Avtor: Administrator

Te dni pospravljamo še zadnje pridelke tega rodovitnega leta. V naših shrambah so police polne najrazličnejših marmelad, kompotov, kislih in posušenih shrankov … In včasih se verjetno utrujeno zalotimo, da imamo vsega dovolj in da ob obilju čutimo še najmanj tistega, kar bi morali – hvaležnosti.

Tako samoumevno je, da stvari imamo. Ko se sprehajaš ponekod po podeželju, ležijo in gnijejo pod drevesi sadeži, ki jih nihče ne pobira, ki nikogar ne razveseljujejo. Postalo je samoumevno, da imamo raje kakovostno sicer vprašljive sadeže, ki so svetleči in enaki po velikosti. Če taki ne rastejo pred našim nosom, jih dobimo tako, da pač obiščemo trgovino. Pa ni samoumevno. Ne obilje pridelkov in ne polne police v trgovini. Vse je dar. Tudi v mojem in tvojem življenju.

Bodimo hvaležni. Najprej samemu sebi. Vem, sliši se čudno, pa vendarle. Moja glava in moje srce želijo opravljati določene aktivnosti, ki pa bi bile popolnoma nemogoče, če ne bi moje telo zmoglo pri tem sodelovati. Vidim, hodim, govorim, objemam … Kako hvaležen sem lahko svoji dovršenosti, se zavem le občasno, ko sem v stiku s kom, ki mu telesne omejitve preprečujejo, da bi počel vse tako, kot bi si želel. Bogu sem hvaležen, da me preko teh ljudi spomni, kako obdarovan sem.

Bodimo hvaležni drugim. Včasih mi kdo pove, da sem v njegovem življenju v kakšni točki odigral pomembno vlogo in da mi je hvaležen za to. Zanimivo se mi zdi, da se to velikokrat zgodi, ne da bi se tega zavedal ali se posebej trudil za to. Kot bi Bog na konico svoje roke pripel – mene.

Svojo hvaležnost vam večkrat izrazijo mož, otroci in ostali najbližji sorodniki. Včasih za konkretno pomoč, včasih preprosto zato, ker ste, drugič za besedo, dejanje.

Počutimo se lahko izredno obdarovani. Na mestu je, da se znamo za to obdarovanost tudi zahvaliti: in to prav vsem – v prvi vrsti pa Bogu!

Po: E. Mozetič

8 Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ 9 Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. 10 Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. 11 In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, 12 češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ 13 Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? 14 Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. 15 Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ 16 Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«  Mt 20,8-16

   Današnja Božja beseda nam hoče povedati, da je Bog neskončno dober in vsakomur želi samo dobro. Gospod najema delavce za delo v vinogradu in tiste, ki so delali samo eno uro, plača enako kot tiste, ki so delali ves dan. Mar ni to krivica! Ogorčenje tistih, ki so delali ves dan, je upravičeno tako dolgo, dokler gospodar ne pove razloga svojega ravnanja: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Plačilo ni povezano z delom delavcev, ampak je nagrada, ki je povezana z Božjo velikodušnostjo. Zato imajo v nebesih prostor tisti, ki so živeli na zemlji le nekaj ur in niso bili sposobni narediti česa dobrega, in tisti, ki so se vse življenje žrtvovali in delali za dobro vsega človeštva. Takšna je Božja logika, ki jo moramo sprejeti, sicer ne bomo videli Božjega kraljestva. Bog je dober in usmiljen, zato naše oko naj ne bo hudobno in preračunljivo, ko si rečemo: delal bom to in to, da bom prišel v nebesa. Božje misli niso naše misli, kajti mi mislimo po človeško, Bog pa je daleč nad tem in želi vsakega človeka sprejeti v svoje kraljestvo, četudi se je spreobrnil na smrtni postelji. Vendar se na to grešnik ne more zanašati, saj nas Bog lahko pokliče nenadoma in zato ne bo časa za spreobrnjenje. Trudimo se vse življenje tako živeti, da bomo dobili svoje plačilo za delo v Božjem vinogradu, in privoščimo tudi tistim, ki so v to vložili manj truda.

