Kategorija: Uncategorized

Kako se običajno začne naše delo? Vse si pripravimo, vse domislimo, odpravimo vse ovire in potem se, če je vse v najlepšem redu, lotimo dela. Ko pridejo ovire, pogosto popustimo, rečemo, da je nemogoče vztrajati, da se stvari ne da spremeniti. Če ne vemo, ali smo stvari kos ali ne, se je največkrat niti ne lotimo.
Jezus se stvari loteva drugače. Preden začne z javnim delovanjem, gre v puščavo. Tam ni nič posebej spodbudnega: lakota, vročina in mraz, skušnjave. Vse se dogaja med zvermi in angeli, med nebom in zemljo, med puščavo in rodovitnim Božjim kraljestvom. Jezus nima nobene gotovosti, da bo vsemu kos. Kaj je njegova gotovost? Bog sam, Oče, ki mu je to poslanstvo dal, bo poskrbel, da ga bo lahko tudi izpolnil. Ne ve, kako, ne s čim … Nima sodelavcev, nima poslušalcev, vse je v zraku. In s katerimi skušnjavami se sooča v puščavi?
Ena sama je hudičeva skušnjava. In to je njegova beseda dvoma: »Če si Božji Sin …« Podvomi v svoje poslanstvo! In za nas velja popolnoma isto. Prva in ključna stvar za hudiča je človeka prepričati, da tisti glas ob Jordanu ni resničen. Da Bog laže. Da to, da sem za Boga otrok, ki ga ima rad bolj kot vse drugo, ni res. In v trenutku, ko začne človek o tem dvomiti, se znajde v strahu, da ni dovolj dober, da ne dela prav, da se trudi zaman. Da je v bistvu sam, ker ljubezni ni vreden. Ta strah je korenina vseh skušnjav.
Tako se začne njegovo prijateljstvo z zlom. Bolj ko se z njim brati, bolj je sam, globlje v puščavo gre. Ker je – čeprav mu ponuja same lepe in privlačne stvari – hudičev cilj samo eden: da človeka uniči, da ga oropa ljubezni.
Ampak zato tudi je puščava. Zato mora človek skoznjo. V njej je namreč vse njegov sovražnik, vse proti njemu – razen cilja, ki ga nosi v prsih. In takrat spozna, kaj je v njegovem življenju bistveno. Kajti človek, ki vztraja in hodi skozi puščavo, bo slej ko prej prišel do spoznanja, da je Bog pred vsemi človekovimi drugimi potrebami. Da je on vse, kar potrebuje.    Po: E. Mozetič

Post je čas uvajanja v notranjo svobodo ter čas notranjega in zunanjega prečiščevanja. Zato od daleč poglejmo svoje misli in dejanja in obžalujmo, kar ni bilo dobro. Potem pa pripravimo načrt za »postni trening«. Tvoj načrt je lahko povezan z jedjo in pijačo; v teh štiridesetih dneh se lahko odpoveš sladkarijam, mesu, alkoholu …
Morda pa tvoj problem ni v hrani, ampak v govorjenju o drugih; tako si lahko zastaviš načrt, da v postnem času ne boš govoril o drugih, da ne boš razglašal njihovih napak in se ne boš udeleževal vsesplošnega obrekovanja.
Ali pa je tvoj problem v čiščenju nepotrebnega: svoj koledar terminov lahko sprostiš in si ustvariš čas za branje, sprehod, meditacijo, tišino, molitev. Kaj bi ti pri tem pomagalo?
Bi bil zate smiseln post brez televizije? Brez interneta, družabnih omrežij, brez klepetov v najrazličnejših aplikacijah?
Ali pa je morda to čiščenje odvečnega v tvojem stanovanju? Te nered in kopičenje vsega utesnjuje?
Vsakdo naj izbere tisto, kar je njegovem življenju dejansko potrebno spremeniti.
Po: M. Pezdir Kofol

