Kategorija: Uncategorized

Božični čas je čas lepih besed. Voščimo si jih in si jih pišemo. Hkrati pa čutimo, kako je prijetno, če nam jih kdo zaželi. Etiopijski pregovor pravi: “Besede, ki ti pomaga, si je ne moreš izreči sam.”
To so besede, s katerimi si izražamo spoštovanje in odobravanje. Z lepo besedo lahko človek resnično zacveti. Lepa beseda lahko okrepča veliko močneje kot katerikoli Bbožični praznični jedilnik. Veliko besed slišimo in preberemo. Vendar je beseda, ki pomaga, ki dene dobro, ki sprejema in razume ter je prijateljska in izraža bližino, redka. A kadar smo deležni takih besed, te ne dosežejo zgolj naših ušes, temveč tudi naše srce. O takšni besedi je danes govor v evangeliju. Predstavljajte si, da bi v Svetem pismu pisalo: “Na začetku je bilo naključje in naključje je bilo pri Bogu in naključje je bil Bog. Vse je nastalo po naključju in brez naključja ni bilo nič, kar je nastalo…” – svet bi bil naključje, vi in jaz bi bila naključji, prav tako začetek in konec, naše celo življenje, celotna človeška zgodovina …
Ne, v Svetem pismu je jasno napisano: “Na začetku je bila beseda”! Na začetku ni bilo nekaj neotipljivega, nepoznanega, nesmiselnega, temveč nekaj zelo osebnega: beseda, ki jo je izrekel Gospod.
Besede ustvarjajo odnose, bližino, povezanost. S pogovorom si delimo koščke življenja. Sam se podarim drugemu, če povem nekaj o tem, kar je v moji globini, kar mislim, čutim, upam in si želim … Besede lahko pomagajo razumeti in živeti. Takšno besedo je spregovoril Bog. Beseda, ki nam jo spregovori, je Njegovo življenje, Njegova ljubezen, Njegova resnica in Njegova odločitev za nas ljudi. On želi vse to deliti z nami. Njegova obljuba od vsega začetka se glasi: “Ljubim te. Dobro je, da si. Ljubim tvoje življenje.”
Današnji evangelij zato govori o globoki Božji naklonjenosti, ljubezni in zaupanju do nas ljudi.

Po: E. Mozetič

V želji, da bi ustvarjali med nami nekaj lepega, smo si kristjani tudi glede družine ustvarili predstave neke popolnosti. Popolna družina, ki smo si jo naslikali, je podoba staršev, ki se vedno razumejo in se ne kregajo. Je družina z več otroki. Otroci so pridni in ubogljivi. Starša sta složna in brez dvomov in skušnjav.
A Sveta družina nam ne kaže takšne podobe. To ni družina, kjer bi bilo od samega začetka vse mirno. Sveta družina se rojeva iz presenečenj in neprestanih bojev. Je družina:
– z nezakonskim otrokom,
– v kateri je Jožef le varuh in rednik, ne oče,
– v kateri je veliko težav in
– ni družina številnih otrok, ampak družina z enim otrokom.
Mogoče je prav, da se tudi ob tem vprašamo, ali vemo, kaj je tako pozitivnega v Sveti družini? Kaj jo ves čas vodi? Ne popolna pravila, ne predstave o družinah, ne predstave o pridnih otrocih, ampak Božja volja in Božji načrt. Smo v tem res kristjani boljši od drugih? Sam, na žalost redko srečam starše, ki se v družini neprestano sprašujejo, kakšen načrt ima Bog zanje in za njihove otroke.
Da bi razumeli, kaj vodi Sveto družino, je pojem ljubezen verjetno nezadosten. Težko bi vse to pokrili z besedo, da se imajo radi. Ne, pojem ljubezni je v naših glavah preozek in bi ga narobe razumeli. V Sveti družini biva sam Bog. Ta deluje na svojevrsten način – v logiki naše človeške ljubezni popolnoma nedojemljivo. Ob pogledu na nazareško družino bi lahko skoraj zagotovo rekli: To ni življenje. Samo potovanje, iskanje resnice in odpovedovanje. A tudi to je eden od temeljev družinskega življenja in življenja vsake zdrave skupnosti. Nihče ne išče življenja zase in prav zato ga vsi najdejo. Vsi se odpovedujejo lastnim predstavam in v izpolnjevanju Božjega načrta odkrivajo lepoto življenja v darovanju.
Naj nas zgled svete družine spremlja in vleče naprej, ko bomo v skušnjavah, da bi se ustavili, da bi si domišljali, da resnico že poznamo in da bi živeli v lagodju. Po: E. Mozetič

