Avtor: Administrator

A: Iz 7,10-14; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24

Ljudje kraljestva ustvarjajo zgodovino. Predrejo skozi mala kraljestva tega sveta v alternativni in mnogo večji svet, v celotno Božje stvarjenje. Ljudje, ki še vedno živijo v svojem lažnem jazu, ustavljajo zgodovino in podirajo življenje. Boga in religijo uporabljajo za obrambo svojega lastnega statusa in statusa quo na tem svetu, ki jih ohranja. Pogosto so bojazljivi, prijazni in uglajeni ljudje vseh starosti, ki razmišljajo tako kot vsi ostali. Nimajo moči, da bi prebili ali kakor pravi Jezus v uvodu, da bi karkoli spremenili (Mr 1,15; Mt 4,17).

Kako moremo misliti, da je bila Marija, ki je bila vzgojena kot vse dobre židovske deklice, pripravljena za angelovo sporočilo? Bogu je morala dovoliti, da jo je vodil ven iz njenih ozkih pričakovanj, njene zone udobja, njenih religioznih dolžnosti uboganja voditeljev. Bila je zelo mlada in popolnoma neizobražena. Morda teologija ni nujna pot, ampak sta potrebni zgolj preprosta celovitost in pogum. Nič, kar je bilo rečenega v sinagogi, bi lahko Marijo ali Jožefa pripravilo za to, kar se je dogajalo. Oba sta morala računati na svoje angele. Kateri škof bi v takšnem položaju zaupal? Jaz sam zagotovo ne bi. Vse kar vemo o Jožefu je, da je bil pravičen mož (Mt 1,19), tudi mlad in verjetno neizobražen. Vse to je proti našim kriterijem in načinu s katerim ocenjujemo pristnost.

Čemu bi torej ljubili in občudovali ljudi, kot sta bila Marija in Jožef, potem pa ne bi posnemali njunih poti vere, njunega poguma in njune negotovosti s strani religioznega sistema? Bila sta dva laika, ki sta popolnoma zaupala svojemu notranjemu izkustvu Boga in sta mu sledila v Betlehem in celo v Egipt. Evangelij ne omenja, da sta svoje notranje izkustvo preverjala pri velikih duhovnikih, v sinagogi niti v židovskem svetem pismu. Marija in Jožef sta hodila v moči poguma in slepe vere, da je njuno izkustvo resnično. Nihče jima ni od zunaj zagotovil, da imata prav in da sta na pravi poti. Njun edini varnostni pas je bila Božja ljubezen in usmiljenje. Nanjo sta se morala mnogokrat, res mnogokrat zanašati. Če se ne bi, ne bi nikdar zmogla tako ljubko pasti v Očetovo ljubezen in usmiljenje.

p. Dr Vili Lovše

A: Iz 35,1-6a.10; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11

Duh vedno povezuje, ustvarja spravo, odpušča, zdravi in iz dveh dela eno. Žene nas onkraj človeško postavljenih meja, da v nas dokončno prenovi vse kar je ločeno in odtujeno. Diabolično (grško dia balein, potegniti narazen) vedno deli in ločuje vse kar naj bi bilo združeno in v miru. Podobno kot Duh vedno iz dveh ustvarja eno, tudi zlo eno trga na več delov. Duh zdravi in zbira, mehča in oživlja, zlo razkraja in uničuje življenje.

V berilu prerok Izaija opisuje prihod Jahvejevega služabnika. Točno z enakimi besedami je Jezus prvič naznanil svoje poslanstvo (Lk 4,18-19). Pravi, da presega vljudne in primerne meje, da bi lahko znova povezal skupaj vse, tudi tiste, ki so v družbi izključeni in zapostavljeni: reveže, ujetnike, slepe, zavržene. Njegovo poslanstvo ni to, da zbira tako imenovane dobre v privatne podeželske klube. Njegovo poslanstvo je doseči vse, ki so na robu in na dnu, vse ki so zadnji. Prav tem želi povedati, da so v resnici prvi! S tem je skoraj v celoti opisana služba Svetega Duha in zato tudi Jezusa.