   Tudi mi smo pogosto prepričani, da Bog ne upošteva naših zaslug. Tudi mi­ smo prepričani, da si od Boga zaslužimo posebno obravnavo, a je žal ne dobimo. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in našimi mislimi? Njegova želja, da bi bil z nami, nas verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavamo, se med seboj primerjamo in tekmujemo. Tresemo se, da ne bi imeli manj od drugih. To kaže, kako šibek je naš odnos z Bogom in kako neobčutljivi smo za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če smo nevoščljivi in nam ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za slehernega človeka. K sreči Bog ne odneha in nas sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?                                       Po: E. Mozetič

Kolikokrat moramo odpustiti, smo slišali. A postavlja se mi na videz protislovno vprašanje: Ali je gospodar služabniku odpustil? Da in ne hkrati. V odlomku vidimo danes oboje: kako gospodar, ki predstavlja Boga, odpusti svojemu služabniku, pa tudi kako mu ne odpusti in ga da zapreti v ječo in mučiti, dokler mu dolga ne vrne. Tako lahko razumemo, da gospodar, kljub temu da je pripravljen odpuščati, ni pripravljen popuščati. Kaj pričakuje od svojih služabnikov?

1. Zavest zadolženosti: Kje naj se naučimo zavesti zadolženosti, če ne v zavzetem obhajanju zakramenta svete spovedi. Naše spovedi so običajno preveč površne, da bi resnično začutili težo svojih grehov. Prav tako so tudi naši odnosi vse preveč mimogrede. Biti zadolžen, pomeni živeti na tuj račun. Smo kdaj na to pomislili? Ali se zavedamo, da drugi plačuje zaradi naših grehov?

   Prav tako resno vprašanje pa se glasi tudi z druge strani. Ko opozarjaš drugega, ali te drugi sploh hoče slišati, naj ne živi na tvoj račun, naj te ne izkorišča? Ali se v obeh vlogah resnično zavedamo svoje zadolženosti?!

2. Resnična hvaležnost za odpuščanje: Kako naj bomo drugemu hvaležni, da nam je odpustil, če se ne zavedamo svojega greha? Pa naši odnosi sploh sežejo do tja, da je nekaj greh? Na splošno se zdi, da smo se utirili v nek način življenja, postavili najbolj široke okvire, znotraj katerih se gibljemo in znotraj katerih nam je dovoljeno grešiti. Ker ne grešimo čez mero, nam drugi tudi nima kaj odpuščati, zato ni razloga za hvaležnost za odpuščanje. Tudi če nam nekdo odpušča, tega ne vemo, ker se ne ustavimo ob svojem grehu.

   Ko rečemo, da se nam nekaj ne da storiti, se zavedamo greha? Ali se zavedamo, da zaradi tega mogoče drugi ne bo počival? In koliko je veliko večjih grehov!

3. Drža usmiljenja in odpuščanja tudi do drugih: Te drže ni, če ni prvih dveh: torej zavesti zadolženosti in hvaležnosti za odpuščanje.

Po: E. Mozetič

V razmišljanju o Jezusovi zahtevi, da svoje življenje izgubimo, sem pomislil, kako jo je najprej uresničil Jezus sam. Njegovo umiranje sebi zaradi zvestobe Očetu in evangeliju pomeni najprej tiho, skromno, a lepo življenje v družini. Živel je vse, kar je zahtevalo preprosto življenje. Če pustimo nemiren začetek in borne jasli, je potem trajalo trideset let, ko se ni zgodilo nič posebnega. Zvestoba vsakdanjim stvarem, zvestoba v malem, da bi ustvarjal topel dom, lepe odnose ipd.

Potem zvestoba Očetu in evangeliju zahteva izstop iz tihega, zavarovanega doma v vrtinec javnega delovanja. Izpričati resnico je pomenilo izgubiti mir, dobro ime, drseti v zavrženost in prezir. Če je najprej težko živeti tiho in neopazno, pa je še težje zapraviti zunanji mir in sprejetost. In če je v tem trenutku težko sprejeti zavrženost, pa naslednji križ, ki ga zvestoba evangeliju in Bogu zahteva, pomeni sprejeti obsodbo, da imamo opraviti z zločincem. Ni dovolj, da je Jezus izločen, preziran, nazadnje je označen za prevaranta in sovražnika, ki mora umreti.

