Priporočila SŠK za obhajanje praznika vseh svetih in spomina vseh vernih rajnih v času COVID-19

Priporočila Slovenske škofovske konference za obhajanje praznika vseh svetih (1. november) in spomina vseh vernih rajnih (2. november) v času epidemije bolezni COVID-19

1. Zaradi zdravstvenih razmer se na praznik vseh svetih in spomina vseh vernih rajnih opusti tradicionalno obiskovanje sorodnikov in prijateljev. Verniki naj zasebno ali s člani svoje družine (skupnega gospodinjstva) obiščejo samo grobove v domači župniji oz. znotraj svoje statistične regije in tam molijo za rajne.

2. Duhovniki naj blagoslovijo vse grobove na pokopališču z enega samega mesta (pri pokopališki kapeli ali cerkvi, križu oziroma vežici ali ob vhodu), brez blagoslova posameznih grobov in brez navzočnosti vernikov. Blagoslov grobov naj spremlja zvonjenje zvonov župnijske cerkve in pokopaliških kapel. Tako bodo verniki po domovih z molitvijo lažje spremljali to sveto opravilo.

3. Verniki naj med prazniki v domači župniji opravijo sveto spoved, prejmejo sveto obhajilo, darujejo za svete maše za pokojne, opravijo dobro delo in prejmejo odpustek. Kako prejmemo odpustek, je predstavljeno na spletni strani Katoliške cerkve v Sloveniji. Zaradi trenutnih razmer, ki so posledica pandemije COVID-19, je popolni odpustek za verne rajne podaljšan za ves mesec november.

4. Namesto nakupov cvetja in sveč škofje vabijo vernike, da pri domačem duhovniku darujejo za svete maše (za svoje pokojne sorodnike, za zdravje v družini, za blagoslov pri delu, za srečen zakon, za uspeh v šoli, za starše, za prijatelje itd.). Župniki naj po spletu, e-pošti in socialnih omrežjih župljane povabijo k darovanju za mašne intencije in za vzdrževanje župnije.

5. Škofje vabijo, da se na večer pred praznikom vseh svetih (1. november) in spominom vseh vernih rajnih (2. november) ob 18.00 oglasijo zvonovi po vseh župnijskih cerkvah ter povabijo k družinski in osebni molitvi za rajne (npr. rožni venec).

6. Župniki naj predlog družinske molitve za pokojne za oba večera objavijo na spletni strani svojih župnij. Predlog molitve bo objavljen tudi na spletni strani Katoliške cerkve v Sloveniji: https://katoliska-cerkev.si

7. Duhovniki, redovniki in redovnice ter verniki naj dosledno uresničujejo državna in cerkvena navodila za preprečevanje epidemije ter ohranitev svojega zdravja in zdravja bližnjih.

 

Slovenska škofovska konferenca

Prenašanje bogoslužnih in pastoralnih dogodkov preko spleta – dodatna navodila slovenskih škofov

Škofje ordinariji so na razširjeni dopisni seji Stalnega sveta SŠK, ki je bila 17. oktobra 2020, sprejeli naslednje sklepe, s katerimi dopolnjujejo obstoječa Navodila slovenskih škofov v času epidemije COVID-19 (15. oktober 2020): 

(1) Škofje poudarjajo stališče papeža Frančiška, ki je v svoji homiliji 17. aprila 2020 opozoril, da vera preko medijev ni Cerkev. Ljudje, ki spremljajo sveto mašo preko spleta, so brez zakramentov in brez občestva. Sveti oče je izpostavil, da so ljudje sicer »povezani« preko digitalnih medijev, vendar niso Cerkev. To je Cerkev v težki situaciji, ki jo Gospod dovoli, toda ideal Cerkve je vedno z ljudstvom in zakramenti. Vedno. (Prim. Paolo Santori, Avvenire, Spletni prenos maš in nevarnost gnoze, 24. aprila 2020).

(2) Škofje poudarjajo, da spremljanje prenosa svete maše po spletu ali drugem mediju ne pomeni občestvenega in zakramentalnega obhajanja svete evharistije.

(3) Škofje ordinariji v izrednem času epidemije dajejo dovoljenje vsem župnikom in duhovnikom svojih škofij, da v župnijah, ki so v t. i. oranžnih in rdečih statističnih regijah:

a. preko spleta prenašajo bogoslužje Božje besede (kesanje, dnevna Božja beseda, nagovor, prošnje, Očenaš, blagoslov) z molitvijo za zdravje ter povabijo vernike, da ob določeni uri oz. urah pridejo v cerkev in tam prejmejo sveto obhajilo;

b. po lastni presoji in glede na pastoralne okoliščine lahko obhajajo sveto mašo brez ljudstva in jo istočasno prenašajo po spletu pod naslednjimi pogoji:

  • da jo duhovnik obhaja v cerkvi ali javni kapeli, medtem ko iz drugih prostorov npr. iz veroučne učilnice ali župnijske pisarne, prenos sv. maše po spletu ni dovoljen;
  • da gre za neposreden prenos svete maše po spletu in ne predvajanje že prej posnete svete maše;
  • da na začetku vernike opozori, da spremljanje prenosa svete maše po spletu še ne pomeni popolne uresničitve zapovedi obhajanja nedeljskega ali prazničnega bogoslužja, saj ne gre za občestveno in zakramentalno obhajanje svete evharistije;
  • da ob koncu svete maše duhovnik skupaj z verniki zmoli molitev za zdravje in povabi vernike, da lahko ob določeni uri oz. urah pridejo v cerkev in prejmejo zakramentalno obhajilo;
  • da duhovnik, poleg splošnih določil, dosledno upošteva vsa določila NIJZ in Slovenske škofovske konference  v zvezi s preprečevanjem okužbe Covid 19;
  • da ob koncu meseca pošlje po e-pošti statistično poročilo o predvajanju svetih maš preko spleta, radia oz. TV, na SŠK (e-naslov: ssk@rkc.si), v katerem navede, kdaj in koliko udeležencev je spremljalo prenos ter kakšne so bile pastoralne koristi takšnih prenosov.

