8 Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ 9 Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. 10 Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. 11 In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, 12 češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ 13 Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? 14 Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. 15 Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ 16 Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.« Mt 20,8-16
Današnja Božja beseda nam hoče povedati, da je Bog neskončno dober in vsakomur želi samo dobro. Gospod najema delavce za delo v vinogradu in tiste, ki so delali samo eno uro, plača enako kot tiste, ki so delali ves dan. Mar ni to krivica! Ogorčenje tistih, ki so delali ves dan, je upravičeno tako dolgo, dokler gospodar ne pove razloga svojega ravnanja: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Plačilo ni povezano z delom delavcev, ampak je nagrada, ki je povezana z Božjo velikodušnostjo. Zato imajo v nebesih prostor tisti, ki so živeli na zemlji le nekaj ur in niso bili sposobni narediti česa dobrega, in tisti, ki so se vse življenje žrtvovali in delali za dobro vsega človeštva. Takšna je Božja logika, ki jo moramo sprejeti, sicer ne bomo videli Božjega kraljestva. Bog je dober in usmiljen, zato naše oko naj ne bo hudobno in preračunljivo, ko si rečemo: delal bom to in to, da bom prišel v nebesa. Božje misli niso naše misli, kajti mi mislimo po človeško, Bog pa je daleč nad tem in želi vsakega človeka sprejeti v svoje kraljestvo, četudi se je spreobrnil na smrtni postelji. Vendar se na to grešnik ne more zanašati, saj nas Bog lahko pokliče nenadoma in zato ne bo časa za spreobrnjenje. Trudimo se vse življenje tako živeti, da bomo dobili svoje plačilo za delo v Božjem vinogradu, in privoščimo tudi tistim, ki so v to vložili manj truda.
Tudi mi smo pogosto prepričani, da Bog ne upošteva naših zaslug. Tudi mi smo prepričani, da si od Boga zaslužimo posebno obravnavo, a je žal ne dobimo. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in našimi mislimi? Njegova želja, da bi bil z nami, nas verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavamo, se med seboj primerjamo in tekmujemo. Tresemo se, da ne bi imeli manj od drugih. To kaže, kako šibek je naš odnos z Bogom in kako neobčutljivi smo za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če smo nevoščljivi in nam ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za slehernega človeka. K sreči Bog ne odneha in nas sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Po: E. Mozetič