V odlomku iz Lukovega evangelija Jezus Petra prosi, da bi vstopil v njegov čoln in od tam učil množice. Ko jim je nehal govoriti, ga je povabil, naj vrže mreže in zgodil se je čudežen ulov.
Ko je Peter videl, da so se mreže trgale zaradi velike količine rib, je padel k Jezusovim nogam in rekel: ‘Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.’ To je prvi Petrov odločilni korak na poti učenca, Jezusovega učenca, obtožiti sebe: ‘Sem grešnik.’ To pa je tudi prvi korak vsakega izmed nas, če želimo napredovati v duhovnem življenju; če želimo služiti in slediti Jezusu, moramo obtožiti sami sebe: brez tega ne moremo hoditi v krščanskem življenju.
A obstaja tveganje. Vsi namreč vemo, da smo grešniki, vendar pa ni lahko obtožiti samih sebe, da smo konkretno grešniki. Navajeni smo reči ‘sem grešnik’, vendar na isti način kot rečemo ‘sem človek’ ali ‘sem slovenski državljan’. Obtožiti sebe pomeni občutiti lastno bedo: čutiti se bedni, ubogi pred Gospodom. Gre za to, da občutimo sram. In gre za nekaj, kar se ne stori z besedami, ampak s srcem; gre za konkretno izkušnjo, kot takrat, ko Peter reče Jezusu, naj gre od njega, ker je grešen človek. Resnično je čutil, da je grešnik, in potem je čutil, da je rešen. Zveličanje, ki nam ga prinaša Jezus, potrebuje to iskreno priznanje, saj ne gre za neko kozmetično stvar, ki ti malo spremeni obraz z dvema potezama: res je, da spreminja, vendar pa mu je za to, da bi vstopilo, potrebno narediti prostor z iskrenim priznanjem lastnih grehov; na ta način se izkusi Petrovo osuplost.
Današnji evangelij nas sprašuje: Znamo resnično zaupati v Gospodovo besedo? Ali si pustimo vzeti pogum zaradi naših padcev? Poklicani smo bodriti vse, ki se počutijo grešnike in nevredne pred Gospodom, potrte zaradi lastnih napak. Reči jim moramo Jezusove besede: ‘Ne bojte se.’ Očetovo usmiljenje je večje od tvojih grehov! Večje je! Ne bojte se …
Devica Marija pa naj nam pomaga vedno bolj razumeti, da biti učenci pomeni hoditi po sledeh, ki jih je zapustil Učitelj. To so sledi Božje milosti. Po: E. Mozetič
GREŠNIK SEM, A KLJUB TEMU LAHKO SLEDIM JEZUSU Lk 5,1–11