Janez krščuje z vodo, Jezus pa bo krščeval s Svetim Duhom. V čem se to dvoje sploh razlikuje?Janezov krst smemo imenovati naše prizadevanje, da bi se približali svetemu, Božjemu. Ta napor je opazen v vsej človeški zgodovini in se kaže v najrazličnejših oblikah verovanja. Dokazuje, da nas samo to, kar je na zemlji, ne zadovolji, obenem pa razkriva našo slutnjo, da mora biti to, kar nam manjka, nekje, višje, zgoraj, poosebljeno v božanstvu. Vsa prizadevanja naravnih religij smemo strniti v obred Janezovega očiščevanja ob Jordanu. Krščuje, a z vodo. Ta voda izvira iz zemlje, zato je velikokrat motna ali celo umazana. Kako naj voda, ki je sama potrebna čiščenja, prinaša očiščenje? Toda drugačne vode Janez nima. Ima pa jo tisti, ki prihaja od zgoraj in bo krščeval z Duhom. Njegova voda bo čista in sveta, ker bo izvirala iz njegovega Srca. V Jezusovem krščevanju z Duhom bo doseglo Janezovo krščevanja in očiščevanje vseh religij svoje uresničenje in dopolnitev.
Bog nas bo očistil. In tega očiščenja smo še kako potrebni. Razčistil bo med tem, kar je v nas zrno in kar pleva. Potegnil bo črto med ravnim in zavitim, med gladkim in hrapavim, me hribom in dolino. Dal nam bo vedeti, da nismo le dobri, temveč tudi slabi in grešni. Povedal bo, da nimamo prav, kadar z resnico mešetarimo ter vse samo božamo in opravičujmo, češ saj ni nič hudega, če z naravo človek ne more, je pač tako usojeno … So meje, ki nam jih ni dovoljeno prestopiti, če pa jih prestopimo, storimo zlo. Ne stori ga narava ali usoda, temveč človek, ki je za svoja dejanja odgovoren. Laž je laž, čeprav jo kdo izgovori v stiski; prevara je prevara, četudi si kdo dopoveduje, da vsi okrog njega varajo; nezvestoba je nezvestoba, pa naj jo kdo očem nepoklicanih še tako prikriva; splav je umor, četudi so bila zanj izdana ne vem kakšna dovoljenja. Čiščenja so neprijetna in neradi se jih lotevamo. Ko so opravljena, smo jih veseli. Bog nas želi očistiti, da bi bili veseli.