c. Prenašajo preko spleta ljudske pobožnosti (rožni venec, križev pot, molitve za pokojne, litanije, hvalnice in večernice itd.).

d. Izvajajo preko spleta župnijsko katehetsko in pastoralno dejavnost (verouk, zakonske skupine, molitvena srečanja itd.).

Odločitev škofov vstopi v veljavo v soboto, 17. oktobra 2020, in velja do preklica.

 

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK

Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof

Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof

Gospod Rok Metličar, škofijski upravitelj Škofije Celje

Navodila slovenskih škofov v času epidemije COVID-19

Navodila stopijo v veljavo v petek, 16. oktobra 2020

Ob upoštevanju državnih predpisov in seznanitvi pristojnih državnih ustanov ter z namenom preprečitve širjenja epidemije COVID-19 in ohranitve zdravja vernikov slovenski škofje ordinariji sprejemamo naslednja navodila:[1]

Navodila (PDF)

I. Navodila za župnije iz statističnih regij, ki so z vladnim odlokom glede zajezitve epidemije Covid-19 označene rdeče

1. Svete maše z ljudstvom so do nadaljnjega odpovedane. Dovoljene so zasebne maše duhovnika brez vernikov.
2. Dovoljena je individualna duhovna oskrba vernikov.

  • Zaradi izrednih razmer lahko verniki, ki se ne morejo udeležiti svete maše, prejmejo sveto obhajilo izven obreda svete maše (prim. rimski obrednik Sveto obhajilo in češčenje evharistične skrivnosti izven maše, Ljubljana 1975).
  • Duhovniki lahko določijo in pravočasno oznanijo posamezne ure (še posebej ob nedeljah), ko lahko vernikom (posameznikom in družinam) podelijo sveto obhajilo in blagoslov, verniki pa lahko darujejo za potrebe Cerkve in prejmejo oznanila.
  • Udeležba pri individualni duhovni oskrbi je dovoljena samo zdravim vernikom, ki nimajo simptomov okužbe dihal, ne kašljajo in nimajo povišane telesne temperature.
  • Vsak, ki vstopi v cerkev, je sam odgovoren za zaščito pred morebitno okužbo, tako kot to velja za vstopanje v druge javne prostore.
  • Ob vstopu v prostor si mora vsak razkužiti roke, nadeti zaščitno masko in ohranjati dva metra medosebne razdalje (to ne velja za družine in člane istega gospodinjstva).
  • Priporoča se, da imajo vsi duhovniki in verniki na telefonu nameščeno aplikacijo #Ostanizdrav.
  • Če je mogoče, naj verniki zapustijo cerkev pri drugem izhodu oz. vhodu.

3. Cerkve naj bodo odprte za osebno molitev vernikov. Naenkrat je lahko v cerkvi največ deset vernikov, ki upoštevajo določila za preprečevanje epidemije.
4. Spovedovanje v spovednicah je dovoljeno samo, če je nameščena ustrezna zaščita med spovedancem in spovednikom (npr. PVC-folija) in zagotovljena razdalja 1,5 metra ter se spovednico redno prezračuje in čisti.
5. Krsti, poroke, prva sveta obhajila, birme in druge župnijske slovesnosti so preloženi na čas, ko se bo epidemiološko stanje izboljšalo oz. ko bo preklican vladni odlok.
6. Cerkveni pogrebi so dovoljeni z upoštevanjem državnih navodil.
7. Kateheza (verouk) se za vse razrede do nadaljnjega izvaja na daljavo. Kateheti po navodilih Slovenskega katehetskega urada pripravijo snov za pouk osnovnošolske kateheze (verouka) po spletu. Župnik spremlja in tedensko preverja potek kateheze na daljavo.
8. Vsa župnijska srečanja (duhovne vaje, zakonske skupine idr.) se izvajajo na daljavo.

 

II. Navodila za župnije iz statističnih regij, ki so z vladnim odlokom glede zajezitve Covid-19 označene oranžno 

1. Sveta maša

Do nadaljnjega vse svete maše potekajo z največ deset verniki. V število deset so vključeni verniki in duhovnik. Prednost pri udeležbi imajo tisti, ki so darovali za mašni namen.

