Avtor: Administrator

Jezus nas v tem postnem času vabi, da pogled popolnoma preusmerimo. Vedno, kadar nas zanaša, da bi se primerjali z drugimi in z njimi opravičevali oz. se zgražali, se moramo ustaviti ob sebi in se najprej vprašati:
Ali na našem obrazu ljudje lahko prepoznajo veselje, ki ga daje zavest, kako zelo smo ljubljeni od Očeta? Ali se v vseh pravilih, ki jih kot kristjani poznamo, čutimo svobodne. Ali začutimo čudovito moč odpuščanja, ki nam ga Bog podarja?
Jezus se ne zgraža nad prostitutko. Skloni se k njej, želi ji biti blizu, da bi je ne bilo strah. Hoče ji dati vedeti, da je ne obsoja, in jo vabi, da se grehu odpove.
Naj bo post povabilo k veselju, k novemu odnosu z Bogom in ljudmi. Da pa bomo tega sposobni, nas bo pripravila odpoved. Odpovejmo se hinavščini, maščevalnosti, opravljanju, obrekovanju … in ostalo nam bo več časa za prijaznost, naklonjenost, ljubeznivost, darežljivost
Odpoved nas vzpodbuja k približevanju Bogu, ohranja nas odprte, da ne iščemo prehitro potešitve svojega hrepenenja kje drugje, pri ljudeh ali pa pri lepotah tega sveta. Odpoved varuje pred tem, da bi prehitro pokrili svojo rano, jo napolnili z nadomestnimi potešitvami. Pri odpovedi gre za to, da v sebi odkrijem, kaj je sploh moj temelj, od česa pravzaprav živim. Ko v odpovedi zavestno odložim mnoge nadomestne potešitve, ki me dovolj pogosto omamijo in oslepijo, spoznam svojo najbolj notranjo resnico. V odpovedi odstranim zagrinjalo, ki leži nad mojimi razgretimi mislimi in čustvi. Tako se lahko pokaže vse, kar je v meni, moje neizpolnjene želje in hrepenenja, moja poželenja, moje misli, ki se vrtijo le okrog mene, mojega uspeha, moje lastnine, mojega zdravja, moje potrditve, in moja čustva, kot so jeza, zagrenjenost ali žalost. Kdor se na pravi način odpoveduje, postane ponižen.
Ne obsojajmo! Sprejmimo povabilo postnega časa, ki nas vse vabi k ponižnosti.
Po: E. Mozetič

Potem ko je Jezus soočen s preveč poenostavljenim zaključkom, da je zlo, ki doleti nekoga Božja kazen, povrne Bogu njegovo pravo podobo, Bog je namreč dober in tako nikakor ne more hoteti zlo. In da bi se varovali misli, da so nesreče, ki nekoga doletijo, neposredni učinek osebne krivde. S pogledom spreobrnjenja je Jezus pokazal na drugačno branje teh dogodkov. Nesreče in žalostni dogodki ne smejo v nas prebuditi radovednosti ali iskanja domnevnih krivcev, temveč morajo biti priložnost za premislek, s katerim premagamo samoprevaro, da lahko živimo brez Boga, ter priložnost, da poživimo z Gospodovo pomočjo prizadevanje za spremembo lastnega življenja. Bog se pred grehom pokaže kot poln usmiljenja, saj ne preneha klicati grešnikov, da se izognejo zlu ter začnejo rasti v njegovi ljubezni ter tudi začnejo konkretno pomagati bližnjemu v težavah. S tem bodo živeli v veselju milosti in se izognili večni smrti. Možnost spreobrnitve pa zahteva, da se naučimo gledati na dogodke življenja z vidika vere, spodbujeni s svetim strahom Božjim. Prava modrost med trpljenjem in žalostjo je, pustiti, da nas nagovori nestalnost človeškega bivanja ter da gledamo človeško zgodovino z očmi Boga, ki po načrtu nedoumljive ljubezni, hoče svojim otrokom vedno in samo dobro, a ki včasih tudi dovoli bolečo preizkušnjo, da bi nas pripeljal do večje dobrine.