Preden se lahko uspešno borimo proti kakršnim koli krivicam, se moramo najprej zazreti vase in spremeniti svoje srce.
V marsikaterem evangeljskem sporočilu je moč razbrati prizadevanje za boj proti najrazličnejšim krivicam po svetu. Vendar pa Jezusov način boja ni takšen, kot si ga velikokrat zamišljamo. Kot prvo nas Jezus poziva, naj pogledamo v svoje srce, preden se bomo lotili popravljanja napak drugih.
Videti predvsem napake drugih in opozarjati na krivice, ki se dogajajo po svetu, ne da bi pri tem sami aktivneje sodelovali pri uspešnem reševanju, je precej preprosto. Mnogo težje se je zazreti v lastno življenje in videti, ali resnično izpolnjujemo tisto, o čemer pridigamo drugim.
Eden od razlogov, zakaj je tako pomembno, da najprej sami pri sebi spoznamo, o čem pridigamo, je, da naše sporočilo ne bi naletelo na gluha ušesa. Sveti Pavel VI. je o tem dejal: »Sodobni človek posluša priče bolj kot učitelje, in če posluša učitelje, je to zato, ker so priče.«
Biti moramo torej priče svojega pričevanja, preden bomo lahko drugim svetovali, kako naj kaj počnejo.
In dobrodelnost do drugih mora biti v ospredju vsakega boja za pravico. To bi moralo oblikovati naša stališča in tudi naša dejanja.
Kot pravi misel, se ne moremo le od daleč “boriti z ognjem”, ker bomo tako zanetili samo vedno več plamenov. Namesto tega se moramo boriti proti krivicam tako, da najprej pogledamo v svoje srce, popravimo, kar tam najdemo, nato pa v duhu dobrodelnosti po svetu prinašajmo mir.   Po: E. Mozetič

Božja beseda preprosto pravi, da moramo Boga posnemati po svojih najboljših možnostih. Usmiljenje je Božja drža in zato mora postati moja drža. To je pot ki se kaže v osebnem odnosu, kjer ni obsojanja, ampak oproščanje in dajanje.
In v luči evangelija moramo, da bi posnemali Očeta, vsak dan hoditi za Jezusom in se od njega učiti, da ljubimo prvi, kakor to Bog nenehno dela v odnosu do nas.
Ta evangeljska beseda nas vabi k pravi revoluciji v našem življenju: vsakič, ko smo pred tem, da bi nas lahko kdo žalil, imamo možnost, da se ne odločimo za pot zavračanja, neizprosnega obsojanja in maščevanja, temveč lahko krenemo po poti odpuščanja in usmiljenja.
Ne gre toliko za to, da izpolnimo težko dolžnost, ampak za to, da od Jezusa sprejmemo možnost, da iz smrti sebičnosti preidemo v pravo, občestveno življenje. Z veseljem bomo odkrili, da smo prejeli Očetov način, ki nikogar ne obsodi dokončno, ampak vsem daje novo možnost, ko odpira obzorja upanja.
Ta odločitev nam bo omogočila, da pripravimo podlago za bratske odnose, iz katerih se lahko rodi in raste človeška skupnost, ki je končno usmerjena v miroljubno in dejavno sožitje. To je »veselo sporočilo«, ki ga je razodel Jezus: Bog ni sodnik, preračunljiv in neusmiljen gospodar, ampak Oče.
Jezusovo delovanje vliva upanje, poživlja, ni uničevalno. Vse Jezusovo življenje, in še prav posebno njegova smrt, razodeva usmiljeno Božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem se je dotaknil src grešnikov.
Sveti Bernard iz Clairvauxa je dejal: »Da bi lahko preizkusil usmiljenje v srcu, moraš najprej poznati svoje slabosti. Tako boš lahko živel v sebi težave drugih, ki te bodo spodbudili k bratski pomoči. To je program, ki ga je živel Jezus, ki je postal ubog, da bi nas naučil, kaj pomeni biti usmiljen.«  Po: E. Mozetič