Bolj ko uspemo povezovati, bolj ko smo sposobni odpuščati in sprejemati različnost, bolj smo vključevalni in radostni, bolj smo sposobni živeti v Duhu. Bolj nas nenehno muči potreba po zavračanju, nasprotovanju, zanikanju, izključevanju in izločanju, bolj smo odprti za negativne in uničujoče glasove in svoje najslabše nagone. Jezus je nas vzor zdravljenja, preseganja in sprave, mož Duha, ki vse oživlja, če mu dovolimo.

p. Dr Vili Lovše

Lastnosti Janez Krstnika so najbolj redke in ključne za vsakršno reformo ali pristno preobrazbo oseb ali skupin. Zaradi tega se vsako leto v adventnem času osredotočimo na Janeza Krstnika. Jezus mu je zato zaupal in sprejel njegov ne tempeljski naravni obred (ritual), hkrati pa ga je daleč presegel. Voda je samo posoda; ogenj in Duh pa sta vsebini, pravi Janez Krstnik. A mi nismo takšni kot veliki Janez. Drug za drugim zamešamo in svoje male posode smatramo za resnično vsebino. Obredja zamešamo za resničnost, namesto da bi sprejeli, da nam obredi kažejo v globino in onkraj sebe.

Janez Krščevalec je najmočnejša kombinacija prepričanja in ponižnosti, moralnosti in mistike, radikalne prerokbe in življenja v sedanjosti. Sin tempeljskega duhovnika opravlja svoje obrede ob reki. Je mož rojen v privilegije in se oblači kakor hipi. Je super zvezdnik, ki se je pripravljen vsemu odreči. Ustvari svoj lastni krst z vodo potem pa trdi, da je resnično pomemben le krst v Duhu in ognju! On je živeči paradoks. Celo Jezus je to trdil o njem: “Med ljudmi ni večjega od Janeza… a je tudi najmanjši v novi resničnosti, ki jo jaz prinašam (Mt 11,11). Janez razume in hkrati ne razume. Zardi tega mora v tej drami že zgodaj zapustiti prizorišče. Odigral je svojo enkratno in pomembno vlogo in tega se dobro zaveda. On je briljantna duhovnost spusta, ne vzpona. “On mora rasti, jaz pa se manjšati!” (Jn 3,30).

Takšna svoboda je mogoča le, ker se je Janez že od otroštva učil izprazniti se samega sebe (svojega lažnega jaza), še preden si je zgradil svoj lastni stolp uspeha. Njegov ego je bil tako brez moči, da se mu je lahko odrekel skupaj s svojim sporočilom in svojim lastnim življenjem. To je resnični pomen njegove glave na pladnju. V angleščini je lahko »ego« tudi kratica za odstranitev Boga (angleško Edging God Out). Ega moramo biti izpraznjeni, drugače ne moremo v Krstnikovem slogu pokazati na Jezusa. Takšna praznina ali odsotnost sebičnosti nam ne pade preprosto v naročje. Takšna ponižnost se ne zgodi sama od sebe, ampak je končni sad tisočih izpuščanj in tisočih trenutkov stika z Bogom, ki so Janezu postopoma omogočili, da je Boga spustil k sebi.

p. Dr Viljem Lovše

A: Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44

“Pridi, Gospod Jezus!” je adventna mantra, ki pomeni, da mora vsa krščanska zgodovina živeti iz neke vrste načrtne praznine, nekakšne izbrane neizpolnitve. Dokončna polnost vedno šele pride. Ni potrebno, da jo sedaj zahtevamo. To omogoča široko odprto življenje za milost in za prihodnost, ki jo ustvarja Bog, ne mi sami. Točno to je pravi pomen besede “čujte”, kakor nas vabi evangelij. Lahko uporabljamo še druge besede za advent: zavedanje, živost, pozornost, čuječnost, prebujenost. Advent je predvsem klic k polnemu zavedanju Božje in naše resnice, ki od nas zahteva visoko ceno.

Ko sredi vsakdana drug od drugega zahtevamo zadovoljitev, s tem zavračamo Njega in tudi vzklik “Pridi, Gospod Jezus”. Ko zahtevamo, da se zgodovina odvija po naših zahtevah, zavračamo in odbijamo “Pridi, Gospod Jezus!” Ko zahtevamo, da smo takoj rešeni tesnobe, nemira ali kakršnega koli nezadovoljstva, zavračamo “Pridi, Gospod Jezus”. Zavračamo sprejemanje celotne in širše zgodbe odrešenja, ki ga daje Bog.