Kristus nas vabi, da na zlo odgovorimo predvsem z resnim spraševanjem vesti ter s prizadevanjem prečistimo lastno življenje. Če ne, pravi, bomo vsi na isti način pokončani. Dejansko, osebe in družbe, ki nikoli ne postavijo samih sebe pod vprašaj, čaka usoda dokončnega poloma. Medtem ko spreobrnjenje, čeprav ne varuje pred problemi in nesrečami, omogoča soočiti se z njimi na ‘drugačen’ način. Spreobrnjenje premaga zlo v njegovi korenini, ki je greh, čeprav ne more vedno preprečiti posledic.

Po: E. Mozetič

Gospod je milostljiv in usmiljen.
Gospod odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni.
On iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem. (Ps 103,3–4)

Evangelist nam pokaže spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj luči, očarljiv simbol enkratne, samo trem učencem namenjene izkušnje. Oni so se z Učiteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v določenem trenutku se je Jezusovo obličje spremenilo. Osupli so pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o ‘izhodu’, torej o njegovi veliki noči smrti in vstajenja.
Prav ta dva moža sta lahko lepo povabilo in prikaz, kaj je spremenjenje.
Mojzes je bil po sili razmer zavržen otrok. Tujec na faraonovem dvoru. Štirideset let potem živi kot pastir v puščavi. Na gori Horeb se mu Bog prikaže v gorečem grmu in mu razodene svoje ime. Vročekrvni Mojzes postane sočuten in nežen mož, potrpežljiv voditelj, vztrajen in do konca zvest Bogu. Kljub upornemu ljudstvu, ki ga mora voditi, ne izgubi vere v odrešenje. Nobena žrtev mu ni odveč, da le reši svoje ljudstvo zablod. Ima zelo jasno hrepenenje po neskončno lepem cilju – obljubljeni deželi in zagotovo tudi po Božji podobi, ki jo v njem kleše Bog sam. To ga lahko vodi prek vseh ovir.
Podoben lik je Elija, o katerem vemo precej manj. Včasih pa rečemo: Kakršna smrt, takšno življenje. Glede na to, da je bil Elija z gorečim vozom vzet v nebo, lahko rečemo, da je bil nadvse goreč in strasten prerok. Nobena preizkušnja mu ni bila preveč, ker je gledal lepoto Boga.
Ta dva moža nas učita, da Gospodovo spremenjenje pomeni to, da gledamo v lepoto neskončnega cilja, ki nam ga Bog pripravlja. Ta neskončni cilj je Božja podoba v nas. Spremenjenje ponuja podobo potrpežljivih borcev za lepo, dobro in resnično, podobo nežnih in sočutnih sogovornikov, ki vidijo več kot le sebe.
To je predokus velike noči. Ravno zato je Peter vzkliknil: ‘Dobro je, da smo tukaj’. Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več nikoli končal!

