na ramena drugih, brez primernega in skrbnega spremljanja družine, pohablja in siromaši družina sama. Poleg tega ostajajo mladi brez nujno potrebnega stika s svojimi koreninami in z modrostjo, ki je sami od sebe ne morejo doseči.« (FT 19). To so pomembne besede, ki jih je treba znova priklicati v zavest. Lahko nam pomagajo razmisliti o dolgu, ki ga imajo družine – in družinska pastorala – do generacije, ki je v nekaterih pogledih padla v pozabo.

Ta zapleteni scenarij (pandemija, iskanje nove vodilne vloge ostarelih in kriza v družinskih odnosih) je poleg tega, da je treba ljudem pomagati, da se izognejo malodušju in potrtosti, pripeljal Cerkev do tega, da je izbrala preprost način postavljanja na skupno pot in negovanja solidarnosti: praznovanje. Ostareli in mladi skupaj: starši in otroci; stari starši in vnuki; ljudje, ki morda ne pripadajo isti družini. Cerkev se zaveda potrebe po spravi med generacijami in težav, s katerimi se srečujejo ostareli, vendar krivda ni vezana na nikogaršnje napake. Izbrana je bila pot skupnega veselega praznovanja.

Kot vidimo v priliki o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu, lahko praznovanja premagajo razdore, ki so povzročili brazgotine v družini. Sinu se je oče najbrž zdel star in blizu smrti, zato je prosil za dediščino, ki jo je nato zapravil. Oče ga je sprejel nazaj in mu odpustil, zato se je sin z ostarelim očetom in tudi sam s seboj spravil. Vse to so obeležili s praznovanjem, na katerem so se vsi zbrali. Usmiljeni oče se zaveda težav, izdaje in nedorečenega, a se kljub temu odloči za praznovanje. To je zato, ker nam samo veselje evangelija napolni srce in nas odreši »greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti« (VE 1). Veselje evangelija je osnova, na kateri lahko gradimo obnovljene odnose med generacijami, in zahvaljujoč modrosti, ki jo izkazujejo ostareli, je tudi skala, na kateri lahko gradimo naše družbe po pandemiji.

Zato si želimo, da bi praznovanje prvega svetovnega dneva starih staršev in ostarelih doživeli kot praznovanje, ki vključuje vse generacije. Ne gre samo za srečo, temveč za veselje, ki se rodi iz vedenja, da je Gospod blizu življenja tako ostarelih kot mladih, saj je Bog vedno z nami.

Veliko pastoralnih orodij lahko konkretno izrazi našo pastoralno skrb za starejše ljudi. V ta namen bi bilo koristno sklicevati se na dokument o starejših, ki ga je pred leti objavil Papeški svet za laike.[5] Vsebuje obsežen razmislek o pomenu in vrednosti starosti in daje konkretne pastoralne predloge, ki so tudi danes enako veljavni in ustrezni. Med številnimi načini, ki krajevnim cerkvam in posameznikom omogočajo, da so blizu starejšim, bi radi predlagali enega, ki je preprost za izvedbo in zelo učinkovit, to je obiskovanje starejših. To je otipljivo znamenje Cerkve, ki gre naprej. Obiskovanje izhaja iz izročila in z njim izkazujemo sočutje, tudi do tistih, ki so bolni, ali v zaporu. Danes se zdi, da moramo dobro znanem seznamu sedmih del usmiljenja dodati še ‘delo’ obiskovanja starejših, ki so sami. Odločitev Apostolske penitenzierie, da podeli popolni odpustek tistim, ki to izvajajo, še poudarja njeno nujnost.

Tu bi radi ponudili tudi različne druge ideje, kako praznovati ta svetovni dan. Vsaka župnija ali cerkvena skupnost bi lahko ob tem svetovnem dnevu starih staršev in ostarelih obhajala mašo v spomin na ostarele v svoji skupnosti, ki so umrli zaradi Covida-19; prosite mlade, naj obiščejo babice in dedke, še posebej starejše, ki so sami, da jim predajo sporočilo svetega očeta. Poleg tega, kar smo predlagali, smo prepričani, da bo vsaka cerkvena skupnost našla najboljši način za praznovanje v svojem posebnem kontekstu.

Naj bo ta svetovni dan starih staršev in ostarelih praznovanje, polno veselja evangelija za vse!