V odlomku iz Lukovega evangelija Jezus Petra prosi, da bi vstopil v njegov čoln in od tam učil množice. Ko jim je nehal govoriti, ga je povabil, naj vrže mreže in zgodil se je čudežen ulov.
Ko je Peter videl, da so se mreže trgale zaradi velike količine rib, je padel k Jezusovim nogam in rekel: ‘Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.’ To je prvi Petrov odločilni korak na poti učenca, Jezusovega učenca, obtožiti sebe: ‘Sem grešnik.’ To pa je tudi prvi korak vsakega izmed nas, če želimo napredovati v duhovnem življenju; če želimo služiti in slediti Jezusu, moramo obtožiti sami sebe: brez tega ne moremo hoditi v krščanskem življenju.
A obstaja tveganje. Vsi namreč vemo, da smo grešniki, vendar pa ni lahko obtožiti samih sebe, da smo konkretno grešniki. Navajeni smo reči ‘sem grešnik’, vendar na isti način kot rečemo ‘sem človek’ ali ‘sem slovenski državljan’. Obtožiti sebe pomeni občutiti lastno bedo: čutiti se bedni, ubogi pred Gospodom. Gre za to, da občutimo sram. In gre za nekaj, kar se ne stori z besedami, ampak s srcem; gre za konkretno izkušnjo, kot takrat, ko Peter reče Jezusu, naj gre od njega, ker je grešen človek. Resnično je čutil, da je grešnik, in potem je čutil, da je rešen. Zveličanje, ki nam ga prinaša Jezus, potrebuje to iskreno priznanje, saj ne gre za neko kozmetično stvar, ki ti malo spremeni obraz z dvema potezama: res je, da spreminja, vendar pa mu je za to, da bi vstopilo, potrebno narediti prostor z iskrenim priznanjem lastnih grehov; na ta način se izkusi Petrovo osuplost.
Današnji evangelij nas sprašuje: Znamo resnično zaupati v Gospodovo besedo? Ali si pustimo vzeti pogum zaradi naših padcev? Poklicani smo bodriti vse, ki se počutijo grešnike in nevredne pred Gospodom, potrte zaradi lastnih napak. Reči jim moramo Jezusove besede: ‘Ne bojte se.’ Očetovo usmiljenje je večje od tvojih grehov! Večje je! Ne bojte se …
Devica Marija pa naj nam pomaga vedno bolj razumeti, da biti učenci pomeni hoditi po sledeh, ki jih je zapustil Učitelj. To so sledi Božje milosti. Po: E. Mozetič

Jezusovo darovanje v templju je bilo zagotovo nekaj posebnega: tempeljska duhovščina se niti zavedala ni, da je mednje pod podobo majhnega otroka prišel sam Gospodar templja, ki se je v svoji ponižnosti podredil postavi, ki jo je sam določil. To je bila napoved njegove prihodnje daritve, ki se je dokončno izvršila na križu.
Tudi Marija se zaveda usodnosti tega trenutka. Ne gre zgolj za preprosto odkupitev prvorojenca, ki sicer pripada Gospodu. Odrešenik, večna Beseda, skrita pod podobo deteta, ni zgolj nekdo, ki je sedaj vrnjen k Bogu in odkupljen, ampak je Božji dar za človeštvo. Prišel je, da bi imeli vsi življenje in bi ga imeli v obilju. Božja previdnost je čudovita tudi ob tem dogodku – po notranjem nagibu s strani Svetega Duha starček Simeon dočaka dan, ko je njegovo adventno pričakovanje dokončno izpolnjeno. Podarjena mu je bila milost, da je smel v naročje vzeti otroka, ki ga je po Svetem Duhu prepoznal kot obljubljenega Mesijo, ki ni samo rešitelj Izraela, ampak »luč v razsvetljenje poganom« (Lk 2,30).
V evangeliju pa v ospredje stopa tudi Simeonova napoved Mariji: dete bo postalo znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, mnogi se bodo spotikali vanj, a tudi materino dušo bo presunil meč. A ne brez razloga, ampak da se razodenejo misli mnogih src. Že ta napoved je delovala kot meč, ki je prebodel Marijino srce. Vse do začetka Jezusovega javnega delovanja se ni vedelo, kakšen bo odnos do Mesije. Bodo ljudje v njem prepoznali Odrešenika? Ko je Jezus nastopil, je tudi resnica prihajala na dan – do tedaj prikrite misli v mnogih srcih so postajale javne. Mnoga srca so se ogrela zanj, a so bila nestanovitna. Še več pa je bilo takšnih, ki so ga zavrgli in poteptali.
Mir, ki ga daje svet, je samo navidezno zatišje – ko pa se razodene preroška beseda, dana od samega Boga, pa se pokaže resnično stanje človeka. Tedaj se mora odločiti, ali želi sprejeti odrešenje ali ne. To je izziv tudi za vsakogar izmed nas.
Povzeto po: https://blagovest.si/duhovnost