  1. Pri svetih mašah z omejenim številom vernikov so vsi dolžni upoštevati naslednja navodila:
    a)     Svete maše so lahko samo v cerkvah ali kapelah, izjemoma v drugih prostorih.
    b)    Udeležba pri svetih mašah je dovoljena samo zdravim vernikom, ki nimajo simptomov okužbe dihal, ne kašljajo in nimajo povišane telesne temperature.
    c)     Vsak, ki vstopi v sakralni prostor (cerkev, kapelo, dvorano, kjer poteka bogoslužje itd.), je sam odgovoren za zaščito pred morebitno okužbo, tako kot to velja za vstopanje v druge javne prostore.
    d)    Ob vstopu v prostor si mora vsak razkužiti roke, nadeti zaščitno masko in ohranjati dva metra medosebne razdalje (to ne velja za družine in člane istega gospodinjstva).
    e)     Priporoča se, da imajo vsi duhovniki in verniki na telefonu nameščeno aplikacijo #Ostanizdrav.
    f)     Verniki morajo udeležbo pri sveti maši predhodno najaviti duhovniku (npr. po telefonu, e-pošti, spletnem obrazcu itd.).
    g)    Vsi prisotni morajo pri vstopu v cerkev oddati svojo telefonsko številko. Duhovnik hrani telefonske številke 30 dni in jih na zahtevo izroči pristojnim državnim ustanovam (NIJZ, policija).
    h)    Vsi prisotni (udeleženci in duhovnik) morajo ves čas obreda nositi maske, vzdrževati medosebno fizično razdaljo vsaj dva metra in pri prihodu ter odhodu razkužiti roke.
    i)      Med duhovnikom in verniki naj bo med sveto mašo razdalja vsaj tri metre (razen pri svetem obhajilu).
    j)      Med sveto mašo ni zborovskega in ljudskega petja. Izjemoma lahko pri sveti maši sodeluje organist.
    k)    Duhovnik ima med sveto mašo pokrite ciborije s hostijami za vernike.
    l)      Rokovanje ob pozdravu miru se opusti.
    m)   Vernikom je dovoljeno deliti sveto obhajilo samo na roko. Delivec obhajila pri obhajanju nosi masko. Pred obhajilom in po njem si mora razkužiti roke.
    n)    Darove za cerkev verniki oddajo v za to določen nabiralnik (košaro).
  1. Po sveti maši je cerkev treba obvezno temeljito prezračiti.

3.     Cerkve naj bodo odprte za osebno molitev vernikov. Naenkrat je lahko v cerkvi največ deset vernikov, ki upoštevajo določila za preprečevanje epidemije.

 

2. Sveti krsti, poroke, sveta obhajila, birme, spovedovanje ter cerkveni pogrebi

1.     Do nadaljnjega so dovoljeni samo sveti krsti (izven svete maše), poroke in cerkveni pogrebi v zasebnem krogu do deset oseb (vključno z duhovnikom). Pri tem veljajo enaka navodila kot za obhajanje svetih maš.
2.     Podelitev zakramentov prvega svetega obhajila in svete birme je prestavljena na čas, ko bodo zdravstvene razmere to dopuščale oz. ko bo preklican vladni odlok.
3.     Spovedovanje v spovednicah je dovoljeno samo, če je nameščena ustrezna zaščita med spovedancem in spovednikom (npr. PVC-folija) in zagotovljena razdalja 1,5 metra ter se spovednico redno prezračuje in čisti.

3. Kateheza (verouk), javne pobožnosti, pastoralna in župnijska srečanja, oratoriji, župnijske slovesnosti, karitativne ustanove in duhovni seminarji

Do preklica je v župnijah, ki so v oranžnih statističnih regijah, dovoljeno izvajanje kateheze (verouka) v skladu z državnimi pravili za osnovne šole.

  1. Dovoljeno je izvajanje kateheze (verouka) do vključno petega razreda osnovne šole. Za ostale razrede se kateheza izvaja na daljavo. Kateheti po navodilih Slovenskega katehetskega urada pripravijo snov za pouk osnovnošolske kateheze (verouka) po spletu. Župnik spremlja in tedensko preverja potek kateheze na daljavo.
  2. Pastoralna in župnijska srečanja do deset oseb so dovoljena pod pogojem, da udeleženci ves čas nosijo zaščitne maske, ohranjajo varnostno razdaljo dva metra in imajo nameščeno aplikacijo #Ostanizdrav.
  3. Do nadaljnjega so preklicana vsa dovoljenja za izvedbo duhovnih seminarjev in predavanj, ki jih izvajajo škofje, duhovniki, redovnice ali redovniki in laiki iz Slovenije ali tujine.
  4. Do nadaljnjega pogostitve ob verskih oz. pastoralnih dogodkih niso dovoljene.
  5. Karitativne ustanove delujejo v skladu z navodili, ki jih izdajo njihova vodstva, ob upoštevanju državnih predpisov.

 

III. Splošna določila, ki veljajo za vse župnije v Sloveniji (v oranžnih in rdečih statističnih regijah) 

1.     Škofje vsem vernikom, ki se ob nedeljah ne morejo udeležiti svetih maš, podeljujejo odvezo od nedeljske dolžnosti (prim. ZCP, kan. 1245).
2.     Verniki, ki se ne bodo udeležili nedeljske svete maše, naj le-to spremljajo po medijih, prejmejo duhovno obhajilo,posvetijo čas molitvi, branju Božje besede ali dobrim delom (prim. ZCP, kan. 1248, § 2). Kjer je mogoče, se lahko udeležijo svete maše med tednom.
3.     Blagoslovljena voda ob vstopu v cerkev ali kapelo mora biti umaknjena. Verniki naj se pri vstopu v cerkev spoštljivo pokrižajo in pokleknejo. Duhovnikom priporočamo, da pokrižanje z blagoslovljeno vodo nadomestijo z obredom nedeljskega blagoslova vode in kropljenjem vernikov od oltarja (prim. Rimski misal, str. 923).
4.     Ko verniki prihajajo v sakralni prostor za bogoslužje ali za zasebno molitev in odhajajo iz njega, naj upoštevajo medosebno razdaljo.
5.     Med sveto mašo ali drugim bogoslužjem zadrževanje v zakristiji ni dovoljeno več kot eni osebi.
6.     Duhovnik, ki je prehlajen, ima vročino oziroma kaže druge simptome bolezni, ne sme maševati z udeležbo vernikov in voditi drugih obredov.
7.     Duhovniki naj ne prenašajo svetih maš po spletu. V veljavi ostanejo obstoječi prenosi svetih maš po televiziji (TV Exodus, TV Slovenija itd.) radiu (Radio Ognjišče, Radio Slovenija itd.) in spletu, ki so namenjeni starejšim in bolnim ter tistim, ki se ne morejo udeležiti svete maše v cerkvi. Župniki pa lahko po elektronskih medijih nagovorijo svoje vernike, z njimi molijo in jih spodbujajo, da bodo čas preizkušnje lažje preživeli.
8.     Na praznik vseh svetih, 1. novembra, in spomina na verne rajne, 2. novembra, letos na pokopališčih in v cerkvah niso dovoljena bogoslužja ali blagoslovi z udeležbo vernikov. Prav tako ni dovoljena organizirana molitev vernikov. Duhovnik naj sam blagoslovi pokopališče pri pokopališki kapeli oz. pri vhodu in povabi vernike, da v domačem krogu molijo za rajne (npr. rožni venec).
9.     Do nadaljnjega je pri bogoslužju prepovedano sodelovanje cerkvenih pevskih zborov in ostalih glasbenih skupin. Prav tako so prepovedane pevske vaje.
10.  Spovedovanje v spovednicah je dovoljeno samo, če je nameščena ustrezna zaščita med spovedancem in spovednikom (npr. PVC-folija) in zagotovljena razdalja 1,5 metra ter se spovednico redno prezračuje in čisti. Spovedanec si pred vstopom v spovednico razkuži roke in vanjo vstopa z masko. Spovedovanje po telefonu in po spletu je izrecno prepovedano, saj ni zagotovljena tajnost. Duhovniki in verniki so to normo dolžni spoštovati. Redna oblika spovedovanja je osebna spoved.
11.  Obhajanje bolniškega maziljenja je dovoljeno ob upoštevanju, da sta duhovnik in bolnik ustrezno zaščitena. Bolniški duhovniki in duhovniki, ki oskrbujejo domove za ostarele ter druge podobne ustanove, morajo upoštevati navodila omenjenih ustanov za preprečevanje okužb in od njih pridobiti ustrezno zaščitno opremo. Duhovnik med obiskom bolnika na domu nosi masko in si razkuži roke pred obiskom in po njem. Obiski bolnikov za prve petke so dovoljeni.

 

IV. Vabilo k molitvi (velja za vse statistične regije Slovenije)

1.     Škofje vabijo vse vernike, duhovnike, redovnice, redovnike ter katoliška laiška gibanja, naj okrepijo molitev za zdravje, bolnike, zdravstvene delavce in blagoslov našega naroda ter konec pandemije.

 

Sprejeti ukrepi veljajo do preklica. Če bo prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in zaostrovanja državnih navodil, bo vsak škof ordinarij za svojo škofijo sprejel dodatne omejitve na področju verskega oziroma bogoslužnega življenja župnij.

Duhovnike in druge pastoralne delavce lepo prosimo, da navodila objavijo na župnijskih spletnih straneh in socialnih omrežjih ter v krajši obliki na oglasnih deskah. Dodatne informacije so objavljene na spletni strani SŠK na povezavi: https://katoliska-cerkev.si.

Navodila stopijo v veljavo v petek, 16. oktobra 2020. S tem navodilom prenehajo veljati Navodila slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času krepitve epidemije COVID-19,[2] ki so bila v veljavi od 21. julija 2020.

 

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK

Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof

Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof

Gospod Rok Metličar, škofijski upravitelj Škofije Celje

 

Za dodatne informacije in pojasnila se lahko obrnite na: info@rkc.si

MISIJONSKI MESEC OKTOBER 2020

Letošnje leto, tako zelo prizadeto s pandemijo koronavirusa, predstavlja svojstven izziv tudi za misijonsko dejavnost Cerkve. A odgovor na to, kako bodo misijonarji odgovorili na izzive te svetovne pandemije, lahko najdete v videu, ki so ga posneli v Missio Avstralija in razposlali po vsem svetu. Sporočilo misijonarjev je sledeče: »Mi smo še vedno tu!«.

Misijonska dejavnost Cerkve se bo ob spremenjenih razmerah nadaljevala. In ne samo to: še okrepila se bo! Kakor je greh izziv za še večjo ljubezen, tako je tudi ta težavna situacija izziv za še večjo in bolj zavzeto misijonsko dejavnost. V teh časih koronavirusa nas zato papež Frančišek poziva k solidarnosti. Ta virus nas namreč veliko bolj povezuje, kot pa oddaljuje, čeprav smo primorani držati socialno distanco. Vsi smo v »istem čolnu«, nadaljuje papež, kar pomeni, da moramo »veslati skupaj« in ne vsak zase.