Po: Beseda da Besedo

Današnja Božja Beseda predstavi dva možna odgovora na Božji klic. V prvem berilu je človek, ki na začetku reče ‘ne’ Bogu. V evangeliju pa je Marija, ki med oznanjenjem reče ‘da’ Bogu. V obeh odlomkih je Bog, ki išče človeka. Toda v prvem primeru gre do Adama po grehu in ga vpraša: ‘Kje si?’. Ta mu je odgovoril: ‘Skril sem se.’ V drugem primeru pa gre do Marije, ki je brez greha in ta mu odgovori: ‘Glej, dekla sem Gospodova.’ ‘Tukaj sem’ se odpre Bogu, medtem ko greh zapira, osami, stori, da ostanemo sami s seboj.
Marija k temu dodaja: ‘Zgôdi se mi po tvoji besedi.’ Ne pravi: ‘zgodi se mi po moje’, ampak ‘po tvoje’. Bogu ne postavlja mej. Ne misli si: ‘Malo se bom posvetila Njemu, malo bom pohitela, potem pa bom delala to, kar bom hotela.’ Ne, Marija ne ljubi Gospoda takrat, ko ji gre, skokoma. Živi zaupajoč Bogu v vsem in za vse. In to je skrivnost življenja. Vse zmore tisti, ki v vsem zaupa Bogu. Toda Gospod trpi, ko mu odgovorimo kot Adam: ‘Zbal sem se in sem se skril.’ Bog je Oče, najnežnejši od vseh očetov, in si želi zaupanje otrok. Kolikokrat pa mu nasprotno ne zaupamo in si mislimo, da nam bo lahko poslal kakšno preizkušnjo, nam vzel svobodo, nas zapustil. Toda to je velika prevara, je izvorna skušnjava, hudičeva skušnjava, s katero podtika nezaupanje v Boga. Marija premaga to prvotno skušnjavo s svojim ‘tukaj sem’. In danes gledamo Marijino lepoto, saj je rojena in je živela brez greha, vedno dojemljiva in prosojna za Boga.
To pa ne pomeni, da je bilo življenje zanjo lahko. Ne. Biti z Bogom, ne reši magično problemov. Na to spomni zaključek današnjega evangelija: ‘In angel je šel od nje.’ Angel pusti Marijo samo v tej težki situaciji; toda Marija zaupa v Boga. Angel jo je zapustil, a verjame, da je z njo, v njej ostal Bog. Zaupa mu, zaupa Bogu. Gotova je, da bo z Gospodom, čeprav na nepričakovan način, vse šlo dobro.
Se znamo dati tudi mi Bogu tako na razpolago? Znamo zaupati na tak način kot Marija?

Po: E. Mozetič

Čujte! Tole opozorilo mi ne zveni prav nič ljubeče. Kot da Jezus ne ve, da nam trde besede ne ugajajo.
Ali biti čuječ pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospoda, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.
Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.
Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Čuječi smo lahko zato, ker nam je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do nas dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nam daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za našo čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega.
Bog bo prišel, kot dober gospodar in ljubeč oče hkrati. Trd in nežen, odločen in potrpežljiv. Saj takega si v globini vsi želimo. Vprašanje pa je ali v nas obstaja neko hrepenenje, da pride dobri oče, da nas obišče. Ves adventni čas bo govoril o njegovem veselem prihodu. Da, veselem, a tudi nepredvidljivem. Nepredvidljivost je vsekakor tudi del našega vsakdana. A zato imamo na voljo tudi molitev. Z njo bomo lažje prebrodili tudi tisto, kar je nepredvidljivo in lažje ostali čuječi. A v teh adventnih dneh se vendarle ustavimo in osredotočimo na pričakovanje veselega!
Je v nas sploh pristno hrepenenje po tem, da prihaja nekaj lepega?

