Uboštvo je dvoumna beseda. Pomeni lahko dve diametralno nasprotni stvari: revščino kot vsiljeno socialno stanje, ki razčlovečuje in se je zato proti njej potrebno boriti; in svobodno izbrano uboštvo, kot življenjski slog, ki ga je treba gojiti. V današnjem odlomku Jezus govori o blagru ubogih, t.j. o pozitivnem uboštvu. Sveto pismo pred Kristusovim prihodom nikoli ne govori o svobodni izbiri materialnega uboštva. Največ, kar pove na tem področju, je dolžnost pomagati revnim; nikoli pa ne govori o tem, da naj bi se človek svobodno odločil za uboštvo. Zakaj? Preprosto zato, ker Božje kraljestvo še ni prišlo! Ni še obstajal tisti višji razlog, tisto neskončno večje dobro, za pridobitev katerega postane razumno odpovedati se, če je potrebno, tudi vsem drugim dobrinam, celo očesu, roki in življenju samemu.
Toda kaj je to Božje kraljestvo, ki je povzročilo resničen »preobrat vseh vrednot«? Božje kraljestvo, z drugimi besedami, je Bog sam.
Njegov prihod je povzročil neke vrste »vladno krizo« na svetovni ravni, radikalno reorganizacijo. Odprl je nova obzorja.
Jasno je, da obilje materialnih dobrin samo po sebi ne izključuje Kraljestva, onemogoča pa ga napačna uporaba le-teh. Nekdo bi bil lahko materialno zelo bogat, pa je vendarle »ubog v duhu«, t.j. nenavezan, pripravljen, da uporabi materialne dobrine tudi v dobro drugih. Odpira lahko npr. nova delovna mesta, namesto da bi odpiral nove bančne račune ali pa si gradil nove vile.
Marsikdo med nami občuti kompleks, ker je v mladosti trpel pomanjkanje ali pa je kot otrok stradal. Ko se tak človek sreča z obiljem, pohlepno plane na stvari, kot da bi hotel nadomestiti zamujeno, ali pa iz strahu, da bi kaj zamudil. Toda danes moramo najti ravnotežje. Blaginja nam je malce stopila v glavo.
In še nekaj pozitivnega je potrebno dodati. Izbira uboštva in prav razumljenega preprostega življenja je izbira za veselje. Jezus obljublja »blagor« ubogim v duhu, obljublja srečo, veselje srca že na tem svetu, ne šele na onem. Po: E. Mozetič
BLAGOR UBOGIM Lk 6,17.20–26