Naslov letošnje misijonske poslanice je vzet iz besed preroka Izaija »Tukaj sem, pošlji mene« (Iz 6,8). Bog namreč tudi danes kliče, kakor je klical v preteklosti. V ta namen so za namen »Papeške misijonske zveze (PMZ)« nastali kratki prispevek naših misijonarjev, ki so pogumno izrekli svoj DA Bogu:
s. Urša Marinčič, Uganda (video* in članek)
s. Dorica Sever, Kanada – Inuiti (video* in članek)
p. Martin Kmetec, Turčija (članek)
s. Zvonka Mikec, Mozambik (članek)

*video je zaradi potreb PMZ v angleškem jeziku

Širše gledano smo prav vsi misijonarji. Vsak kristjan ima svoje poslanstvo. Poslani pa smo na podlagi klica, ki vznika globoko v notranjosti vsakega izmed nas. Papež Frančišek zato poudarja, da so misijoni prvenstveno notranja stvar. Verni laiki, ki tvorimo veliko večino božjega ljudstva, imamo zato pri poslanstvu oznanjevanja evangelija nenadomestljivo vlogo, saj preko nas neverujoči in drugače verujoči pridejo v prvi stik s Cerkvijo in evangelijem Jezusa Kristusa.
Tudi letošnje osrednje praznovanje Misijonske nedelje, 18. oktobra, bo zato potekalo v ljubljanski nadškofiji, v župniji sv. Helena – Dolsko, rojstnem kraju dr. Janeza Janeža, prvega slovenskega laiškega misijonarja. Letos obhajamo 30-letnico njegove smrti. Kot kirurg je 38 let deloval v Tajvanu, pred tem pa še štiri leta na Kitajskem. Nam laikom je zato v neizmeren zgled pristnega krščanskega življenja, ki se nesebično razdaja za druge. Dr. Janežu je posvečena brošura za molitveno uro oz. devetdnevnico, v kateri je tudi kratek življenjepis.
Najboljši misijonarji smo torej takrat, kadar med nami vlada duh bratstva in ljubezni. Zagotovo pa je eden od izrazov ljubezni tudi solidarnost. V tem duhu se vam v Misijonskem središču Slovenije že vnaprej zahvaljujemo za dar ob Misijonski nedelji. Vaš dar bo po namenu Papeških misijonskih družb šel za potrebe v misijonskih deželah, ki jih je ta pandemija še toliko bolj prizadela.
Najlepša hvala za izkazano dobroto.

http://www.missio.si/

Oktober, mesec rožnega venca

Rožni venec govori o Kristusovi skrivnosti. V litanijah to molitev celo imenujemo sveti rožni venec. To pa zato, ker se v njej poglabljamo v samo skrivnost Božje prisotnosti v našem življenju.

Zgodovina in izvor rožnega venca se ujemata s staro prakso menihov in posvečenih oseb, da so molili psalme. S temi psalmi je bil prepleten vsakdan posvečene osebe. Sčasoma se je razvila molitev 150 zdravamarij in 30 očenašev, številka 150 ustreza enakemu številu psalmov v Svetem pismu.

Rožni venec je razdeljen na tri temeljne dele. Veseli, žalostni in častitljivi. Sveti oče, sveti Janez Pavel II., je dodal tem delom še svetli del rožnega venca. 

Rožni venec je molitev ponavljanja, saj kar 50 ponovimo eno molitev zdravamarija v enem samem delu rožnega venca. Zdi se, da se to ne ujema z mislijo sodobnega človeka. Toda molitev rožnega venca ni podajanje informacij, je ustvarjanje Božjega okolja, v katerem mi lahko Bog zelo osebno spregovori.
Rožni venec, ki je najbolj razširjen, so zelo spodbujali bratje dominikanci. Poznamo še druge oblike te molitve: serafinski rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja in druge.

Danes je rožni venec molitev mnogih laikov in družin. Obenem pa je postal skupna molitev vse Cerkve, kraj, kjer se različni stanovi v Cerkvi srečamo.

Ob poplavi duhovnih tehnik, ki zasužnjujejo, ker grobo in nesvobodno preoblikujejo našo dušo, spoznavamo rožni venec kot blago šepetanje skrivnosti Gospoda, ki po Mariji vstopa v naše srce.

Rožni venec nam pomaga, da na poti upodabljanja po Kristusu rastemo naproti cilju, ki je svetost. ‘Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti.

»Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Krščanska občestva naj postanejo »pristne šole molitve« v novem tisočletju.

(Iz Apostolskega pisma: Rožni venec Device Marije, papeža Janeza Pavla II.)

Vir: www.marija.si


Molitev Rožnega venca začnemo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zmolimo Apostolsko veroizpoved:

Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.

Zmolimo Oče naš:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

Nato molimo molitev Zdrava Marija, za besedo Jezus pa povemo prošnjo (skrivnost), ter nadaljujemo s Sveta Marija.

Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Zmolimo:
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.


1. Veseli del (molimo ob ponedeljkih in sobotah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam poživi vero;
  2. ki nam utrdi upanje;
  3. ki nam vžgi ljubezen.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela;
  2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila;
  3. ki si ga Devica rodila;
  4. ki si ga Devica v templju darovala;
  5. ki si ga Devica v templju našla.

2. Svetli del (molimo ob četrtkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam daj duha pokorščine;
  2. ki nam daj srečo uboštva;
  3. ki nam podeli milost čistosti.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je bil krščen v reki Jordan;
  2. ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež;
  3. ki je oznanjal Božje kraljestvo;
  4. ki je na gori razodel svoje veličastvo;
  5. ki je postavil sveto evharistijo.

3. Žalostni del (molimo ob torkih in petkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam utrdi spomin;
  2. ki nam razsvetli pamet;
  3. ki nam omeči voljo.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je za nas krvavi pot potil;
  2. ki je za nas bičan bil;
  3. ki je za nas s trnjem kronan bil;
  4. ki je za nas težki križ nesel;
  5. ki je za nas križan bil;

4. Častitljivi del (molimo ob sredah in nedeljah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam vodi naše misli;
  2. ki nam vodi naše besede;
  3. ki nam vodi naša dejanja.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je od mrtvih vstal;
  2. ki je v nebesa šel;
  3. ki je Svetega Duha poslal;
  4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel;
  5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

Po vsaki desetki rožnega venca za Slava Očetu lahko dodamo še naslednjo molitev: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

Molitev Rožnega venca končamo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Vir: rkc.si

Obhajanje Slomškove nedelje 2020

Letošnje praznovanje Slomškove nedelje bo 27. septembra 2020 na Bizeljskem. Geslo je Domovina – naša ljuba mati.