Tako bi lahko označili tri korake v zvestobi današnji evangeljski besedi, ki nas vabi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Podobna pot kot jo je prehodil Jezus, čaka vsakega Njegovega učenca. Nekatere bolj radikalno, druge manj, nekateri bodo dali življenje, drugi bodo ostali v tihem in skritem služenju do konca. Izgubiti življenje zaradi Jezusa in evangelija pomeni posloviti se od egoizma, od zagledanosti vase in iskanja lastne pomembnosti. Pomeni zvestoba Resnici in popolna pokorščina le njej. Do kam nas bo ta pokorščina pripeljala, bomo vedeli na dan svoje smrti. Navsezadnje niti ni pomembno. Ni smiselno, da se s tem obremenjujemo, ali plašimo trpljenja. Bog bo poskrbel za vsakega od nas. Življenje z Njim je vedno lepo, ker On poskrbi za svoje otroke in prijatelje. Naj bo v nas le živa želja, da izpolnimo Besedo, ki nam jo je podaril.

Po: E. Mozetič

Izjava slovenskih škofov ob neurjih, ki pustošijo po Sloveniji

 4.8.2023  Ljubljana  Izjava, Solidarnost, SŠK   

Letošnja poletna neurja naši državi in ljudem ne prizanašajo. Vsa Slovenija doživlja stisko ob poplavljenih poljih, uničenem pridelku, naraščajočih hudournikih, še bolj pa ob strahu vseh tistih, ki so se v ujmi in povodnji znašli sami in brez pomoči, ter vseh, ki so trepetali in še trepetajo za življenje najbližjih ter za lastno preživetje. Klic po molitvi in utehi odmeva na družbenih omrežjih, v telefonskih klicih, osebnih pogovorih in raznih drugih stikih.

Ob tem Cerkev trpi s trpečimi, joka s tistimi, ki jokajo (prim. Rm 12,15), in razmišlja, kako pomagati. Slovenski škofje izražamo bližino prizadetim in skupaj z duhovniki in vso Cerkvijo obljubljamo molitev in materialno podporo.

Povabljeni smo, da stopimo skupaj, se povežemo v solidarnosti, se konkretno zavzamemo za vse ranljive ter za vse, ki so v strahu zaradi fizičnih nevarnosti; predvsem pa spet obudimo vero in zaupanje v Božjo bližino in pomoč. Zavedamo se, da krščanstvo prinaša najmočnejši in edinstven razlog za sprejem in prenašanje trpljenja; vemo, da svoje trpljenje lahko darujemo in pridružujemo Kristusovemu trpljenju; sedanja preizkušnja pa je za nas klic, da se res bolj povežemo s Kristusom in brati. Vsi katoličani smo povabljeni, da okrepimo svojo vero in solidarnost z bližnjim v stiski.

Posebej spodbujamo duhovnike, naj v svojih skupnostih obudijo pobožnosti, ki pred Boga dvigajo naše prošnje za milost odvrnitve hude ure. V teh dneh pri sveti daritvi porabljajmo obrazec »za odvrnitev neurja« (Rimski misal, str. 814), v ta namen molimo litanije ter v prihodnje obnovimo pobožnost prošnjih dni.

Vse, ki jih letošnje ujme niso prizadele, oziroma lahko kakorkoli pomagajo, spodbujamo k solidarnosti preko Slovenske karitas, ki že zbira sredstva za pomoč najbolj ogroženim; z darom in delom pomagajmo v lokalnem okolju.

Slovenski škofje se ob tem zahvaljujemo vsem, ki nam že kažete, kako je prav pomagati najbolj ranljivim: gasilcem, civilni zaščiti, karitativnim delavcem in vsem, ki se v teh dneh žrtvujete za druge. Božji blagoslov in priprošnja Marije Pomagaj naj bo nad vsemi!