Po: E. Mozetič

Kako se običajno začne naše delo? Vse si pripravimo, vse domislimo, odpravimo vse ovire in potem se, če je vse v najlepšem redu, lotimo dela. Ko pridejo ovire, pogosto popustimo, rečemo, da je nemogoče vztrajati, da se stvari ne da spremeniti. Če ne vemo, ali smo stvari kos ali ne, se je največkrat niti ne lotimo.
Jezus se stvari loteva drugače. Preden začne z javnim delovanjem, gre v puščavo. Tam ni nič posebej spodbudnega: lakota, vročina in mraz, skušnjave. Vse se dogaja med zvermi in angeli, med nebom in zemljo, med puščavo in rodovitnim Božjim kraljestvom. Jezus nima nobene gotovosti, da bo vsemu kos. Kaj je njegova gotovost? Bog sam, Oče, ki mu je to poslanstvo dal, bo poskrbel, da ga bo lahko tudi izpolnil. Ne ve, kako, ne s čim … Nima sodelavcev, nima poslušalcev, vse je v zraku. In s katerimi skušnjavami se sooča v puščavi?
Ena sama je hudičeva skušnjava. In to je njegova beseda dvoma: »Če si Božji Sin …« Podvomi v svoje poslanstvo! In za nas velja popolnoma isto. Prva in ključna stvar za hudiča je človeka prepričati, da tisti glas ob Jordanu ni resničen. Da Bog laže. Da to, da sem za Boga otrok, ki ga ima rad bolj kot vse drugo, ni res. In v trenutku, ko začne človek o tem dvomiti, se znajde v strahu, da ni dovolj dober, da ne dela prav, da se trudi zaman. Da je v bistvu sam, ker ljubezni ni vreden. Ta strah je korenina vseh skušnjav.
Tako se začne njegovo prijateljstvo z zlom. Bolj ko se z njim brati, bolj je sam, globlje v puščavo gre. Ker je – čeprav mu ponuja same lepe in privlačne stvari – hudičev cilj samo eden: da človeka uniči, da ga oropa ljubezni.
Ampak zato tudi je puščava. Zato mora človek skoznjo. V njej je namreč vse njegov sovražnik, vse proti njemu – razen cilja, ki ga nosi v prsih. In takrat spozna, kaj je v njegovem življenju bistveno. Kajti človek, ki vztraja in hodi skozi puščavo, bo slej ko prej prišel do spoznanja, da je Bog pred vsemi človekovimi drugimi potrebami. Da je on vse, kar potrebuje.    Po: E. Mozetič

Post je čas uvajanja v notranjo svobodo ter čas notranjega in zunanjega prečiščevanja. Zato od daleč poglejmo svoje misli in dejanja in obžalujmo, kar ni bilo dobro. Potem pa pripravimo načrt za »postni trening«. Tvoj načrt je lahko povezan z jedjo in pijačo; v teh štiridesetih dneh se lahko odpoveš sladkarijam, mesu, alkoholu …
Morda pa tvoj problem ni v hrani, ampak v govorjenju o drugih; tako si lahko zastaviš načrt, da v postnem času ne boš govoril o drugih, da ne boš razglašal njihovih napak in se ne boš udeleževal vsesplošnega obrekovanja.
Ali pa je tvoj problem v čiščenju nepotrebnega: svoj koledar terminov lahko sprostiš in si ustvariš čas za branje, sprehod, meditacijo, tišino, molitev. Kaj bi ti pri tem pomagalo?
Bi bil zate smiseln post brez televizije? Brez interneta, družabnih omrežij, brez klepetov v najrazličnejših aplikacijah?
Ali pa je morda to čiščenje odvečnega v tvojem stanovanju? Te nered in kopičenje vsega utesnjuje?
Vsakdo naj izbere tisto, kar je njegovem življenju dejansko potrebno spremeniti.
Po: M. Pezdir Kofol

Preden se lahko uspešno borimo proti kakršnim koli krivicam, se moramo najprej zazreti vase in spremeniti svoje srce.
V marsikaterem evangeljskem sporočilu je moč razbrati prizadevanje za boj proti najrazličnejšim krivicam po svetu. Vendar pa Jezusov način boja ni takšen, kot si ga velikokrat zamišljamo. Kot prvo nas Jezus poziva, naj pogledamo v svoje srce, preden se bomo lotili popravljanja napak drugih.
Videti predvsem napake drugih in opozarjati na krivice, ki se dogajajo po svetu, ne da bi pri tem sami aktivneje sodelovali pri uspešnem reševanju, je precej preprosto. Mnogo težje se je zazreti v lastno življenje in videti, ali resnično izpolnjujemo tisto, o čemer pridigamo drugim.
Eden od razlogov, zakaj je tako pomembno, da najprej sami pri sebi spoznamo, o čem pridigamo, je, da naše sporočilo ne bi naletelo na gluha ušesa. Sveti Pavel VI. je o tem dejal: »Sodobni človek posluša priče bolj kot učitelje, in če posluša učitelje, je to zato, ker so priče.«
Biti moramo torej priče svojega pričevanja, preden bomo lahko drugim svetovali, kako naj kaj počnejo.
In dobrodelnost do drugih mora biti v ospredju vsakega boja za pravico. To bi moralo oblikovati naša stališča in tudi naša dejanja.
Kot pravi misel, se ne moremo le od daleč “boriti z ognjem”, ker bomo tako zanetili samo vedno več plamenov. Namesto tega se moramo boriti proti krivicam tako, da najprej pogledamo v svoje srce, popravimo, kar tam najdemo, nato pa v duhu dobrodelnosti po svetu prinašajmo mir.   Po: E. Mozetič

Božja beseda preprosto pravi, da moramo Boga posnemati po svojih najboljših možnostih. Usmiljenje je Božja drža in zato mora postati moja drža. To je pot ki se kaže v osebnem odnosu, kjer ni obsojanja, ampak oproščanje in dajanje.
In v luči evangelija moramo, da bi posnemali Očeta, vsak dan hoditi za Jezusom in se od njega učiti, da ljubimo prvi, kakor to Bog nenehno dela v odnosu do nas.
Ta evangeljska beseda nas vabi k pravi revoluciji v našem življenju: vsakič, ko smo pred tem, da bi nas lahko kdo žalil, imamo možnost, da se ne odločimo za pot zavračanja, neizprosnega obsojanja in maščevanja, temveč lahko krenemo po poti odpuščanja in usmiljenja.
Ne gre toliko za to, da izpolnimo težko dolžnost, ampak za to, da od Jezusa sprejmemo možnost, da iz smrti sebičnosti preidemo v pravo, občestveno življenje. Z veseljem bomo odkrili, da smo prejeli Očetov način, ki nikogar ne obsodi dokončno, ampak vsem daje novo možnost, ko odpira obzorja upanja.
Ta odločitev nam bo omogočila, da pripravimo podlago za bratske odnose, iz katerih se lahko rodi in raste človeška skupnost, ki je končno usmerjena v miroljubno in dejavno sožitje. To je »veselo sporočilo«, ki ga je razodel Jezus: Bog ni sodnik, preračunljiv in neusmiljen gospodar, ampak Oče.
Jezusovo delovanje vliva upanje, poživlja, ni uničevalno. Vse Jezusovo življenje, in še prav posebno njegova smrt, razodeva usmiljeno Božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem se je dotaknil src grešnikov.
Sveti Bernard iz Clairvauxa je dejal: »Da bi lahko preizkusil usmiljenje v srcu, moraš najprej poznati svoje slabosti. Tako boš lahko živel v sebi težave drugih, ki te bodo spodbudili k bratski pomoči. To je program, ki ga je živel Jezus, ki je postal ubog, da bi nas naučil, kaj pomeni biti usmiljen.«  Po: E. Mozetič