Posebnega in osebnega klica, ki si ga je Bog zamislil za nas, nikoli ne bomo odkrili, če bomo ostali zaprti vase, v svoje navade in vztrajali v drži malodušnega človeka, ki svoje življenje zapravlja v ozkosrčnem iskanju samega sebe.
Tudi Jezus je bil poklican in poslan; zaradi tega je potreboval, da se zbere v tišini. Poslušal in bral je Besedo v Sinagogi ter z lučjo in močjo Svetega Duha razodel njen polni pomen.
Drža poslušanja postaja danes vse bolj težka, ker smo potopljeni v hrupno družbo, v silovitost obilja spodbud in informacij, ki polnijo naše dneve. Z zunanjim hrupom, ki včasih prevladuje v naših mestih in soseskah, sta večkrat povezani tudi naša notranja razpršenost in zmeda, ki nam ne dovolita, da bi v miru razmislili o okoliščinah svojega življenja in tako napravili rodovitno razločevanje.
Ko Jezus v Sinagogi v Nazaretu bere odlomek iz preroka Izaija, razločuje vsebino poslanstva, za katero je bil poslan, in ga predstavi tistim, ki so pričakovali Mesija.
Na enak način lahko vsak od nas odkrije svoj lastni poklic samo z duhovnim razločevanjem. To je proces, v katerem človek, v dialogu z Gospodom in v poslušnosti glasu Duha, pride do tega, da napravi temeljno izbiro. Še posebno odkrivamo, da ima krščanski poklic vedno tudi preroško dimenzijo. Kakor nam pričuje Sveto pismo, so bili preroki poslani ljudem v situacijah velike materialne negotovosti ter duhovne in moralne krize z naročilom, da bi v Božjem imenu ljudem govorili besede spreobrnjenja, upanja in tolažbe. Kakor veter, ki dviga prah, prerok vznemirja napačno mirnost vesti, ki je pozabila Gospodovo besedo, razločuje dogodke v luči Božje obljube in pomaga ljudstvu opaziti znamenja vzhajanja zarje v temi zgodovine.
Tudi danes močno potrebujemo razločevanje in preroštvo. Vsak kristjan bi moral razvijati sposobnost »razbrati znotraj« lastnega življenja in prepoznati, kam in k čemu ga kliče Gospod, da bi nadaljeval njegovo poslanstvo.