Po: E. Mozetiča

Evangelij o Jezusu pred rimskim upraviteljem Poncijem Pilatom ponuja nenavadno podobo Kristusa Kralja. Nima ne podložnikov, ki bi ga zagovarjali, ne vojske, ki bi ga branila, pa tudi kraljestva ne, ki bi mu vladal. Pa vendarle Jezus ne zanika, da je Kralj – tudi potem ne, ko ga Pilat ponovno vpraša: »Torej si vendarle kralj?«
Kakšen Kralj je in kakšno je njegovo kraljestvo? Iz evangelija izvemo, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in da v njem vlada resnica.
Kaj, kje in kakšno je potem Jezusovo kraljestvo? Mnogi so bili prepričani, da ga je bilo konec s Pilatovo obsodbo Jezusa na smrt s križanjem. Verni pa verjamemo, da s smrtjo Jezusa kot človeka ni umrl Jezus – Bog, pač pa še naprej živi in kraljuje na Očetovi desnici in bo od tam prišel sodit žive in mrtve; tako molimo celo v veroizpovedi.
Njegovo kraljestvo ni določeno z zemeljskimi mejami, pač pa s pripadnostjo. Kraljuje tistemu, ki ga sprejme za kralja. Zato Pilata sprašuje: »Praviš sam od sebe, da sem Kralj?« Kakor bi hotel reči, da se mora sam odločiti, ali je Kristus kralj njegovega življenja ali ne. V kraljestvih običajno vlada denar in vojaška moč, v Jezusovem pa resnica, ki jo je Pilat s svojo sodbo zavrnil. S tem dejanjem se je odločil, v kakšno kraljestvo in v kakšnega kralja verjame.
Ko praznujemo nedeljo Kristusa Kralja, je tudi nam namenjeno vprašanje: »Praviš sam od sebe, da je Kristus zate Kralj ali so ti drugi povedali?« Drugače povedano: sprejemaš Kristusa za vodnika in kralja svojega življenja in želiš, da ti vlada resnica, pravičnost, mir, ljubezen … ? Ali pa ne potrebuješ takšnega kralja in se prepuščaš kakšnemu drugemu, ki daje prednost osebni koristi, denarju, moči, izkoriščanju, uživanju brez meja, spletkarjenju … ?
Sam izberi, kakšnega kraljestva si želiš in kdo naj ti vlada – pa ne samo za štiri ali pet let, pač pa za vse življenje, sedanje in večno. Po: E. Mozetič

Evangeljski odlomek današnje predzadnje nedelje liturgičnega leta nam približa Jezusov govor o poslednjih časih, ki velja za najtežje besedilo evangelijev. Ta težava izhaja tako iz vsebine kot jezika. Govori namreč o dogodku, ki presega naše kategorije. Zato Jezus uporabi podobe in besede iz Stare zaveze, predvsem pa doda novo središče, ki je on sam, skrivnost svoje osebe in svoje smrti in vstajenja. Današnji evangeljski odlomek se začne z apokaliptičnimi podobami: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale«. Ta del je nato omiljen s sledečim: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo.«Sin človekov je sam Jezus, ki povezuje sedanjost s prihodnostjo. To potrdijo naslednje Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« Vsak človek, ki razmišlja, pomisli na svoj konec. Kdo ne želi doseči svojega končnega cilja? Toda najprej nam bo potrebno priti na jasno, kaj ta cilj sploh je oz. kje se ta cilj nahaja. Za vernike ni dvoma: zemljo in vse, kar je na njej, čaka konec. Vsakega človeka čaka smrt in takoj po smrti je Božja sodba, ki bo končno potrjena po vstajenju ob koncu sveta. O tem govori prerok Danijel, prav tako evangelist Marko in na svoj način tudi pismo Hebrejcem.
Evangelij ni oznanilo, ki bi nas hotelo strašiti, marveč je Jezus prišel, da bi nam pomagal in dal pogum. Njegovo oznanilo se ne nanaša na kakšne svetovne katastrofe in nesreče, ampak na nas, na vsakega posameznika izmed nas, na naše življenje. Ni nam potrebno dolgo premišljevati in v svojem življenju bomo našli trenutke krize, ki so bile za nas, kot bi bil »konec sveta«. A Jezus nam danes sporoča: Nikar se ne bojte takega ali drugačnega »konca«, saj sem jaz vselej z vami! Po: E. Mozetič