Alexandre Awi Mello, I. Sch.
Tajnik
Dikasterij za laike, družino in življenje

Kard. Kevin Farrell
Prefekt
Dikasterij za laike, družino in življenje

OBISKOVANJE STARIH STARŠEV IN OSTARELIH, KI SO SAMI

· Prvi svetovni dan starih staršev in ostarelih bomo praznovali v razmerah, v katerih v mnogih državah še vedno ne bo mogoče, da bi starejši fizično obiskali mašo.

· Da bi sporočilo bližine in tolažbe na ta svetovni dan prišlo do vseh – tudi do tistih, ki so najbolj odmaknjeni – prosímo ljudi, naj v svoji skupnosti obiščejo stare starše in ostarele, ki živijo sami, ter jim prenesejo sporočilo svetega očeta.

· Obisk je oprijemljiv znak pomoči Cerkve. V času socialne distance zaradi pandemije obisk pokaže, da smo lahko blizu starejšim, hkrati pa še vedno upoštevati varnostne ukrepe.

· Obisk je osebna izbira, da vstanemo in se v naglici odpravimo k drugim (prim. Lk 1,39), tako kot je to storila Marija, ko je obiskala svojo ostarelo sestrično Elizabeto.

· Obisk je priložnost, da vnuk reče babici in dedku, ali mlad človek ostarelemu, ki ga obišče, reče: »Jaz sem vedno sem z vami«.

· Obisk je lahko priložnost, da prinesete darilo, na primer rožo, in skupaj preberete molitev ob svetovnem dnevu.

· Obisk je lahko tudi priložnost, da se ostarelim, zlasti tistim, ki že dlje časa niso zapustili domov, ponudi priložnost za prejem zakramentov sprave in evharistije.

· Obisk ostarelega, ki živi sam, je eden od načinov za pridobitev popolnega odpustka, podeljenega ob tem svetovnem dnevu.

· Kjer nujni zdravstveni ukrepi še vedno onemogočajo osebni obisk, lahko v ljubezni z domišljijo ugotovite, kako po telefonu ali družabnih medijih doseči osamljene ostarele.

· Sporočilo o svetovnem dnevu lahko delite tudi z objavljanjem fotografij obiskov na družbenih omrežjih z oznako #IamWithYouAlways.

PRIPRAVLJANJE SVETOVNEGA DNE Z OSTARELIMI

· Starejši so glavna ciljna skupina dejavnosti tega dneva. Sporočilo svetega očeta je namenjeno njim.

· Pomembno je zagotoviti, da se čim več starejših osebno udeleži nedeljskega bogoslužja, ki se bo obhajalo ob tem svetovnem dnevu.

· Ostarele iz župnije ali cerkvene skupine lahko povabite na razmišljanje o papeževem sporočilu za njihov svetovni dan. Natisnjeno različico lahko razdelite vsem navzočim, video sporočilo pa si lahko ogledate skupaj.

· Vsak, ki obišče ostarele, ki živijo sami, lahko besede sporočila izroči tistim, ki se ne morejo udeležiti srečanj.

· Vsem babicam in dedkom ter ostarelim, ki jih boste dosegli ob njihovem svetovnem dnevu, lahko izročite molitvene namene svetega očeta ter posebne namene njihove lastne skupnosti.

PRIPRAVLJANJE SVETOVNEGA DNE Z MLADIMI

· Nekaj tednov pred svetovnim dnevom lahko skličete mlade iz svoje skupnosti, da jim vse pojasnite in poskrbite, da bodo z obiski dosegli čim več ostarelih.

· Podobno se lahko po praznovanju srečate z mladimi, da vam bodo zaupali svoje odzive na obiske.

· Mladi lahko organizirajo družabne kampanje za širjenje informacij o svetovnem dnevu z uporabo oznake #IamWithYouAlways.

SPOMIN NA OSTARELE, KI SO UMRLI ZARADI COVID-19

· Med evharističnim praznovanjem ob svetovnem dnevu ali ob posebno določenem času lahko posvetite nekaj trenutkov spominu na ostarele v župniji ali skupnosti, ki so umrli zaradi pandemije, in zlasti tiste, za katere ni bilo mogoče opraviti pogreba.

· Ena od možnosti je tudi, da preberete imena ostarelih po prošnjah vernikov in prižgete svečo za vsakogar, ki se ga želite spominjati.