“Pridi, Gospod Jezus”, je skok v svobodo in predanost, ki se upravičeno imenuje vrlina upanja. Teološka krepost upanja je potrpežljiva in zaupljiva pripravljenost, da živimo brez zaprtosti, a še vedno zadovoljni in celo srečni, kajti naša zadovoljitev je sedaj na drugi ravni in naš Vir nas presega. Sposobni smo zaupati, da bo On znova prišel, prav kakor je Jezus vstopil v našo preteklost, v naše privatne dileme in v naš trpeči svet. Naša krščanska preteklost tedaj postane krščanski uvod. “Pridi, Gospod Jezus!” ni krik obupancev, ampak pomirjen vzklik kozmičnega upanja.    p. Vili Lovše

Povabljena sva, da gledava križanega Gospoda. Evangelist Luka gleda nanj skozi oči različnih ljudi. Ob križu je množica, ki je vse to spremljala, na koncu odide in se trka po prsih, ker se je zgodila velika krivica. Malo dlje od križa so tudi učenci in žene, ki doživljajo vso svojo nemoč in tesnobo. Prav pod križem pa so voditelji izraelskega ljudstva, ki so zahtevali, da se Jezusa obsodi. Sedaj ga zasmehujejo in sramotijo. Vojaki se iz Jezusa kruto norčujejo. Vedejo se kot podivjani otroci. So simbol poganov, ki križanega kralja ne morejo vzeti zares. Edina izjema med pogani je stotnik, ki v Jezusovem obnašanju na križu začuti popolno nedolžnost.

Ob križanem Jezusu sta v središču dogajanja še dva razbojnika. Vsak izraža enega od dveh možnih pogledov na Križanega: prvi je brezbožen, drugi pa pobožen. Brezbožnež se jezi in preklinja. Pobožni razbojnik je umirjen. Prvi je obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv.

Pobožnega razbojnika krščanska ikonografija predstavlja kot tistega, ki v raju pričakuje, da vstopijo vsi sveti. Kaj je ta razbojnik videl v Jezusu, da ga je upal prositi: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«? Morda ga je presunila nedolžnost, ki je žarela iz Jezusa, ki je visel tako blizu njega. Razbojnik je pred po krivici obsojenim in zelo krotkim Jezusom uspel pogledati na lastno polomljeno zgodovino. Ne da bi se izgubil v očitkih, ki so tik pred smrtjo nekoristni ali celo kruti, v miru sprejme svojo usodo. To zmore zato, ker jo lahko odpre Jezusu, ki je neskončno večji od njega. Prošnja pobožnega razbojnika in Jezusov odgovor nanjo nama pokažeta, da je Božje kraljestvo v resnici sijaj ljubezni, izlite na človeka. Božje kraljestvo je v tem, da se zaradi človekove hudobije Bog ne odreče svoji ljubezni do njega. Bog je krotak in ljubeč prav v trenutkih, ko ga človek zavrne in potepta. Čaka in pričakuje, da bi ga človek prepoznal in v njem pognal korenine svojega življenja.

Jezus nama pokaže, kdo je Bog, in nama omogoči, da kot človeka okušava sožitje z Njim. Njegova ljubezen do vsakega izmed nas postane medsebojna sprava sredi konkretne zgodovine, ki na ta način spregovori o miru med nebom in zemljo. Sprava spregovori o dejstvu, da je zemlja našega srca postala raj, v katerem se časti, okuša in med seboj deli Boga. Njegovo ljubezen je pokazal Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem. Če jo sprejmeva, lahko gledava kralja slave. In takšnega kralja gleda Cerkev, njega oznanja in njemu služi.

Podoba dobrega razbojnika razkrije skrivnost Boga, ki se odpre človeku in ga vabi k sebi. Sodba na križu ne govori o krivičnosti ljudi, ampak o pravičnosti Boga. Božja pravičnost naju ima za vredna sijaja svoje ljubezni. Tako močno, da lahko sodelujeva pri dinamiki Njegove ljubezni, ki se izliva na ves svet. Oba dobro veva, da sama po sebi tega nisva vredna in nimava nobenih zaslug. Na Giottovi sliki vesoljne sodbe v kapeli Scrovegni v Padovi, je ob vznožju velikega križa naslikan majhen človeški lik. Deležen je poveličanja križa, ki ga držita dva velika angela. Droben človek objema les križa in ga stiska k prsim. Majhen in krhek človek, dobri razbojnik, Simon iz Cirene, vsak izmed nas, ti in jaz. Zadel je v Jezusa in v njem prepoznal Boga. Navdušil se je nad njim in se nanj navezal. Nosi prijeten jarem in lahko breme. Srečen je, ker je sprejel veselje Božje ljubezni. Tukaj in sedaj. Poskusiva tudi midva. Vsak dan znova.

p. Vili Lovše

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezusu izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše

Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).

Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).

Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.

Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?

V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.

Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.

Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.

Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.

p. Vili Lovše

Sveti Irenej je zapisal: »Božja slava je človek, poln življenja. Človekovo življenje pa je v gledanju Boga.« Božja slava ni človek že samo zato, ker je živ, ampak zato, ker živi za Boga. Tudi Božji sinovi in hčere niso preprosto tisti, ki jih je Bog ustvaril, ampak so ljudje, ki odgovorijo na klic, naj okušajo razodevanje samega Boga. Božja hči in sin sva takrat, kadar sprejmeva povabilo, da gledava obličje Boga, ki je v Jezusu Kristusu pokazal, da je najin Oče.

Sin je dan tebi in meni, da bi midva lahko spoznala Božje obličje in odkrila vso Božjo ljubezen do vsakega človeka. Bog naju vabi, da se nasitiva Sinove lepote in ljubezni, prav v trenutku, ko nama razodeva, da je Oče tako blizu vsakemu izmed nas. S svojim Duhom nama omogoča, da živiva bratstvo z ljudmi kot prostor, v katerem doživljava Boga kot Očeta, in to ob nama lahko zaznajo tudi drugi.

In prav to je zaznal in odkril Zahej iz evangelija. Bil je majhen, zato ni mogel videti Jezusa. Zaradi sovražne množice ni mogel priti bližje, da bi Jezusa sam videl. Če dobro pogledava, vidiva, da niti Zahej niti množica niso sposobni videti Jezusa kot Odrešenika. Vsak ga seveda ne vidi zaradi svojih razlogov.

Zahej, načelnik cestninarjev in bogat človek, je ob Jezusu odkril, da ne more ostati tam, kjer je bil. Bogastvo, s katerim se je delal močnega pred drugimi in so se ga zaradi tega bali, ne more potešiti hrepenenja njegovega srca. Hoče videti, kdo naj bi bil Jezus. Kar se je odprlo v njegovem srcu, bo zato kmalu potešeno. A tudi množica, ki Jezusa zastira, ne zna jasno videti, kdo v resnici je. Ni sposobna sprejeti skrivnosti Boga, ki nam prihaja naproti. Ta množica sva tudi ti in jaz, kadar hočeva delati dobro, a to dobro ne prinaša želenih sadov. Najbolj zaželeni sad je spoznanje Gospoda ter občestvo čutenja in hrepenenja z našim Bogom. Dobro, ki ga delava kot del množice, je vsiljeno, se razkazuje in zahteva zase. Ko sva del množice, nimava zaupnosti z Bogom. Dobro, ki ga delava sebi, nama prav nič ne pomaga k zaupnosti z Bogom.

Lahko pa ga prosiva, naj dopolni in izpolni najino hotenje in hrepenenje po dobrem. Prosiva ga, naj nama pomaga, da bo dobrota, ki jo bova živela in delala, nam in drugim pomagala h gledanju Njega. Moje prizadevanje, da bi delal dobro, še ni resnično dobro. Resnično dobro delam takrat, kadar ga delam na tak način, da se tvojemu in mojemu srcu pokaže Božje obličje.

Ko Jezus prispe do drevesa, na katerem je bil Zahej, povzdigne pogled in ga povabi dol, ker bi danes rad ostal v njegovi hiši. V resnici ne gre Jezus v Zahejevo hišo, ampak Zahej v Jezusovo. Vesel je, da je v Jezusovi hiši. Kaj je Jezusova hiša? Je skrivnost bratstva in sestrstva, ki vsem ljudem kaže pravo Božje obličje. Dobrota, ki jo v Jezusovi hiši lahko živiva, ni več razkazovanje, nič ne zahteva zase, nič ne izsiljuje. Je preprosta posledica domačnosti z Bogom v Jezusu. Zahej je to domačnost spet odkril in našel, zato lahko zaupa.

