Sveti oče je v četrtek, 13. aprila 2023, v avdienco sprejel Združenje verskih socialnih in zdravstvenih ustanov (ARIS). Poudaril je, da je zdravstvo krščanskega značaja dolžno braniti pravico do oskrbe zlasti najšibkejših družbenih skupin. Ustanove je povabil, naj se medsebojno povezujejo ter zagotavljajo celostno oskrbo bolnikov, ki so jim zaupani.
»Vesel sem, da se lahko srečam z vašim Združenjem, ki deluje na področju upravljanja zdravstvenih struktur krščanskega značaja, ki bi jih lahko primerjali z gostiščem dobrega Samarijana (prim. Lk 10,25-37), kjer bolniki lahko prejmejo “olje tolažbe in vino upanja”.1Izražam hvaležnost za dobro, ki je bilo storjeno v številnih zdravstvenih ustanovah v Italiji, in jih spodbujam, naj nadaljujejo z vztrajnostjo in domišljijo dejavne ljubezni, ki je lastna številnim ustanoviteljem, ki so z njimi začeli.
Krščansko zdravstvo v Italiji ima lepo in večstoletno zgodovino. Cerkev je z zdravstveno oskrbo veliko storila, da bi prisluhnila revnim, šibkim in zapuščenim prebivalcem družbe. Na tem področju ni manjkalo verodostojnih pričevalcev, ki so znali prepoznati in služiti bolnemu in trpečemu Kristusu do popolne podaritve samih sebe, tudi z žrtvovanjem svojega življenja. Pomislimo na svetega Kamila de Lellisa, sveto Jožefino Vannini, svetega Jožefa Moscatija, sveto Avguštino Pietrantoni in mnoge druge. Hvaležni za preteklost se zato čutimo poklicani, da z dejavno zavzetostjo in preroškim duhom živimo v sedanjosti. V zdravstvenem sektorju so lahko bolj kot drugod, včasih na zelo očiten način, vidne boleče posledice kulture odmetavanja. Kadar bolna oseba ni postavljena v središče in ni upoštevana v svojem dostojanstvu, se oblikujejo drže, ki lahko vodijo celo v špekulacije o nesrečah drugih,2 na kar moramo biti pozorni.«
Sveti oče se je v nadaljevanju nagovora zaustavil ob naslednjem vprašanju: kakšna je naloga zdravstvenih ustanov krščanskega značaja v italijanskem kontekstu, kjer obstaja nacionalna zdravstvena služba, ki je po svoji poklicanosti univerzalna in naj bi zato skrbela za vse? »Da bi odgovorili na to vprašanje, je potrebno ponovno obnoviti temeljno karizmo katoliškega zdravstva in jo aplicirati v tej novi zgodovinski situaciji. Pri tem pa se zavedamo, da je danes zaradi različnih razlogov vse težje ohranjati obstoječe strukture. Potrebno se je podati na poti razločevanja in sprejemati pogumne odločitve, pri čemer se moramo zavedati, da je naša poklicanost biti tam, kjer so potrebe. Kot Cerkev smo poklicani odgovoriti predvsem na zdravstvene potrebe najrevnejših, izključenih in tistih, katerih potrebe zaradi ekonomskih ali kulturnih razlogov niso upoštevane«.
Papež je ob tem spomnil, da je tudi v Italiji veliko ljudi, ki zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo plačati zdravstvenih storitev. Poleg tega so problem izredno dolge čakalne dobe, tudi za nujne preglede. »Povečuje se potreba po pobolnišnični oskrbi, saj bolnišnice odpuščajo bolnike v kratkem času in dajejo prednost zdravljenju akutnejših faz bolezni in ne zdravljenju kroničnih patologij: te postajajo, zlasti za ostarele, resen problem tudi z ekonomskega vidika, pri čemer obstaja tveganje, da se daje prednost načinom delovanja, ki ne spoštujejo dostojanstva osebe. … Vsaka oseba ima pravico do zdravil. Če mora starejša oseba jemati večje število zdravil in zaradi varčevanja z denarjem ali iz drugega razloga teh zdravil ne dobi, je to prikrita in postopna evtanazija, ker ne dobijo tistega, kar potrebujejo za zdravljenje«.
