Avtor: Administrator

POSTARAJ SE PRI SVOJEM DELU

Dragi bratje in sestre, vsem prav lep pozdrav! Pozdravljam najprej dragega brata Andreja, škofa novomeškega, ki je prav te dni dobil tudi svojega naslednika. Iskreno mu čestitamo za predano in zvesto službo, ki jo zdaj končuje, in se skupaj z njim veselimo bogatih sadov njegovih molitev in njegovega dela. Pozdravljam brata Maksimilijana, škofa celjskega, ki je pred kratkim prevzel obnovljeno celjsko škofijo in skupaj z njim prosimo za uspešno vodenje zaupane mu Gospodove črede. Pozdravljam vse brate zlatomašnike in vse duhovnike in diakone, bogoslovce in mašne pomočnike, redovnike in redovnice in vse zbrano Božje ljudstvo, milost vam in mir!

Piše prerok Mojzes v svojem psalmu: ‘Sedemdeset let je dni našega življenja, osemdeset let, če smo krepki’ (Ps 90,10). In zlatomašniško leto običajno pade ravno v to obdobje: petdeset let službe na približno petindvajset let podlage in smo pri petinsedemdesetih, ravno na sredini med sedemdeset in osemdeset. Tako vsak zlatomašnik izpolnjuje naročilo modrega Siraha, ki pravi: ‘Moj sin, ostani zvest svojemu poklicu in ukvarjaj se z njim ter se postaraj pri svojem delu!’ (Sir 11,20).

Hkrati pa je zlatomašniško leto zelo podobno tudi svetemu letu, o katerem piše Mojzes: ‘Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako da ti bo čas sedmih sobotnih let devetinštirideset let!’ (3 Mz 25,8). Potem daj bučno zatrobiti na rog in naj se začne sveto leto: Zemlja naj počiva in vsak naj se vrne k svoji lastnini in k svoji rodovini! In torej tudi k svoji začetni gorečnosti kakor piše apostol Pavel svojemu učencu Timoteju: ‘Zaradi tega te opominjam, da poživiš Božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok!’ (2 Tim 1,6). Tudi po škofovem polaganju rok na novomašnike!

Zahvala za petdeset let potovanja, kakor pravi kralj David: ‘Zakaj le gost sem pri tebi, popotnik kot vsi moji očetje!’ (Ps 39,13). Petdeset let potovanja proti obljubljeni deželi, kakor piše Mojzes o izvoljenem ljudstvu: ‘Našel je (ljudstvo) v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli samota. Obdal ga je in nanj pazil, ga varoval kot punčico svojega očesa. Kakor orel čuva nad svojim gnezdom, kroži nad svojimi mladiči, je razprostiral svoje peruti, ga sprejemal, ga nosil na svojih krilih’ (5 Mz 32,10-11).

Zahvala Božjemu ljudstvu, kakor pravi kralj David: ‘Vem, Gospod, da preizkušaš srce in ljubiš odkritosrčnost. Z iskrenim srcem sem rade volje daroval vse to in zdaj z veseljem gledam, kako ti tvoje tu pričujoče ljudstvo rade volje daruje’ (1 Krn 29,17). In kakor pričuje apostol Pavel: ‘Kajti po svojih močeh, pričam, da, preko svojih moči so dajali iz lastnega nagiba in so z mnogimi prošnjami nas prosili milosti, da bi se smeli udeležiti podpiranja svetih’ (2 Kor 8,3-4).

Zahvala duhovnikom, o katerih piše odlok o pastirski službi škofov: ‘Na prav poseben način pa so škofovi sodelavci župniki, katerim je kot pravim pastirjem izročena skrb za duše na določenem delu škofije pod škofovo oblastjo. Pri opravljanju tega dušnopastirskega dela naj župniki s svojimi pomočniki tako opravljajo svojo učiteljsko in posvečevalno in vodstveno službo, da se bodo tako verniki kakor župnijske skupnosti zares čutile člane škofije in vesoljne Cerkve!’ (Š, 30).

Tudi vam, dragi duhovniki, veljajo Gospodove besede: ‘Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostoli, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat, ter bi imeli oblast izganjati demone!’ (Mr 3,14-15). ‘Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah, in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je moj Oče prepustil meni, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajstere rodove Izraelove’ (Lk 22,28-30).