Jezus pa Zaheju in s tem tudi tebi in meni zagotavlja: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Reči hoče, da je vsak trenutek naše zgodovine primeren, da postane sveta zgodovina. Takšna postane takoj, ko v srcu odpreva pot hrepenenju, da bi videla, kdo je Jezus. V vsakem položaju, v vsaki okoliščini in v vsakem grehu lahko slišiva »hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši«. Gospoda nič ne more odvrniti od tega, da bi tebe in mene povabil v svojo hišo ter naju razvezal, da bova končno lahko zaživela bratstvo in sestrstvo, ki tudi drugim kaže Božje obličje.

p. Vili Lovše

S priliko o farizeju in cestninarju nama Jezus osvetli še en vidik skrivnosti molitve. Dokler smo znotraj zgodovine in časa, se pred Bogom ne moremo deliti na pravične in grešnike. Lahko se delimo le na tiste, ki si domišljajo, da so pravični, in na tiste, ki se imajo za grešnike. Seveda je Bog tisti, ki bo sodil vsako srce in ga zares pozna. In Jezusova prilika osvetljuje prav resnico Božje sodbe in presoje tvojega in mojega srca. Iz templja je odšel opravičen le cestninar. Le njegova molitev je bila Bogu všeč. Jezus nam ne pove, zakaj je bila Bogu všeč cestninarjeva molitev. A če tega ne bova doumela, se bova čustveno sicer poistovetila s cestninarjem, v resnici pa se bova vedno obnašala kakor farizej.

Ko farizej v priliki razglaša svojo pravičnost, ne laže, a njegovo srce ni prav usmerjeno. Svojo pravičnost razlaga kot nekaj, s čimer se pred Bogom lahko hvali. Pred Bogom pa samohvala in samopoveličevanje nič ne veljata. Farizej prinaša pokvarjeno daritev. Zaradi tega je Bog ne more sprejeti. Razlog pa je še globlji. Dovolj je, če farizejevo molitev: »O Bog, hvala, da nisem kakor drugi ljudje …« primerjava z Jezusovo molitvijo, ki jo navaja evangelist Mt 11,25: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« Med obema molitvama so vsaj tri očitne razlike: Jezus moli iz svoje domačnosti in zaupnosti z Očetom, izraža svojo solidarnost z Bogom in ljudmi, slavi Boga in ne človeka. Farizejeva molitev je zgolj površinska, poudarja ločitev od drugih, poveličuje človeka in ne Boga. Če je v Jezusovi molitvi Bog slavljen kot Oče, v farizejevi molitvi prav tega ni. Ne razglaša, da je Bog Oče vseh.

V molitvi Očenaš so vse zahteve naslovljene na Boga, razen ene, ki se glasi: kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Če se globoko zavedava svojega greha in kakor cestninar Boga prosiva odpuščanja, potem grehov drugih proti sebi ne bova niti zaznala. Le tako se bova pustila voditi Jezusovemu Duhu in iskala njegovo kraljestvo. Le tako bova sposobna živeti na tak način, da se bo Božje ime nenehno posvečevalo. Le tedaj bova lahko kakor Jezus Boga klicala za Očeta. V očenašu tudi prosiva, da bi se hranila z Božjim kruhom življenja, ki je Jezusov Duh in njegova beseda, ki je postala meso in kri. Prav tako sprejemava za svoje najvišje merilo obnašanja skrivnost Božje dobrote do slehernega človeka vseh časov. In prav tega farizej ne more storiti. Če pa tega ne zmore, kako bo lahko njegova molitev Bogu všeč? Smisel vsake molitve je namreč v tem, da se našemu srcu razodene Božja resnica. Ta pa je, da je Bog Oče tvoj, moj in vseh.

Ker je Jezus sam resnična Božja ponudba odrešenja zate in zame in za vse, potem res ni nobene potrebe več, da bi se pred Bogom s čimerkoli hvalila in napihovala ter ga prepričevala, naj pride k nama. Ni se nama treba pred njim ločevati od svojih bratov in sester in se delati pomembnejša. V molitvi se učiva zaupati v njegovo ponudbo odrešenja. Lahko skupaj z vsemi uživava Božje odrešenje. To je pravi in edini smisel in cilj molitve.

Kolikor bolj se nekdo hvali, toliko šibkejšo podobo o Bogu pusti rasti v sebi; bolj se hoče delati pomembnega od drugih in sebe izpostavljati, manj pozna Božje odrešenje, bolj je sam in brez resnične notranje moči. Naj naju Jezus nauči molitve iz resnice, da smo vsi njegovi ljubljeni sinovi in hčere, On pa je naš ljubljeni Oče, ki nas podarja drug drugemu.

p. Vili Lovše

Evangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše