Na božični dan, 25. decembra, v Katoliški cerkvi praznujemo rojstvo Jezusa Kristusa. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Z Jezusovim prihodom v zgodovino se je Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka.[1]
Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo. Po tem dogodku od 6. stoletja naprej štejemo tudi človeško zgodovino. Papež Julij I. (337–352) je za datum Jezusovega rojstva določil 25. december. Čas zimskega solsticija je bil že v predkrščanskih časih obdobje praznovanja in festivalov. Cerkev se je temu prilagodila in obdobju okoli solsticija, ko se dnevi začenjajo daljšati, dala novo vsebino. Ob prihodu nove luči v naravo kristjani praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor koli natančen datum Jezusovega rojstva za krščanske veroizpovedi danes ni več bistvenega pomena, pač pa je glavna njegova vsebina: Božji Sin se je učlovečil in prišel na svet, da bi človeštvo odrešil njegovih grehov.
V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme izjemoma opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek na Jezusovemu rojstvu v hlevu[2] in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa,[3] s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.[4]
»Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost. Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju« (Katekizem Katoliške Cerkve 221). V liku Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, najdemo razlago Boga Očeta, ki nam je razumljiva šele po delovanju Svetega Duha, ki je izlit v našo notranjost.[5]
Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu. S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.
Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in poglobi svojo vero.
Jaslice
Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Nekateri trdijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu, sv. Frančišek Asiški pa jih je leta 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji.
Podobe Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o Božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini.
Pesem Sveta noč
Pesem Sveta noč je nastala za božič leta 1818 v Oberndorfu pri Salzburgu. Župnikov pomočnik Josef Mohr je napisal besedilo, učitelj Franc Ksaver Gruber, cerkovnik in organist v Oberndorfu, pa ga je uglasbil. Na sam sveti večer 1818 je Mohr prinesel Gruberju besedilo s prošnjo, naj ga uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še spremljavo za kitaro. Gruber je to takoj naredil in pesem so peli že pri tisti polnočnici. Sčasoma se je razširila po svetu in postala najbolj znana in najbolj priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo predstavljati božiča.
Božični čas
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič – praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,17).
Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli Božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva – božič, je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu. Božični čas je kratek, a zelo bogat.
Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete Božje Matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti Božjega kraljestva.
Vir: rkc.si