Dragi bratje in sestre. V preteklem tednu smo naredili prve korake v advent. No, morda jih še nismo naredili, gotovo pa smo imeli dober namen, da jih bomo naredili. A žal se nam, ljudem, pogosto dogaja, da imamo lepe želje, velike namene, celo dobro voljo, da bi to tudi storili, a ko se je treba odločiti, ostanemo na mestu. Druga adventna nedelja za vse nas spodbuda, da se zganemo.
Advent pomeni prihod. Gre seveda za prihod Jezusa Kristusa. Najprej za njegov zgodovinski prihod, ki so ga preroki napovedovali, Janez Krstnik pa je kot njegov predhodnik o njem povedal, da za njim pride močnejši od njega, ki ne bo krščeval z vodo, kakor je to ob Jordanu krščeval on, ampak bo krščeval s Svetim Duhom. Drugi prihod, na katerega nas spominja in pripravlja advent, je Jezusov prihod ob koncu časov, o katerem govori veroizpoved pri maši: da bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve in njegovemu kraljestvu ne bo konca. Na ta prihod nas je opozoril tudi apostol Peter v današnjem drugem berilu.
Vmes, med obema tema prihodoma pa so Jezusovi prihodi, s katerimi nas obiskuje in spodbuja, dokler smo na poti. Ti prihodi so zelo različni. Vsak bi se lahko spomnil, kdaj je na poseben način doživel Božjo bližino, Božji obisk. Vrhunec njegovega prihajanja v naše življenje je vsekakor evharistija, pri kateri najprej mi obiščemo njega, ko se kot njegovi bratje in sestre zberemo pri maši, potem pa on postane naš gost v zakramentu in tako izpolni obljubo, da bo z nami vse dni do konca sveta (Mt 28,20).
Lahko bi rekli, da je njegov zgodovinski prihod Božja tolažba za ljudstvo. Klic, poln hrepenenja, »O da bi predrl nebo in stopil dol, da bi se pred teboj tresle gore«, je bil uresničen v rojstvu Otroka v Betlehemu, ob katerem se je odprlo nebo in so angeli prepevali »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.«
Jezusov prihod ob koncu časov bo vse postavil na svoje mesto. Pravični bodo slišali njegovo besedo: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta. Prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno.« Krivični pa bodo deležni strašne besede: »Proč izpred mene v večni ogenj!« Zato je pričakovanje tega drugega Jezusovega prihoda svarilo k čuječnosti in odgovornosti, saj bo ta dan prišel kakor tat. Peter zato pravi, da je prav, da živimo sveto in res pobožno.
Jezusovi prihodi med zgodovinskim prihodom in prihodom ob koncu časov pa nas poživljajo in krepčajo, da moremo živeti sveto in res pobožno. Ti prihodi v nas ohranjajo hrepenenje po dokončnem srečanju z njim, da bi večno ostali z njim, ki se nam je ves podaril. Ti prihodni nam pomagajo, da ohranjamo okus po pravičnem, po svetem in po Božjem in nas podpirajo, da pri prizadevanju ne omagamo.
Prihod lahko razumemo v dvojnem pomenu. Prvi je, da smo si mi postavili cilj, ki ga hočemo doseči. Podali smo se na pot in prišli do tega cilja. Drugi pomen te besede pa je, da se je nekdo napotil k nam, da smo mi cilj, da smo mi izpolnitev njegovih želja in je zato prišel k nam.
Dejstvo je, da ljudje sami iz sebe ne moremo prav daleč. O tem nas zgovorno prepričuje tudi trenutna virusna kriza. Vsak sam zase lahko postane samo žrtev, ali pa, kar je še huje, začne zaradi sebe in svojega preživetja žrtvovati druge. Sami iz sebe nepreklicno zadenemo ob svoje meje. Te meje so naša grešnost v vseh oblikah, zlasti naša sebičnost, na koncu pa naša smrt, za katero je sv. Frančišek Asiški rekel, da ji nihče na svetu uiti ne more.
Mi sami iz sebe torej nismo sposobni prihoda, vsaj tistega ne, ki bi nas odvedel onkraj nas samih in nam odprl prostranstva in svobodo, ki jo sanjamo, ki jo velikokrat tudi zahtevamo, a nam ostaja nedosegljiva. Nismo sposobni prihoda, ki bi nas izpeljal iz nas samih in nas odvedel iz naših omejenosti in iz naše smrtnosti.
Zato je edini prihod, ki v resnici šteje, prihod nekoga Drugega, nekoga, ki je dovolj svoboden, da lahko vstopi v našo omejenost, dovolj velik, da lahko vstopi v našo majhnost, dovolj preprost, da lahko vstopi v našo zagledanost vase, dovolj krotak, da lahko vstopi v našo bojevitost. Kakšen bi pravzaprav moral biti tisti, ki bi lahko vstopil v vse naše omejitve. Odgovor je preprost, a za nas nedosegljiv, dokler se zanašamo nase: takšen prihod lahko uresniči samo Nekdo, ki dovolj ljubi, da njegova ljubezen preseže vse meje. Kakor pravi evangelist Janez: to lahko uresniči samo nekdo, ki ljubi do konca (prim. Jn 13,1). To pa pomeni, da ljubi brez konca; resnična ljubezen namreč ne pozna konca. Nikjer se ne konča, nikoli se ne naveliča, nad nikomer ne obupa. To je ljubezen brez konca.