Danes Jezus postavlja pred nas ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Pravi, da je dala »več kot vsi, da je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Kaj naj bi to bilo in k čemu nas takšna drža lahko spodbuja? Kaj je dejansko dala uboga vdova, kaj je imela? Predstavljam si, da dva novčiča nista bila ne vem koliko vredna. Vdova je najbrž živela zelo revno, lahko bi rekli »iz rok v usta«. Kar je zaslužila s svojim delom, to je imela za sproti, za hrano, za obleko, za ogrevanje in razsvetljavo. In s tem ko je vdova dala vse, je tvegala, da bo naslednji dan ali dva lačna, da jo bo zeblo, a je zaupala, da bo Bog, od katerega je vse prejela, poskrbel. Kakor skrbi zanjo vse dni, si je mislila, bo poskrbel tudi za jutrišnji dan.
Vendar ob vsem ne gre toliko za vsoto, kakor za držo. Bogu je namreč izročila sebe, izrazila mu je globoko zaupanje, vero, da on poskrbi. Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje? Da postrgamo, če imamo kaj na banki? Ne! Da kaj prodamo? Tudi ne. Ampak da se vprašamo, na čem gradimo jutrišnji dan. Na lastni moči in gotovosti, kakor farizeji, ali v zaupanju v dobrega nebeškega Očeta, ki bo poskrbel za nas.
Vsi ste gotovo v življenju morali že marsikdaj zaupati Bogu, da bo poskrbel, da bo prav, in verjamem, da ste mu. Tako je pogosto v zakonskem življenju, ko mnoge stvari niso obvladljive. Enako je pri vzgoji, pa v službi ali prijateljstvih. Zgled uboge vdove nas vabi, naj vsak dan znova Bogu izročimo svoje življenje, odnose in delo. Vemo, da bi včasih radi imeli vse v svojih rokah, a to ni dobro. Koliko je nemirnih, obupanih in depresivnih ljudi iz preprostega vzroka: nezaupanje, da bo Bog poskrbel. Koliko je nepotrebnega naprezanja, da bi si zagotovili vse, pa to preprosto ni v naši moči.
Vsako obdobje ima svoje skrbi. Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo.
Po: E. Mozetič

Iz Svetega pisma je jasno razvidimo, da Bog na prvo mesto vselej postavi ljubezen, odnose. Bog želi, da ga ljubimo z vsem srcem, vso dušo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji prav vsa postava in preroki. Mi lahko torej poznamo Sveto pismo, lahko smo najboljši teologi, toda če spregledamo zapoved ljubezni, izgubimo vse. Na žalost se kristjani velikokrat delimo, presojamo opravljamo … Za vsem tem obstaja glavni razlog, in to je, ker smo izgubili ljubezen, ki gradi odnose.
Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.
Kdor se drži njegovih zapovedi – ostaja v Bogu. O ljubezni pravi Jezus učencem, da je nova zapoved. Izpolnjevanje zapovedi nas drži povezane z Bogom. V zapovedi ljubezni, se izpolnijo vse ostale zapovedi. Po poslušnosti zapovedi se izliva v naša srca Božja ljubezen, ki nam daje moč, da se razvijamo v ljubezni do Boga in ljudi.
Nekaj v nas se zaveda, da ljubezen gradi. Brez nje vse porušimo, uničujemo sebe in ljudi okrog nas.
Vsak človek bije kako svojo bitko. Morda ima težave z zdravjem, razpadajočim zakonom, pritiski v službi, s slabo samopodobo, depresijo. Če ljubimo in drugemu v težavah prisluhnemo, mu lahko prinesemo novo upanje. Ljudje rabimo pomoč.
Nizek občutek lastne vrednosti preprečuje, da bi dajali in sprejemali pristno ljubezen. Brez Božje ljubezni v svojem srcu nenehno iščemo priznanje od drugih, vedno pričakujemo, da nas ljubijo drugi, nam pa zmanjka časa, da bi ljubili. A zavedati se moramo, da se brez ljubezni ne moremo razvijati.
Zato ne ljubimo zaradi občutka dolžnosti, ampak iz srca ljubezni!   Po: E. Mozetič