Kot običajno ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa bo slovesna sveta maša.

Življenjepis bl. Antona Martina Slomška 

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.

Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov … Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.

Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.

Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.

Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.

Več na: http://slomsek.nadskofija-maribor.si/page

RAZGLASITEV SV. HIERONIMA ZA GLAVNEGA ZAVETNIKA ŠKOFIJE KOPER

Z veseljem vas vabim na razglasitev svetega Hieronima,

duhovnika in cerkvenega učitelja,

za glavnega zavetnika Škofije Koper,

ki bo v soboto 26. septembra 2020 ob 10.00 v stolnici v Kopru.

Slovesnost bo vodil nj. eksc. msgr. dr. Jean-Marie Speich,

apostolski nuncij v Sloveniji.

Jurij Bizjak, koprski škof

 


»Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa,« je zapisal sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino, ki ga je v nekaj desetletjih pripravil sam, in je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno vzbujalo občudovanje. Zaslovel pa je tudi z bistrimi razlagami Svetega pisma in z drugimi spisi, zlasti asketskimi.

Hieronim (grško “človek s svetim imenom”) se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon na meji z Dalmacijo, južno od črte Akvileja-Emona, morda na sedanjih slovenskih tleh (obstaja več domnev). Starši so bili premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze. V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.

Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt. Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo – prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov, on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev) in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.

Silvester ČUK (Vir: ognjisce.si)

24. nedelja med letom (katehetska), Rim 14,7-9; Mt 18,21-35

Bog nama zagotavlja: »Jaz sem odrešenje ljudstva. V kakršni koli preizkušnji me bodo klicali, jih bom uslišal. Jaz bom njihov Bog za vedno.« Več kakor očitno je, da niti midva niti vsi drugi te Božje izjave ne jemljemo preveč resno. Navadno se zaradi dogodkov zunanje in notranje zgodovine z Bogom prepirava. Pritožujeva se in ugovarjava. Če bi Bog res bil, se nama zlo ne bi moglo dogajati. O tej naši težavi govori prilika, ki jo bereva v današnjem evangeliju. V najinih očeh se gospodar iz prilike obnaša zelo krivično. Vsem delavcem namreč plača enako. Ne glede na to, koliko časa je kdo delal dobro, vsi prejmemo enako plačilo. Tudi tisti, ki se je zadnji hip spreobrnil in odrekel zlu, pokvarjenosti, kraji in zlorabam, ki jih je v življenju, morda načrtno, delal. To se nama ne zdi pravično.

Spet se srečujeva s temeljnim vprašanjem bivanja: Zakaj so najine misli vedno tako drugačne in daleč od Božjih? Kaj pričakujeva od Boga in življenja, da so najine misli tako drugačne od Božjih?

Tudi midva sva prepričana, da Bog ne upošteva najinih zaslug. Tudi midva sva prepričana, da si od Boga zasluživa posebno obravnavo. Žal je ne dobiva. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in najinimi mislimi?

Pravi odgovor nama da tudi prerok Izaija: »Iščite Gospoda /…/ Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu.« Ali midva res iščeva Gospoda ali zgolj njegove darove? Ne vrneva se k njemu, ampak kljub temu zahtevava, da dela to, kar hočeva midva.

Njegova želja, da bi bil z nama, naju verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavava, se med seboj primerjava in tekmujeva. Treseva se, da ne bi imela manj od drugih. To kaže, kako šibek je najin odnos z Bogom in kako neobčutljiva sva za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če sva nevoščljiva in nama ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za naju in slehernega človeka.

K sreči Bog ne odneha in naju sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Iz kakšnih razlogov midva omejujeva Božje usmiljenje in dobroto, če ne zato, ker je v resnici sama še nisva nikdar doživela? Nisva mu dovolila, da se naju dotakne. Morda sva kakor starejši sin iz prilike o izgubljenem sinu, ki se pritožuje: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« (Lk 15,29).

Če se ne moreva razveseliti, da ima brat ali sestra toliko kakor jaz ali več, potem imava isto težavo. Če se ne razveseliva z Bogom Očetom, ki želi razveseliti vse ljudi, ki jih je ustvaril, čeprav si to zaslužijo le nekateri, sva kakor starejši brat. Midva zagotovo nisva kakor sveti Pavel. On se bolj veseli tega, da se Bog podarja vsem, kakor tega, da se podarja samo njemu. Ker se ne vrti okrog sebe, lahko mirno reče, da je njegovo veselje v tem, da bova midva napredovala in se veselila v svoji veri ter se še bolj ponašala v Jezusu Kristusu (Flp 1,25–26).