POPOLNI ODPUSTEK

· Apostolska penitenzieria je 13. maja objavila odlok o popolnem odpustku ob svetovnem dnevu starih staršev in ostarelih.

· Ostareli lahko dobijo odpustek z udeležbo pri eni od maš, ki se bodo praznovale ob tem svetovnem dnevu.

· Glede na to, da nujne zdravstvene razmere še trajajo, in dejstvo, da nekateri starejši zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo osebno obiskovati maš, se odpustek podeli tudi tistim, ki se bodo maše udeležili prek televizije, radia ali interneta.

· Odpustek se podeli tudi vsem, ki na ta svetovni dan opravijo ‘delo usmiljenja’ in obiščejo ostarelega, ki je sam.

· Kjer javne oblasti izrecno prepovedujejo osebne obiske, da bi se izognili okužbi, je odpustek mogoče dobiti tudi na virtualnem srečanju.

[1] Križev pot, ki ga je vodil papež Frančišek na veliki petek, 2. aprila 2021 na Trgu Svetega Petra, 13. postaja.

[2] Dikasterij za laike, družino in življenje, V samoti je koronavirus še bolj smrtonosen, 7. april 2020. http://www.laityfamilylife.va/content/laityfamilylife/en/news/2020/nella-solitudine-il-coronavirus-uccide-di-piu.html

[3] Glej na primer, Janez Pavel II. Pismo starejšim, 1. oktober 1999; Benedikt XVI., Govor med obiskom doma za ostarele Viva gli anzani, ki ga vodi Skupnost svetega Egidija, 12. november 2012

[4] Zapis Sinode škofov, 21. maja 2021

[5] Prim. Papeški svet za laike, Dostojanstvo starejših ljudi in njihovo poslanstvo v Cerkvi in svetu. 1. oktober 1998

Nagovor koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka ob svoji zlati maši

Posted on by

POSTARAJ SE PRI SVOJEM DELU

Dragi bratje in sestre, vsem prav lep pozdrav! Pozdravljam najprej dragega brata Andreja, škofa novomeškega, ki je prav te dni dobil tudi svojega naslednika. Iskreno mu čestitamo za predano in zvesto službo, ki jo zdaj končuje, in se skupaj z njim veselimo bogatih sadov njegovih molitev in njegovega dela. Pozdravljam brata Maksimilijana, škofa celjskega, ki je pred kratkim prevzel obnovljeno celjsko škofijo in skupaj z njim prosimo za uspešno vodenje zaupane mu Gospodove črede. Pozdravljam vse brate zlatomašnike in vse duhovnike in diakone, bogoslovce in mašne pomočnike, redovnike in redovnice in vse zbrano Božje ljudstvo, milost vam in mir!

Piše prerok Mojzes v svojem psalmu: ‘Sedemdeset let je dni našega življenja, osemdeset let, če smo krepki’ (Ps 90,10). In zlatomašniško leto običajno pade ravno v to obdobje: petdeset let službe na približno petindvajset let podlage in smo pri petinsedemdesetih, ravno na sredini med sedemdeset in osemdeset. Tako vsak zlatomašnik izpolnjuje naročilo modrega Siraha, ki pravi: ‘Moj sin, ostani zvest svojemu poklicu in ukvarjaj se z njim ter se postaraj pri svojem delu!’ (Sir 11,20).

Hkrati pa je zlatomašniško leto zelo podobno tudi svetemu letu, o katerem piše Mojzes: ‘Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako da ti bo čas sedmih sobotnih let devetinštirideset let!’ (3 Mz 25,8). Potem daj bučno zatrobiti na rog in naj se začne sveto leto: Zemlja naj počiva in vsak naj se vrne k svoji lastnini in k svoji rodovini! In torej tudi k svoji začetni gorečnosti kakor piše apostol Pavel svojemu učencu Timoteju: ‘Zaradi tega te opominjam, da poživiš Božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok!’ (2 Tim 1,6). Tudi po škofovem polaganju rok na novomašnike!