»Zdravstvo krščanskega značaja je dolžno braniti pravico do oskrbe zlasti najšibkejših družbenih skupin in dajati prednost krajem, kjer ljudje najbolj trpijo in kjer je zanje najmanj poskrbljeno, tudi če to morda zahteva prilagoditev obstoječih storitev novim razmeram. Vsaka bolna oseba je po definiciji krhka, uboga, potrebna pomoči; včasih so tisti, ki so bogati, bolj osamljeni in zapuščeni kot tisti, ki so revni. Vendar je jasno, da imajo danes tisti, ki imajo denar, drugačne možnosti dostopa do oskrbe kot revnejši. Ko pomislimo na veliko število kongregacij, ki so nastale v različnih zgodovinskih obdobjih s pogumnimi karizmami, se vprašajmo: kaj bi ti ustanovitelji in ustanoviteljice storili danes?«
»Poslanstvo katoliških bolnišnic je predvsem skrbeti za tiste, ki jih zdravstvena ekonomija in določena sodobna kultura zavračata. To je bila prerokba številnih zdravstvenih ustanov krščanskega značaja, začenši z nastankom samih bolnišnic, ki so bile ustanovljene prav zato, da bi skrbele za tiste, ki se jih nihče ni hotel dotakniti. Naj bo to tudi danes vaše pričevanje, skupaj s kompetentnim in jasnim upravljanjem, ki je sposobno združevati raziskave, inovacije, predanost poslednjim in celosten pogled«.
Sveti oče je nato zbranim dejal, da je stvarnost kompleksna in se bodo z njo lahko soočili na primeren način le, če bodo zdravstvene ustanove verskega značaja zbrale pogum in se povezale v mrežo; se izognile vsakršnemu duhu tekmovalnosti, združile znanje in vire ter morda ustanovile nove pravne subjekte, s katerimi bodo lahko pomagale zlasti manjšim stvarnostim. »Ne bojte se hoditi po novih poteh, tvegajte. Tvegajte in tako preprečite, da bi morali naše bolnišnice samo iz ekonomskih razlogov prodati – to je velika nevarnost in je zelo aktualna, posebej tukaj v Rimu, lahko vam pošljem seznam – in bila na ta način izbrisana dediščina, ki so jo dolgo ohranjale in bogatile številne žrtve. Prav z namenom uresničevanja teh dveh nujnih ciljev in na prošnjo samih zdravstvenih ustanov katoliškega značaja je decembra 2015 nastala Papeška komisija za dejavnosti na zdravstvenem področju javnih pravnih oseb v Cerkvi. Vabim vas k dejavnemu in konstruktivnemu sodelovanju z njo«.
»Ob koncu bi vam rad priporočil, da ljudi, ki jih sprejemate v svojih ustanovah, spremljajte s celostno oskrbo, ki ne zanemarja duhovne in verske pomoči bolnikom, njihovim družinam in zdravstvenim delavcem. Tudi v tem bi morale biti krščanske zdravstvene ustanove zgled. Ne gre le za nudenje zakramentalne pastoralne oskrbe, temveč za celovito pozornost do osebe. Nihče se v bolezni ne sme čutiti osamljenega! Nasprotno, vsakogar je treba podpirati pri njegovih vprašanjih o smislu in mu pomagati, da s krščanskim upanjem prehodi včasih dolgo in naporno pot bolezni.
Dragi bratje in sestre, ohranjajte karizmo svojih ustanoviteljev. Ne toliko zato, da bi posnemali njihova dejanja, ampak da bi sprejeli njihovega duha; ne toliko zato, da bi branili preteklost, ampak da bi gradili sedanjost in prihodnost, v kateri boste s svojo prisotnostjo oznanjali Božjo bližino bolnim, zlasti tistim, ki so najbolj prikrajšani in odrinjeni na rob zaradi logike dobička. Naj vas spremlja Devica Marija. Iz srca blagoslavljam vas in vaše delo. Prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.«
1Rimski misal, Navadni hvalospev VIII.
2Prim. Govor Škofovski komisiji za služenje dejavne ljubezni in zdravje pri Italijanski škofovski konferenci, 10. februar 2017).