Po: E. Mozetič

Jezus čudežev ali znamenj, kot jih imenuje evangelist Janez, ni delal zato, da bi zbujal občudovanje, ampak da bi razodel Očetovo ljubezen. In prvo takšno čudežno znamenje je naredil na svatbi v galilejski Kani.
Na začetku evangeljskega odlomka najdemo besede: ‘Jezus in njegovi učenci.’ Tiste, ki jih je Jezus poklical, naj mu sledijo, je povezal okoli sebe kot skupnost in tako so vsi skupaj kakor ena družina bili povabljeni na svatbo. Jezus v Kani začne svoje javno delovanje in se s tem pokaže kot ženin Božjega ljudstva, ki so ga oznanjali preroki. Razodene nam globino odnosa, ki nas povezuje z Njim – to je nova zaveza ljubezni.
Temelj naše vere je dejanje usmiljenja, s katerim nas je Jezus povezal s sabo. Krščansko življenje pa je odgovor na to ljubezen; je kakor zgodba dveh zaljubljencev. Bog in človek se srečata, se iščeta, se najdeta, se veselita in se ljubita. Tako kakor zaročenec in zaročenka v Visoki pesmi. Vse ostalo pride kot posledica tega odnosa. Cerkev je Jezusova družina, napolnjena z ljubeznijo, ki jo varuje in jo hoče dati vsem. In prav v kontekstu te zaveze razumemo tudi Marijino izjavo: ‘Vina nimajo.’ Kako je mogoče imeti poročno slavje, če manjka vino, ki ga preroki imenujejo kot tipičen element mesijanske pojedine? Voda je nujna za življenje, a vino izraža obilnost gostije in praznično veselje. S tem ko Jezus spremeni vodo v vino v vrčih, ki so jih Judje uporabljali za očiščevanje, naredi znamenje: Mojzesovo postavo spremeni v evangelij, ki je prinašalec veselja.
V tem ozračju praznovanja nam evangelij prikaže Marijino željo, da bi prevladalo veselje. Pozorna je na vse, kar se dogaja okrog nje, in kot dobra mati ni pri miru; v vsesplošnem veselju opazi, da bi nekaj skoraj “razvodenilo” praznik. Ko se približa Sinu, reče le dve besedi: “Vina nimajo.” Ničesar drugega.
In tako hodi Marija po naših ulicah in trgih, po hišah in bolnišnicah. Pristopi k vsem našim družinskim težavam, za katere se zdi, da nam dušijo srca, da bi se potem približala Jezusovemu ušesu in mu rekla: Poglej, “vina nimajo”.

Po: E. Mozetič

Božični čas je čas lepih besed. Voščimo si jih in si jih pišemo. Hkrati pa čutimo, kako je prijetno, če nam jih kdo zaželi. Etiopijski pregovor pravi: “Besede, ki ti pomaga, si je ne moreš izreči sam.”
To so besede, s katerimi si izražamo spoštovanje in odobravanje. Z lepo besedo lahko človek resnično zacveti. Lepa beseda lahko okrepča veliko močneje kot katerikoli Bbožični praznični jedilnik. Veliko besed slišimo in preberemo. Vendar je beseda, ki pomaga, ki dene dobro, ki sprejema in razume ter je prijateljska in izraža bližino, redka. A kadar smo deležni takih besed, te ne dosežejo zgolj naših ušes, temveč tudi naše srce. O takšni besedi je danes govor v evangeliju. Predstavljajte si, da bi v Svetem pismu pisalo: “Na začetku je bilo naključje in naključje je bilo pri Bogu in naključje je bil Bog. Vse je nastalo po naključju in brez naključja ni bilo nič, kar je nastalo…” – svet bi bil naključje, vi in jaz bi bila naključji, prav tako začetek in konec, naše celo življenje, celotna človeška zgodovina …
Ne, v Svetem pismu je jasno napisano: “Na začetku je bila beseda”! Na začetku ni bilo nekaj neotipljivega, nepoznanega, nesmiselnega, temveč nekaj zelo osebnega: beseda, ki jo je izrekel Gospod.
Besede ustvarjajo odnose, bližino, povezanost. S pogovorom si delimo koščke življenja. Sam se podarim drugemu, če povem nekaj o tem, kar je v moji globini, kar mislim, čutim, upam in si želim … Besede lahko pomagajo razumeti in živeti. Takšno besedo je spregovoril Bog. Beseda, ki nam jo spregovori, je Njegovo življenje, Njegova ljubezen, Njegova resnica in Njegova odločitev za nas ljudi. On želi vse to deliti z nami. Njegova obljuba od vsega začetka se glasi: “Ljubim te. Dobro je, da si. Ljubim tvoje življenje.”
Današnji evangelij zato govori o globoki Božji naklonjenosti, ljubezni in zaupanju do nas ljudi.

Po: E. Mozetič