Je kdo, ki vas ljubi na tak način, dragi bratje in sestre? Je kdo, ki vas ljubi brez konca? Samo tisi, ki je sposoben ob prekipevanju zasramovanja in sovraštva moliti k Očetu, naj bo prizanesljiv, naj odpušča, ker je brezkončna njihova nevednost in slepota, ne pa njihova ljubezen, samo tisti vas ljubi brez konca. Edini, ki nas ljubi na tak način, je Jezus. Ljubi nas tako zelo, da je bil pripravljen stopiti v svet teme, krivic, v svet zla in greha. Ni čakal, da bo svet postal idealen za njegov prihod. Ni popravljal sveta in ga izboljševal, da bi bil primeren za njegovo rojstvo. Tako daleč je šel, da v svet ni stopil med tistimi, ki so imeli oblast in moč, ampak je prišel med čisto navadnimi ljudmi, ki so jih vsi spregledali, tako da zanj v prenočišču ni bilo prostora.
Mi pa smo v tem adventu poklicani, da mu pripravimo pot, kakor sta klicala prerok Izaija in Janez Krstnik. »V puščavi pripravite pot gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu.« Ne gre torej za pripravljanje poti kakršnemu koli gostu ali obiskovalcu. Pripraviti je treba pot našemu Bogu. On je tisti, ki prihaja rešit svoje ljudstvo.
In kako naj pripravimo to pot? »Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža.« Če upoštevamo, da gre za prihod Jezusa k nam, potem se moramo vprašati, kaj so doline, ki naj se dvignejo, kaj so hribi in griči, ki naj se ponižajo. Ob tehtanju svojih dejanj navadno razmišljamo, kaj smo storili, kje smo grešili. Ko pa slišimo o dolinah, ne gre za to, kaj smo storili, ampak česa nismo storili, kaj smo opustili, kar je hujše, ker tega ne vidimo in ne doživljamo, kot svoj greh. Če ne naredim nič slabega še ne pomeni, da sem naredil kaj dobrega. Življenje postane dolina, zelo globoka dolina, na katere dnu si umivam roke, saj nisem naredil nič slabega.
Gre torej zame. Kje so moje doline? Drugače rečeno, kje me je premalo, kje sem odsoten? Premalo me je lahko v molitvi, da ne molim ali premalo molim. Ta dolina je lahko zelo globoka. Globoka dolina je lahko tudi moja odsotnost od nedeljske in praznične maše, od prejemanja zakramentov, od dejavnega življenja v živem občestvu Cerkve, ki je zaradi moje odsotnosti prikrajšano. Dvigniti to dolino, pomeni imeti čas za Boga in čas za skupnost Cerkve, čas za molitev in čas za občestvo. Druga dolina je pogosto premajhen čut za bližnjega, dostikrat kar za domače. Potem gre za opuščanje naših dolžnosti …
Kaj pa hribi in griči? Tukaj pa gre za področja, kjer nas je preveč, včasih celo toliko, da niti sami ne vidimo več preko sebe. Hribi in griči so naša ošabnost, naš napuh, naša oblastnost. Tak pa že nisem, nam prihaja na misel. Vprašajmo svoje bližnje, svoje domače; naj nam oni povedo.
Zato danes na adventnem vencu prižigamo drugo svečko. Prva svečka nam je osvetlila pot, na katero naj v adventu stopimo, druga svečka pa nam bo osvetlila naše hribe in griče ter naše doline, pokazala nam bo sence na poti našega življenja. Prinesla bo tudi dovolj toplote, da bomo te sence mogli sprejeti in jih položiti pred Gospoda, ki prihaja. On bo šel skoznje, jih zvišal ali pa ponižal.
Danes je tudi god sv. Miklavža. Misel nanj nas gane. Prebudijo se spomini, ki so vedno zelo lepi osrečujoči. Večina izmed nas navadno ni dobila nič posebnega, vedno pa nam je Miklavž prinesel ljubezen naših staršev. Niso zmogli velikih daril, objeli pa so nas z ljubeznijo, ki smo jo doživljali in nas je grela tako v pričakovanju kot v veselju nad tem, kar smo dobili.
Ne vem, če ste letos Miklavžu kaj napisali? Ali ste morda zaradi karantene pomislili, da Miklavž pošte ne bo dobil? Kakorkoli, Miklavž je tukaj. Imam pa predlog. Kaj če bi danes, na sam njegov praznik, pisali Miklavžu. Pa ne tega, kar potrebujete ali si želite vi sami; ne pišite mu zase. Danes vzemite v roke svinčnik in se potopite v dušo svojih bližnjih: žene, moža, otrok, mame, očeta. In potem napišite Miklavžu, kaj naj prinese temu človeku ob tebi, kaj potrebuje. Bolj ko bo iskreno vaše razmišljanje, bolj boste doživljali, da te prošnje k Miklavžu lahko izpolnite vi. Zato pismo shranite in ga večkrat poglejte, da ga boste mogli uresničevati skozi celo leto.
Ob tem pisanju in uresničevanju napisanega naj vam sveti druga adventna svečka, da se bodo v njeni svetlobi dvigale doline in nižali hribi in griči med vami. Boljše priprave poti za Gospoda ni. Amen.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