Zahvala sošolcem:

Msgr. Jurij Bizjak, koprski škof

Ciril Bajt, dhp v župniji Koper-Sveti Marko

Alojz Kobal, župnik v Levpi

Jožef Mikuš, dhp v Ročinju, župnija Kanal

Peter Pipan, vik v Podgrajah

Bogdan Špacapan, vik v Cerknem

Srečko Vončina, vik v Kobaridu

Lojze Bratina SJ, v Dravljah

+Ivan Likar, rojen na Otlici, župnik in predavatelj

Zahvala sodelavcem na škofiji, ki so kakor izbrani trije apostoli Gospodovi: Na Taboru: ‘S seboj je vzel Petra in Jakoba in Janeza in jih peljal na visoko goro’ (Mt 17,1). Pri predstojniku shodnice Jairu: ‘Nikomur ni pustil, da bi šel z njim, razen Petru in Jakobu in Janezu (Mr 5,37). V vrtu Getsemani: ‘In vzel je s seboj Petra in Jakoba in Janeza in se je začel žalostiti’ (Mt 26,37). In isti trije so dali tudi desnico vzajemnosti apostolu Pavlu: Jakob in Kefa in Janez, ki veljajo za stebre (Gal 2,9).

Zahvala dvema škofoma in trem papežem: Škofu Janezu za duhovniško službo (1971) in škofu Metodu za škofovsko službo (2000). Papežu Janezu Pavlu za imenovanje za pomožnega škofa (2000) in papežu Benediktu za imenovanje za ordinarija (2012) ter papežu Frančišku za današnjo čestitko in blagoslov.

Zahvala Gospodu za poslanstvo: ‘Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem naročju’ (Iz 49,1). ‘Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom!’ (Jer 1,5). ‘Bog me je odločil že od rojstva in me poklical po svoji milosti’ (Gal 1,15). ‘Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane’ (Jn 15,16).

Zlata maša pa nam kliče v spomin tudi Zlato ptičko Otona Župančiča: ‘Zlato ptičko so ujeli trije fantje mladi. Kdo imel bo zlato ptičko? Vsi bi ptičko radi!’ ‘Tretji fantič je govoril: Daj mi srce tako: hudi časi, vedro čelo, jasno uro vsako!’ – Gospod naj dobrohotno sprejme naše današnje zahvale in milostno usliši naše prošnje. Amen. –

msgr. dr. Jurij Bizjak,

koprski škof

S slovesnim praznikom binkošti, ki ga bomo letos praznovali v nedeljo, 23. maja 2021, bomo v Katoliški cerkvi sklenili velikonočni čas.

Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).[1]

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti
Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.[2]

Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.[3]

Sveti Duh in nova evangelizacija
Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.[4]

Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.[5]

Izraz binkošti in cerkveno leto
Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz ‘der fünfzigste Tag’ (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste’ (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.

Vir: RKC

1. Služba katehista je v Cerkvi zelo starodavna. Skupno prepričanje mnogih teologov je, da prve primere najdemo že v spisih Nove zaveze. Služba poučevanja dobi prvi zametek v »učiteljih«, ki jih apostol omenja, ko piše skupnosti v Korintu: »Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih. So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? A vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot« (1 Kor 12,28-31).

Luka začne svoj evangelij z izjavo: »/S/em sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen« (Lk 1,3-4). Zdi se, da se je evangelist dobro zavedal, da s svojimi spisi nudi posebno obliko poučevanja, ki daje trdnost in moč tistim, ki so že prejeli krst. Apostol Pavel se ponovno vrne k tej temi, ko Galačanom priporoča: »Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje« (Gal 6,6). Kot je razvidno, besedilo dodaja temeljno posebnost: občestvo življenja kot značilnost rodovitnosti prejete kateheze.

2. Krščanska skupnost je od svojih začetkov doživljala več različnih oblik služb, ki so se konkretno izrazile v služenju moških in žensk, ki so v poslušnosti delovanju Svetega Duha posvetili svoja življenja izgradnji Cerkve. Karizme, ki jih Sveti Duh ni nikoli nehal razlivati na krščene, so dobile v nekaterih trenutkih vidno in oprijemljivo obliko neposrednega služenja krščanski skupnosti v njenih mnogoterih izrazih, tako da so bile priznane kot nepogrešljiva oblika služenja za skupnost: »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče« (1 Kor 12,4-11).