On se veseli najinega napredovanja in veselja v zaupljivem odnosu z Bogom Očetom v moči Jezusa Kristusa, v katerem odkrivava njegovo skrb zase in za vse. Če to sprejmeva, ne bova več potrebovala nevoščljivosti in ljubosumnosti. Najino srce ne bo več mislilo samo nase, ampak na Boga in njegovo veselje nad vsakim človekom. Vrniva se k njemu in mu dopustiva, da naju prežame njegovo hrepenenje in njegova misel za naju in za vsakega človeka, ki ga srečava.

p. Dr. Vili Lovše

Priporočila Slovenske škofovske konference za izvajanje župnijske kateheze (verouka) v katehetskem letu 2020/21

Priporočila – wordov dokument
Priporočila – pdf

V Navodilih slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času krepitve epidemije COVID-19 (stanje: 21. julij 2020)[1] je določeno, da se župnijska kateheza (verouk) začne izvajati vzporedno z osnovno šolo. Pri tem veljajo enaka zdravstvena navodila kot v šolah. Z namenom lažje organizacije kateheze v nadaljevanju posredujemo glavna priporočila, ki so v skladu z navodili Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter NIJZ.[2]

1 Splošna priporočila

a) Priporočila za izvajanje župnijske kateheze v katehetskem letu 2020/21 so namenjena vsem osebam, ki so vključene v katehetsko dejavnost v Katoliški cerkvi v Sloveniji: duhovnikom, redovnicam in redovnikom, katehistinjam in katehistom, animatorjem, voditeljem skupin (bibličnih, zakonskih, ministrantskih itd.) ali pevskih zborov, zunanjim sodelavcem, katehizirancem ter njihovim staršem oz. zakonitim zastopnikom.

b) Župnijske kateheze se udeležujejo samo zdravi kateheti in katehiziranci. Pomembno je, da so starši in katehetski sodelavci seznanjeni s simptomi in znaki bolezni COVID-19 ter pravilnim ukrepanjem ob pojavu simptomov in znakov bolezni. Katehet mora za vsako katehetsko srečanje voditi seznam vseh prisotnih katehizirancev (temu zadošča vpis prisotnosti v katehetov dnevnik). 

c) Če je skupina večja kot 25 oseb in ni mogoče zagotoviti ustrezne medosebne razdalje, naj bodo razredi razdeljeni na dve (ali več) manjši skupini katehizirancev. Urnik katehetskih srečanj naj bo pripravljen tako, da je med posameznimi skupinami, ki se srečujejo v istem prostoru, vsaj 20 minut odmora, med katerim je treba prostor temeljito prezračiti. Če je katehetskih učilnic več, naj odmori ne bodo istočasni, da se prepreči srečevanje med skupinami.

č) Kjer je mogoče, naj bodo v katehetski skupini samo otroci, ki obiskujejo isto šolo. S tem se želi zmanjšati možnost prenosa okužbe med otroki (in njihovimi družinami oziroma kateheti) iz različnih šol.

d) Ob vstopu v objekt si morajo vsi razkužiti roke. 

e) Kateheti, starši in otroci, starejši od 12 let, naj v prostoru nosijo maske.

f) Vsi naj bodo seznanjeni s pravilnim načinom nošenja ter namestitve maske (https://www.nijz.si/sl/splosna-uporaba-zascitnih-mask). Pred uporabo maske in po njej si je treba temeljito umiti roke. Maska mora segati od korena nosu čez brado, med nošenjem naj se je osebe ne dotikajo.

g) Po končani katehezi naj katehiziranci iz stavbe izstopajo posamično in pri tem stalno ohranjajo priporočeno medosebno razdaljo 1,5 oz. 2 metra. 

h) Izvajanje ukrepov naj ob prihodu in odhodu katehizirancev spremlja odrasla oseba.

 

2 Katehetske dejavnosti

a) Srečanja s starši naj prvenstveno potekajo na daljavo oziroma po telefonu ali spletu. V primeru, da potekajo v cerkvenih prostorih, je treba dosledno upoštevati vse higienske ukrepe (nošenje obrazne maske, higiena rok, kašlja …).

b) Organiziranje vsakršnih dogodkov oziroma udeležba na njih (npr. koncerti, prireditve, razstave ipd.) se prestavi na poznejši čas. Dopustni so le dogodki, ki se jih udeležijo katehiziranci iz iste katehetske skupine, brez zunanjih udeležencev. 

c) V primeru dogodkov z več kot 50 udeleženci, je treba predhodno pridobiti pozitivno mnenje NIJZ[3] in dogodek prijaviti na policijsko postajo.

č) Katehet naj pravočasno obvesti starše otrok o tem, kaj naj prinesejo s seboj (npr. katehetske pripomočke, vodo v plastenkah, dodatna oblačila v primeru zračenja …).

 

3 Katehetski prostori

a) Kjer je mogoče, naj kateheza poteka v večjih župnijskih prostorih (župnijske dvorane, pevske sobe, cerkev itd.) ali na prostem.

b) Vsak dan pred pričetkom kateheze in po njej ter med posameznimi srečanji je treba prostore temeljito prezračiti (vsa okna v učilnici odprta na stežaj).

c) V prostor naj vstopajo samo katehiziranci in katehet, ostali le po predhodni najavi, pri čemer je treba upoštevati vse potrebne ukrepe (nošenje obrazne maske, higiena rok, kašlja …).