Zahvala za petdeset let potovanja, kakor pravi kralj David: ‘Zakaj le gost sem pri tebi, popotnik kot vsi moji očetje!’ (Ps 39,13). Petdeset let potovanja proti obljubljeni deželi, kakor piše Mojzes o izvoljenem ljudstvu: ‘Našel je (ljudstvo) v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli samota. Obdal ga je in nanj pazil, ga varoval kot punčico svojega očesa. Kakor orel čuva nad svojim gnezdom, kroži nad svojimi mladiči, je razprostiral svoje peruti, ga sprejemal, ga nosil na svojih krilih’ (5 Mz 32,10-11).

Zahvala Božjemu ljudstvu, kakor pravi kralj David: ‘Vem, Gospod, da preizkušaš srce in ljubiš odkritosrčnost. Z iskrenim srcem sem rade volje daroval vse to in zdaj z veseljem gledam, kako ti tvoje tu pričujoče ljudstvo rade volje daruje’ (1 Krn 29,17). In kakor pričuje apostol Pavel: ‘Kajti po svojih močeh, pričam, da, preko svojih moči so dajali iz lastnega nagiba in so z mnogimi prošnjami nas prosili milosti, da bi se smeli udeležiti podpiranja svetih’ (2 Kor 8,3-4).

Zahvala duhovnikom, o katerih piše odlok o pastirski službi škofov: ‘Na prav poseben način pa so škofovi sodelavci župniki, katerim je kot pravim pastirjem izročena skrb za duše na določenem delu škofije pod škofovo oblastjo. Pri opravljanju tega dušnopastirskega dela naj župniki s svojimi pomočniki tako opravljajo svojo učiteljsko in posvečevalno in vodstveno službo, da se bodo tako verniki kakor župnijske skupnosti zares čutile člane škofije in vesoljne Cerkve!’ (Š, 30).

Tudi vam, dragi duhovniki, veljajo Gospodove besede: ‘Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostoli, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat, ter bi imeli oblast izganjati demone!’ (Mr 3,14-15). ‘Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah, in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je moj Oče prepustil meni, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajstere rodove Izraelove’ (Lk 22,28-30).

Zahvala sošolcem:

Msgr. Jurij Bizjak, koprski škof

Ciril Bajt, dhp v župniji Koper-Sveti Marko

Alojz Kobal, župnik v Levpi

Jožef Mikuš, dhp v Ročinju, župnija Kanal

Peter Pipan, vik v Podgrajah

Bogdan Špacapan, vik v Cerknem

Srečko Vončina, vik v Kobaridu

Lojze Bratina SJ, v Dravljah

+Ivan Likar, rojen na Otlici, župnik in predavatelj

Zahvala sodelavcem na škofiji, ki so kakor izbrani trije apostoli Gospodovi: Na Taboru: ‘S seboj je vzel Petra in Jakoba in Janeza in jih peljal na visoko goro’ (Mt 17,1). Pri predstojniku shodnice Jairu: ‘Nikomur ni pustil, da bi šel z njim, razen Petru in Jakobu in Janezu (Mr 5,37). V vrtu Getsemani: ‘In vzel je s seboj Petra in Jakoba in Janeza in se je začel žalostiti’ (Mt 26,37). In isti trije so dali tudi desnico vzajemnosti apostolu Pavlu: Jakob in Kefa in Janez, ki veljajo za stebre (Gal 2,9).

Zahvala dvema škofoma in trem papežem: Škofu Janezu za duhovniško službo (1971) in škofu Metodu za škofovsko službo (2000). Papežu Janezu Pavlu za imenovanje za pomožnega škofa (2000) in papežu Benediktu za imenovanje za ordinarija (2012) ter papežu Frančišku za današnjo čestitko in blagoslov.

Zahvala Gospodu za poslanstvo: ‘Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem naročju’ (Iz 49,1). ‘Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom!’ (Jer 1,5). ‘Bog me je odločil že od rojstva in me poklical po svoji milosti’ (Gal 1,15). ‘Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane’ (Jn 15,16).

Zlata maša pa nam kliče v spomin tudi Zlato ptičko Otona Župančiča: ‘Zlato ptičko so ujeli trije fantje mladi. Kdo imel bo zlato ptičko? Vsi bi ptičko radi!’ ‘Tretji fantič je govoril: Daj mi srce tako: hudi časi, vedro čelo, jasno uro vsako!’ – Gospod naj dobrohotno sprejme naše današnje zahvale in milostno usliši naše prošnje. Amen. –

msgr. dr. Jurij Bizjak,

koprski škof

Naročite se na Župnijska oznanila