Znotraj velikega karizmatičnega izročila Nove zaveze je torej mogoče prepoznati dejavno navzočnost krščenih, ki so vršili službo posredovanja nauka apostolov in evangelistov na bolj organski, trajen in z različnimi življenjskimi okoliščinami povezan način (prim. II. vatikanski koncil; B 8). Cerkev je to službo želela prepoznati kot konkreten izraz osebne karizme, ki je močno podpirala izvrševanje njenega evangelizacijskega poslanstva. Pogled na življenje prvih krščanskih skupnosti, ki so si prizadevale za širjenje in razmah evangelija, tudi danes spodbuja Cerkev k dojemanju novih  izrazov, po katerih bo ostala zvesta Gospodovi besedi zato, da bi njegov evangelij dosegel vse stvarstvo.

3. Celotna zgodovina evangelizacije dveh tisočletij zelo jasno kaže, kako učinkovito je bilo poslanstvo katehistov. Škofje, duhovniki in diakoni so skupaj s tolikimi možmi in ženami posvečenega življenja posvetili svoje življenje ketehetskemu pouku, da bi bila vera trdna opora osebnemu bivanju vsakega človeka. Poleg tega so nekateri okoli sebe zbrali druge brate in sestre, ki so v medsebojni podelitvi enake karizme oblikovali redovne ustanove, popolnoma posvečene katehezi.

Pri tem ne smemo pozabiti na neštete množice laikov, ki so neposredno sodelovali pri širjenju evangelija s katehetskim poučevanjem. Na moške in ženske z živo vero, verodostojne priče svetosti, ki so bili v nekaterih primerih tudi ustanovitelji Cerkve ter so zanjo darovali svoje življenje. Tudi danes je na čelu skupnosti na različnih področjih veliko sposobnih in vztrajnih katehistov, ki opravljajo nenadomestljivo poslanstvo pri prenašanju in poglabljanju vere. Dolga vrsta blaženih, svetih in tudi katehistov mučencev je zaznamovala poslanstvo Cerkve, ki si zasluži, da ga poznamo, saj predstavlja rodoviten vir ne samo za katehezo, ampak za celotno zgodovino krščanske duhovnosti.

4. Z II. vatikanskim ekumenskim koncilom je Cerkev začutila obnovljeno zavest o pomembnosti prizadevanja laikov pri delu evangelizacije. Koncilski očetje so večkrat poudarili, kako potrebno je za »plantatio Ecclesiae« in za razvoj krščanske skupnosti neposredno vključevanje vernih laikov v različne oblike evangelizacije, v katerih se lahko izrazi njihova karizma. »Prav tako si zasluži priznanje tista za misijonsko delo med pogani tako zaslužna množica katehistov, mož in žena, ki prežeti z apostolskim duhom z velikimi napori prispevajo edinstveno in povsem nepogrešljivo pomoč pri širjenju vere in Cerkve. V naših dneh je služba katehistov kar največjega pomena; saj je malo klera za oznanjevanje evangelija tolikšnim množicam in za dušnopastirsko delo« (II. vatikanski ekumenski koncil, M 17).

Skupaj z bogatim koncilskim naukom je treba omeniti še stalno zanimanje papežev, škofovske sinode, škofovskih konferenc in posameznih pastirjev, ki so v teh desetletjih katehezo pomembno obnovili. Katekizem katoliške Cerkve, Apostolska spodbuda o katehezi, Splošni katehetski pravilnik, Splošni pravilnik za katehezo, nedavno izdani Pravilnik za katehezo so skupaj z narodnimi, regionalnimi in škofijskimi katekizmi izraz središčne vrednosti katehetskega dela, ki v ospredje postavlja izobraževanje in trajno oblikovanje vernikov.