č) Katehiziranci naj v objekt vstopajo posamično in pri tem ohranjajo medsebojno razdaljo vsaj 1,5 oz. 2 metra. Postavitev klopi in stolov ali talne označbe naj tudi v prostoru omogočajo ohranitev ustrezne razdalje.

d) Razkužila za roke in plakat s splošnimi higienskimi ukrepi (npr. https://www.nijz.si/sl/koronavirus-sars-cov-2-gradivahttps://katoliska-cerkev.si/covid19-meni-ssk) morajo biti nameščena na več vidnih mestih objekta, v katerem se izvaja župnijska kateheza. 

e) Vrata učilnice naj bodo do začetka kateheze odprta, tako da je čim manj dotikov kljuke. Prenos virusa s kljuke preprečujemo tudi tako, da kljuko obrišemo z alkoholnim robčkom ali s papirnato brisačo za enkratno uporabo in razkužilom (70 % alkohol). 

f) Virus se lahko prenese z različnimi predmeti, tudi papirjem. Svetujemo, da morebitno tiskano učno gradivo katehizirancem deli katehet, ki si je pred tem umil ali razkužil roke. Katehiziranci si katehetskih potrebščin, pripomočkov in drugih predmetov med seboj ne izmenjujejo in ne izposojajo oz. jih pred uporabo obvezno razkužijo (v prvem triletju to naredi katehet).

g) Priporočamo, da vrnjene pisne izdelke katehet pred popravljanjem vsaj 24 ur hrani na varnem mestu. Nasvet temelji na preživetju virusa na površinah predmetov. 

h) Okna sanitarij naj bodo odprta. V predprostoru sanitarij svetujemo talne označbe za zagotavljanje primerne medosebne razdalje. Vrata naj učenci po možnosti odpirajo s komolcem oz. s pomočjo čiste papirnate brisače. V sanitarijah naj bodo na voljo milo in papirnate brisače ter razkužilo.

i) V času izvajanja kateheze je treba katehetske prostore redno čistiti in razkuževati. Koši za smeti naj bodo izpraznjeni vsak dan. Redno je treba razkuževati površine in predmete, ki se jih pogosto dotikamo (npr. kljuke, držala, stikala za luči, potezne vrvice v sanitarijah…) 

Priporočila Slovenske škofovske konference za izvajanje župnijske kateheze (verouka) v katehetskem letu 2020/21 stopijo v veljavo 1. septembra 2020.

 

Slovenska škofovska konferenca

18. nedelja med letom, 2.8.2020, Rim 8,35.37-39; Mt 14,13-21

Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar.

Bog nama je podaril življenje zato, da bi naju povabil na gostijo, na skupni obed in na vse tisto, kar ta obed zajema. Le on zna in zmore nasititi tvojo in mojo lakoto, lakoto svojih otrok. Verjetno se midva te Božje sposobnosti v najinem vsakdanjem ritmu niti ne zavedava. Računava na stvari in tehniko. A Bog naju ne preneha vztrajno vabiti na gostijo. Po Jezusu naju celo prosi, naj prideva. Vsa današnja berila hočejo poudariti to Božje povabilo, ki velja tebi, ki bereš, in tudi meni, ki sem pisal.

Prerok Izaija se obrača k vernikom, ki se pripravljajo, da bodo po trdi izkušnji izgnanstva spet naselili Jeruzalem. Bog ponovno potrdi svoje obljube. Vabi jih, naj jedo, da bodo živeli.

Kaj pa najinemu srcu daje življenje? Odgovor nama daje Ps 145: »Milostljiv in usmiljen je Gospod, počasen v jezi in velik v dobroti. Gospod je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli« (Ps 145,8–9). Bog ravna ravno nasprotno, kakor ljudje do sebe in med seboj. On je vedno dober do vseh. Midva sva dobra le včasih in le do nekaterih bližnjih. Če vse to obrneva nase, vidiva, da najino srce, čeprav je morda prav ta hip hudobno, lahko še vedno upa v Božjo dobroto, ki ga na zavrne.

Božje misli so drugačne od najinih. Njegova ljubezen naju doseže kljub temu. Vedno nama je na razpolago njegovo odpuščanje, ki je sožitje ali občestvo z Jezusom. To je tudi bistvo gostije, na katero naju vabi v današnjem evangeliju, ki je obarvan zelo evharistično. Evharistija je vrhunec Jezusove ponudbe sožitja in občestva z Bogom. Ponuja ga tebi in meni. S tem naju ima za sebi enaka in naju združi s seboj. Tako poteši globoko hrepenenje najinih src, najino lakoto in žejo po dobroti, lepoti, resnici in ljubezni.

Vendar učinek materialnega čudeža pomnožitve kruha še ni takšen, kakor ga Jezus pričakuje. Učenci, tudi midva, ki ga poslušava, tega dejanja še ne razlagajo in ne razumejo v skladu z Božjimi mislimi, ampak po svoje. Zato Jezus po tem čudežu spet ostane sam. Nisva dojela njegovega povabila k občestvu in sožitju z Bogom. Njegov kruh sva sicer jedla, a v resnici nisva okusila njegovega bistva. Nisva še sposobna sprejeti skrivnosti in moči življenja, ki jo ta kruh nosi v sebi.

Morda se sprašuješ, ali nama bo ta skrivnost moči in življenja postala dosegljiva. Kdaj in kako? Odgovarja nama sv. Pavel v pismu Rimljanom 8, 31–39: »Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?«

Pavel pravi, da nama je skrivnost življenja dosegljiva takrat, ko naju nobena stvar ne more več ločiti od Kristusove ljubezni, ki naju je v odpuščanju prerodila. Takrat, ko ničemur več ne dovoliva, niti svojim najbolj prefinjenim občutkom krivde, da premagajo srce in v njem zadušijo ljubezen najinega ljubljenega Gospoda. Takrat sva dosegla življenje. Ne le, da naju negativne stvari nič več ne ločijo od Kristusa, tudi pozitivne naju ne, tiste, po katerih najino srce hrepeni in jih strastno išče. Zato sv. Pavel sklene, da nas nič ne more ločiti »od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu«. Tebi in sebi želim, da bi se odpočila v tej resnici. Njegova ljubezen do naju in vseh je bistvo krščanstva ter vir življenja zate, zame in za vse druge.

p. Dr Vili Lovše