V odlomku iz Lukovega evangelija Jezus Petra prosi, da bi vstopil v njegov čoln in od tam učil množice. Ko jim je nehal govoriti, ga je povabil, naj vrže mreže in zgodil se je čudežen ulov.
Ko je Peter videl, da so se mreže trgale zaradi velike količine rib, je padel k Jezusovim nogam in rekel: ‘Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.’ To je prvi Petrov odločilni korak na poti učenca, Jezusovega učenca, obtožiti sebe: ‘Sem grešnik.’ To pa je tudi prvi korak vsakega izmed nas, če želimo napredovati v duhovnem življenju; če želimo služiti in slediti Jezusu, moramo obtožiti sami sebe: brez tega ne moremo hoditi v krščanskem življenju.
A obstaja tveganje. Vsi namreč vemo, da smo grešniki, vendar pa ni lahko obtožiti samih sebe, da smo konkretno grešniki. Navajeni smo reči ‘sem grešnik’, vendar na isti način kot rečemo ‘sem človek’ ali ‘sem slovenski državljan’. Obtožiti sebe pomeni občutiti lastno bedo: čutiti se bedni, ubogi pred Gospodom. Gre za to, da občutimo sram. In gre za nekaj, kar se ne stori z besedami, ampak s srcem; gre za konkretno izkušnjo, kot takrat, ko Peter reče Jezusu, naj gre od njega, ker je grešen človek. Resnično je čutil, da je grešnik, in potem je čutil, da je rešen. Zveličanje, ki nam ga prinaša Jezus, potrebuje to iskreno priznanje, saj ne gre za neko kozmetično stvar, ki ti malo spremeni obraz z dvema potezama: res je, da spreminja, vendar pa mu je za to, da bi vstopilo, potrebno narediti prostor z iskrenim priznanjem lastnih grehov; na ta način se izkusi Petrovo osuplost.
Današnji evangelij nas sprašuje: Znamo resnično zaupati v Gospodovo besedo? Ali si pustimo vzeti pogum zaradi naših padcev? Poklicani smo bodriti vse, ki se počutijo grešnike in nevredne pred Gospodom, potrte zaradi lastnih napak. Reči jim moramo Jezusove besede: ‘Ne bojte se.’ Očetovo usmiljenje je večje od tvojih grehov! Večje je! Ne bojte se …
Devica Marija pa naj nam pomaga vedno bolj razumeti, da biti učenci pomeni hoditi po sledeh, ki jih je zapustil Učitelj. To so sledi Božje milosti. Po: E. Mozetič

Jezusovo darovanje v templju je bilo zagotovo nekaj posebnega: tempeljska duhovščina se niti zavedala ni, da je mednje pod podobo majhnega otroka prišel sam Gospodar templja, ki se je v svoji ponižnosti podredil postavi, ki jo je sam določil. To je bila napoved njegove prihodnje daritve, ki se je dokončno izvršila na križu.
Tudi Marija se zaveda usodnosti tega trenutka. Ne gre zgolj za preprosto odkupitev prvorojenca, ki sicer pripada Gospodu. Odrešenik, večna Beseda, skrita pod podobo deteta, ni zgolj nekdo, ki je sedaj vrnjen k Bogu in odkupljen, ampak je Božji dar za človeštvo. Prišel je, da bi imeli vsi življenje in bi ga imeli v obilju. Božja previdnost je čudovita tudi ob tem dogodku – po notranjem nagibu s strani Svetega Duha starček Simeon dočaka dan, ko je njegovo adventno pričakovanje dokončno izpolnjeno. Podarjena mu je bila milost, da je smel v naročje vzeti otroka, ki ga je po Svetem Duhu prepoznal kot obljubljenega Mesijo, ki ni samo rešitelj Izraela, ampak »luč v razsvetljenje poganom« (Lk 2,30).
V evangeliju pa v ospredje stopa tudi Simeonova napoved Mariji: dete bo postalo znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, mnogi se bodo spotikali vanj, a tudi materino dušo bo presunil meč. A ne brez razloga, ampak da se razodenejo misli mnogih src. Že ta napoved je delovala kot meč, ki je prebodel Marijino srce. Vse do začetka Jezusovega javnega delovanja se ni vedelo, kakšen bo odnos do Mesije. Bodo ljudje v njem prepoznali Odrešenika? Ko je Jezus nastopil, je tudi resnica prihajala na dan – do tedaj prikrite misli v mnogih srcih so postajale javne. Mnoga srca so se ogrela zanj, a so bila nestanovitna. Še več pa je bilo takšnih, ki so ga zavrgli in poteptali.
Mir, ki ga daje svet, je samo navidezno zatišje – ko pa se razodene preroška beseda, dana od samega Boga, pa se pokaže resnično stanje človeka. Tedaj se mora odločiti, ali želi sprejeti odrešenje ali ne. To je izziv tudi za vsakogar izmed nas.
Povzeto po: https://blagovest.si/duhovnost