5. Škofu lastno poslanstvo je, da je – skupaj z duhovniki, s katerimi deli isto pastoralno skrb, in skupaj s posebno odgovornostjo staršev za krščansko vzgojo otrok – prvi katehist v svoji škofiji, (prim. ZCP, kan. 774, § 2; ZKVC [Zakonik kanonov vzhodnih Cerkva], kan. 618). Ne da bi mu kakor koli odvzeli to poslanstvo, je treba priznati navzočnost laikov, ki so v moči svojega krsta poklicani k sodelovanju v službi kateheze (prim. ZCP, kan. 225; ZKVC, kan. 401 in 406). Ta navzočnost postane še bolj nujna v naših časih zaradi obnovljene zavesti o evangelizaciji v sodobnem svetu (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 163–168), pa tudi zaradi uveljavljanja globalizirane kulture (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 100.138), ki zahteva pristno srečanje z mladimi rodovi. Pri tem ne smemo pozabiti na potrebo po ustvarjalnih metodologijah in orodjih. Slednja oznanjevanje evangelija usklajujejo z misijonarsko preobrazbo, ki jo je začela Cerkev. Zvestoba preteklosti in odgovornost za sedanjost sta nujna pogoja, da Cerkev lahko vrši svoje poslanstvo v svetu.

Prebujanje osebnega navdušenja vsakega kristjana in poživljanje zavesti, da je poklican uresničevati svoje poslanstvo v skupnosti, zahteva poslušanje glasu Duha, ki nikoli ne umakne svoje rodovitne navzočnosti (prim. ZCP, kan. 774, § 1; ZKVC, kan. 617). Duh tudi danes kliče moške in ženske, naj se srečajo z mnogimi, ki čakajo, da bi spoznali lepoto, dobroto in resnico krščanske vere. Dolžnost pastirjev je, da podpirajo to pot in bogatijo življenje krščanskih skupnosti s prepoznavanjem laiških služb, ki morejo prispevati k preobrazbi družbe, s tem »da bi krščanske vrednote prodirale v družbeni, politični in gospodarski svet« (Veselje evangelija, 102).

6. Laiški apostolat ima nesporno svetno vrednost. Ta zahteva, da laiki »iščejo božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v sladu z Božjo voljo« (II. vatikanski ekumenski koncil, C 31). Njihovo vsakdanje življenje je prepleteno z družinskimi in družbenimi odnosi, kar jim omogoča, da potrjujejo, kako »so poklicani predvsem k temu, da po njih postaja Cerkev pričujoča in dejavna na tistih krajih in v tistih okoliščinah, kjer more Cerkev samo po njih postati sol zemlje« (C 33). Dobro pa je omeniti, da morejo biti laiki poleg tega apostolata »poklicani še na različne načine k bolj neposrednemu sodelovanju pri hierarhičnem apostolatu, podobno tistim možem in ženam, ki so apostola Pavla podpirali pri oznanjevanju evangelija in ki so se mnogo trudili v Gospodu« (C 33).

Posebna naloga, ki jo opravlja katehist, pa se vendarle določa znotraj drugih služb, ki so prisotne v krščanski skupnosti. Katehist je namreč najprej poklican, da pokaže svojo usposobljenost v pastoralni službi posredovanja vere, ki se odvija postopno: od prvega oznanila, ki uvaja v kerigmo, do pouka, ki ozavesti novo življenje v Kristusu in pripravlja zlasti na zakramente krščanskega uvajanja, pa do trajne formacije, ki vsakemu kristjanu omogoči, da je vedno bolj pripravljen »odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja« (1 Pt 3,15). Katehist je istočasno tudi priča vere, učitelj in mistagog, spremljevalec in pedagog, ki poučuje v imenu Cerkve. To je istovetnost, ki se lahko skladno in odgovorno razvije samo po molitvi, študiju in neposrednem sodelovanju pri življenju skupnosti (prim. Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, Pravilnik za katehezo, 113). 

7. Izdaja apostolskega pisma Ministeria quaedam Pavla VI. je bila daljnovidna, saj je spremenjenemu zgodovinskemu trenutku prilagodil službo lektorja in akolita (prim. apostolsko pismo Spiritus Domini), hkrati pa spodbudil škofovske konference, naj pospešujejo tudi druge službe, med njimi službo katehista: »Poleg teh služb, ki so skupne latinski Cerkvi, škofovskim konferencam nič ne preprečuje, da bi od Apostolskega sedeža prosile še za druge, če presodijo, da bi bila iz posebnih razlogov njihova ustanovitev potrebna ali zelo koristna na njihovem področju. Te vrste so na primer službe ostiarija, eksorcista in katehista.« Nujno povabilo se ponovi v apostolski spodbudi O evangelizaciji današnjega sveta, ko ob zahtevi, da je treba znati brati trenutne potrebe krščanske skupnosti v zvesti kontinuiteti z začetki, spodbuja odkrivanje novih oblik služb za prenovljeno pastoralo: »Te službe, ki so na videz nove, a so zelo povezane z izkušnjami, ki jih je Cerkev živela v času svojega obstoja – na primer služba katehista – so dragocene za plantatio, za življenje in rast Cerkve ter za njeno sposobnost izžarevanja okoli sebe in do tistih, ki so oddaljeni« (sv. Pavel VI., O evangelizaciji današnjega sveta, 73).

