Jezus čudežev ali znamenj, kot jih imenuje evangelist Janez, ni delal zato, da bi zbujal občudovanje, ampak da bi razodel Očetovo ljubezen. In prvo takšno čudežno znamenje je naredil na svatbi v galilejski Kani.
Na začetku evangeljskega odlomka najdemo besede: ‘Jezus in njegovi učenci.’ Tiste, ki jih je Jezus poklical, naj mu sledijo, je povezal okoli sebe kot skupnost in tako so vsi skupaj kakor ena družina bili povabljeni na svatbo. Jezus v Kani začne svoje javno delovanje in se s tem pokaže kot ženin Božjega ljudstva, ki so ga oznanjali preroki. Razodene nam globino odnosa, ki nas povezuje z Njim – to je nova zaveza ljubezni.
Temelj naše vere je dejanje usmiljenja, s katerim nas je Jezus povezal s sabo. Krščansko življenje pa je odgovor na to ljubezen; je kakor zgodba dveh zaljubljencev. Bog in človek se srečata, se iščeta, se najdeta, se veselita in se ljubita. Tako kakor zaročenec in zaročenka v Visoki pesmi. Vse ostalo pride kot posledica tega odnosa. Cerkev je Jezusova družina, napolnjena z ljubeznijo, ki jo varuje in jo hoče dati vsem. In prav v kontekstu te zaveze razumemo tudi Marijino izjavo: ‘Vina nimajo.’ Kako je mogoče imeti poročno slavje, če manjka vino, ki ga preroki imenujejo kot tipičen element mesijanske pojedine? Voda je nujna za življenje, a vino izraža obilnost gostije in praznično veselje. S tem ko Jezus spremeni vodo v vino v vrčih, ki so jih Judje uporabljali za očiščevanje, naredi znamenje: Mojzesovo postavo spremeni v evangelij, ki je prinašalec veselja.
V tem ozračju praznovanja nam evangelij prikaže Marijino željo, da bi prevladalo veselje. Pozorna je na vse, kar se dogaja okrog nje, in kot dobra mati ni pri miru; v vsesplošnem veselju opazi, da bi nekaj skoraj “razvodenilo” praznik. Ko se približa Sinu, reče le dve besedi: “Vina nimajo.” Ničesar drugega.
In tako hodi Marija po naših ulicah in trgih, po hišah in bolnišnicah. Pristopi k vsem našim družinskim težavam, za katere se zdi, da nam dušijo srca, da bi se potem približala Jezusovemu ušesu in mu rekla: Poglej, “vina nimajo”.
Po: E. Mozetič