Ne moremo torej zanikati, da se »zavest istovetnosti in poslanstva laikov v Cerkvi povečuje. Na voljo imamo številne laike, čeprav jih še ni dovolj. Ti laiki imajo globok čut za skupnost in zvesto zavzetost v ljubezni do bližnjega, v katehezi, v obhajanju vere« (Veselje evangelija, 102). Iz tega sledi, da sprejem laiške službe, kakršna je služba katehista, daje večji poudarek misijonskemu prizadevanju, ki je lastno vsakemu krščenemu in se mora vršiti v popolnoma svetni obliki, ne da bi zapadli v kakršen koli izraz klerikalizacije.

8. Ta služba je tudi močno povezana s poklicanostjo, ki od škofa zahteva potrebno razločevanje in jo poudari obred postavitve. Gre namreč za stalno službo, ki je dana krajevni Cerkvi glede na pastoralne potrebe, ki jih ugotovi krajevni ordinarij, izvaja pa se na laiški način, kakor zahteva sama narava te službe. Dobro je, da so v postavljeno službo katehistov poklicani moški in ženske globoke vere in človeške zrelosti, da dejavno sodelujejo pri življenju krščanske skupnosti, da so sposobni sprejemanja, velikodušnosti in življenja v bratski skupnosti, da dobijo potrebno biblično, teološko, pastoralno in teološko izobrazbo, da bodo pozorni sporočevalci verskih resnic ter da so že prišli do zrele katehetske izkušnje (prim. II. vatikanski ekumenski koncil, Odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi, 14; ZCP, kan. 231, § 1; ZKVC,  kan. 409, § 1). Zahteva se, da morajo biti zvesti sodelavci duhovnikov in diakonov, pripravljeni opravljati službo tam, kjer bo potrebno, in da jih spodbuja pravo apostolsko navdušenje.

Zato, potem ko smo pretehtali vse vidike, v moči apostolske oblasti

ustanavljam

laiško službo katehista.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov bo v kratkem času poskrbela za objavo Obreda postavitve laiške službe katehista.

9. Zato vabim škofovske konference, naj službo katehista uresničijo s tem, da določijo potrebni vzgojni postopek in normativne kriterije za dostop do njega, ko poiščejo najbolj dosledne oblike za službo, ki jo bodo ti poklicani vršiti v skladu s tem, kar je izraženo v tem apostolskem pismu.

10. Sinode vzhodnih Cerkva ali zbori hierarhov lahko prevzamejo, kar je tu določeno, za posamezne Cerkve sui juris, na osnovi lastnega posebnega prava.

11. Pastirji naj ne nehajo sprejemati za svojo spodbudo koncilskih očetov, ko so spominjali: »Dobro namreč vedo, da niso od Kristusa postavljeni, da bi vse zveličavno poslanstvo Cerkve v odnosu do sveta prevzeli samo nase, marveč je njihova vzvišena naloga tako pasti vernike in tako priznavati njihove naloge in karizme, da na svoj način vsi složno sodelujejo za skupno stvar« (C 30). Razločevanje darov, ki jih po delovanju Svetega Duha njegovi Cerkvi nikoli ne primanjkuje, naj bo zanje potrebna podpora, da bodo službo katehista naredili učinkovito za rast svoje skupnosti. 

Ukazujem, naj imajo določila tega apostolskega pisma v obliki »motu proprio« trdno in trajno veljavo ne glede na kar koli nasprotnega, čeprav bi bilo vredno posebne omembe, in naj bodo razglašena z objavo v L’Osservatore Romano. Veljati začno istega dne, nato pa naj bodo objavljena v uradnem komentarju Acta Apostolicae Sedis.

V Rimu pri sv. Janezu v Lateranu, 10. maja 2021, bogoslužni spomin sv. Janeza iz Avile, duhovnika in cerkvenega učitelja, v devetem letu mojega papeževanja.

Slovenski škofje so se seznanili z novim Odlokom o začasni omejitvi kolektivnega uresničevanja verske svobode v Republiki Sloveniji (z dne 9. aprila 2021). Na osnovi omenjenega odloka so za čas od 12. aprila do 18. aprila 2021 sprejeli naslednja navodila:

1. Vsi duhovniki in verniki naj okrepijo molitev za bolnike in konec epidemije.
2. Svete maše se izvajajo samo v cerkvah in v skladu z določilom 30 m2 na osebo oz. člane istega gospodinjstva. V kolikor je površina verskega objekta manjša od 30 m2 je kljub temu lahko pri sveti maši navzoča ena oseba oz. člani istega gospodinjstva (družina). 
3. Petje pri verskih obredih  v prisotnosti vernikov ni dovoljeno. Med verskim obredom lahko na orgle igra organist oz. glasbeno spremlja drug instrumentalist. Petje je izjemoma dovoljeno pri svetih mašah, ki se prenašajo po TV oz. radiu in pri njih niso navzoči verniki. 
4. Verniki lahko prejemajo sveto obhajilo izven svete maše; duhovniki naj k obhajilu povabijo svoje vernike, ki se niso mogli udeležiti svete maše.
5. Ob smiselnem upoštevanju določil za svete maše, je dovoljeno obhajanje zakramentov spovedi, krsta, poroke in drugih bogoslužij.
6. Podeljevanje bolniškega maziljenja je dovoljeno ob upoštevanju vladnih odlokov in priporočil NIJZ.
7. Ko se bo epidemiološka slika začela izboljševati, bodo škofije pripravile navodila za obhajanje prvih svetih obhajil in svetih birm ter jih posredovale župnikom.
8. Verouk (kateheza) in vsa druga pastoralna dejavnost se do nadaljnjega izvaja na daljavo.
9. Cerkveni pogrebi so dovoljeni v skladu z navodili komunalnih služb in predpisov vlade ter NIJZ.
10. Župnijska pisarna je lahko odprta pod pogojem, da je naenkrat v pisarni poleg duhovnika samo ena oseba oz. člani istega gospodinjstva.

Dodatna pojasnila glede izvajanja verske in pastoralne dejavnosti so na voljo na posebni spletni strani.

Škofje pozivajo duhovnike, redovnice in redovnike, naj bodo na voljo vernikom ter naj pri tem upoštevajo vladne odloke in priporočila NIJZ za zaščito zdravja. 

Škofje bodo navodila prilagajali glede na tedenske odločitve vlade. 

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK
Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof
Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
Gospod Rok Metličar, škofijski upravitelj Škofije Celje

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos bomo veliko noč obhajali 4. aprila.[1]

Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja.[2] Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

Izredno pismo slovenskih škofov za Veliko noč 2021

Vprašanja in odgovori ob pismu slovenskih škofov za Veliko noč 2021

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,[3] ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.[4]

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.[5] Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

Velikonočni ponedeljek

Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Zaradi letošnje epidemije tradicionalni obiski na ta dan odpadejo in jih lahko nadomestimo s klicem ali prazničnim sporočilom.

[1] O krščanskem praznovanju velike noči v prvih desetletjih ni zgodovinskih podatkov. Kristjani iz judovstva so veliko noč obhajali s svojimi rojaki, vendar z novo vsebino – kot spomin na Jezusovo odrešilno trpljenje in vstajenje. Nicejski koncil (325) je uzakonil, da veliko noč praznujemo na nedeljo po prvi pomladanski polni luni, to pa je lahko od 22. marca do 25. aprila.
[2] Prim. C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 124.
[3] Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 16,21–28; Mr 8,31–9,1 in Lk 9,22–27); Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 17,22–23; Mr 9,30–32 in Lk 9,43b–45); Jezus tretjič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 20,17–19; Mr 10,32–34 in Lk 18,31–34).
[4] Prim. C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 127.
[5] Prim. odlomke o Jezusovem vstajanju in prikazovanjih: Mt 28,1–20; Mr 16,1–18, Lk 24,1–49 in Jn 20,1–21,25.