Sof 2,3; 3,12-13

Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi,
ki vršite njegovo pravico.
Iščite pravičnost, iščite ponižnost,
morebiti se skrijete
na dan Gospodove jeze.
V tvoji sredi pa bom pustil
ponižno in skromno ljudstvo,
ki bo poiskalo zavetje v Gospodovem imenu,
Izraelov ostanek;
ne bodo delali krivice
in ne bodo lažnivo govorili;
v njihovih ustih ne bo najti
zvijačnega jezika.
Pasli se bodo in počivali,
nihče jih ne bo motil.

1 Kor 1,26-31

Glejte, bratje, svojo poklicanost: ni veliko modrih po mesu ne veliko močnih ne veliko plemenitih. Nasprotno, kar je v svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre. In kar je na svetu slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil to, kar je krepko. In kar je na svetu neplemenito in zaničevano, si je Bog izbral, to, kar nič ni, da bi uničil to, kar je, da se nobeno meso ne bi ponašalo pred Bogom. Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki nam je postal modrost od Boga, pravičnost ter posvečenje in odkupitev, kakor je pisano: Da bi se tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.

Mt 5,1-12

Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. In odprl je usta in jih učil, rekoč:
Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor žalostnim,
kajti potolaženi bodo.
Blagor krotkim,
kajti deželo bodo podedovali.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,
kajti nasičeni bodo.
Blagor usmiljenim,
kajti usmiljenje bodo dosegli.
Blagor čistim v srcu,
kajti Boga bodo gledali.
Blagor tistim, ki delajo za mir,
kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

Razlaga cerkvenih očetov

Ambroziaster pravi: »Svet ni dojel, da je Zveličarjevo trpljenje postalo vir moči, saj je to trpljenje uničilo smrt.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je s samim sebe zadostil za nas tako, da nas je s svojim življenjem odkupil od smrti.« Origen in sv. Avguštin pravita, naj se nihče ne poveličuje s človeškimi deli.« Teodoret iz Cira pojasni: »Če bi bili izbrani samo najbolj zgovorni za pridiganje, bi ti začeli slaviti lastno izkušenost ter spretnost in bi zaradi tega nastala škoda.«

Kromacij Oglejski se sprašuje: »Zakaj se je Gospod povzpel na goro, da bi oznanil svoj nauk?« Najprej Kromacij sam odgovarja na to vprašanje: »Da bi lahko dal svojim učencem božanske zapovedi, s katerimi bi se izogibali zemeljskih reči, iskali pa nebeške.« Sv. Hieronim na isto vprašanje odgovarja: »da bi lahko vodil svoje ljudstvo naproti višjemu življenju.« Sv. Avguštin pa: »da bi bil znan vzvišen Očetov ter Sinov nauk.« Neznani pisec pa na vprašanje, zakaj se je Gospod povzpel na goro, poda jasen odgovor: »S tem je (Gospod) pokazal, da se mora vsak, ki uči in sprejme pot Božje pravičnosti, dvigniti do najvišjih duhovnih kreposti. Prav tako se mora danes vsak, ki hoče poučevati skrivnosti Resnice, povzpeti na goro Cerkve.« Sveti Janez Krizostom pa pravi, »da jih je Jezus poučeval glede na njihove zmožnosti poslušanja tako s tišino kakor z besedo.« Kromacij Oglejski zaključi: »Na začetku je bila na gori samo Mojzesu dana resnost postave, ljudstvu pa ni bilo dovoljeno približati se. Sedaj pa so vsi poklicani, približati se Jezusu, da bi od Njega prejeli dar evangelija.«

Neznani pisec pravi: »Ubog v duhu je tisti, ki se je pokesal ter je postal ponižen kot otrok.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Ko so preroki napovedovali božjo izvoljenost ponižnega ljudstva, ki bi spoštoval Božje besede, so že v naprej predstavili glavni blagor: ponižnost duha.« Sv. Kromacij Oglejski dodaja: »Zares blaženi so tisti, ki so se odpovedali bogastvu sveta ter so postali bogati v Bogu.« Sv. Hieronim pravi: »Zares so blaženi tisti, ki so svobodno izbrali uboštvo.«

Neznani pisec pravi, da »bo žalostnim odvzeta njihova bolečina.« Sv. Hieronim in sv. Janez Krizostom pojasnjujeta: »Jokanje v tem primeru ne pomeni jokati zaradi smrti, temveč zaradi grehov.« Sv. Kromacij Oglejski in Neznani pisec soglašata: »Kdor se žalosti za grehe sveta je najbolj blažen.«

Sv. Kromacij Oglejski pravi: »Krotki, obogateni z evangeljskimi počeli, posnemajo Božjo dobroto.« Neznani pisec trdi: »Krotki so tisti, ki raje sprejmejo žalitev, kot pa da koga užalijo.« Sv. Avguštin in sv. Janez Krizostom razlagata, da »’blagor krotkim’ nikakor ni izražen v prispodobi ampak dejansko, saj bo krotek človek blažen že na tem svetu in pa tudi v prihodnjem svetu.«

Neznani pisec pravi: »Imeti lakoto in žejo po pravičnosti pomeni želeti si samo Božjo pravičnost«, k temu Kromacij Oglejski doda: »in ne misliti na nič drugega, kot le iskati resnično pravičnost.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »Nagrada, ki jo dobimo od Boga za naša krepostna dejanja, je veliko večja kakor katera koli človeška nagrada.«

Sv. Kromacij Oglejski pravi: »Čisti v srcu so tisti, ki so premagali greh, ki so očistili sebe vsake sprijenosti mesa in so Gospodu všeč zaradi del, ki so se porodila iz vere in udejanjanja pravičnosti.« Neznani pisec k temu dodaja: »Kdor koli deluje pravično in se steguje po dobrem, lahko vidi Boga.« Sv. Avguštin pravi: »Če tvoje srce ni čisto, ti ne bo omogočeno videti to, kar lahko vidi samo čisto srce.«

Neznani pisec pravi: »Kristus sam je naš mir.« Sv. Kromacij Oglejski pravi: »Delavci za mir so tisti, ki branijo mir Cerkve s tem, ko ohranjajo živo enost apostolskega nauka.« Sv. Avguštin pravi: »Tisti, ki ohranjajo v svoji notranjosti mir, so predstavniki Božjega kraljestva.«

Sv. Avguštin pravi: »Vsem tistim, ki so preganjani zaradi ljubezni do pravičnosti, je podeljena milost, da to brez strahu prenašajo.« Sv. Kromacij Oglejski na zgledu apostolov to bolj podrobno razloži: »Apostoli so jasen zgled tistih, ki so blaženi, saj so pretrpeli mučeništvo in kakor oni tudi pravični, ki so zaradi obrambe pravičnosti Postave, pretrpeli različna preganjanja.«

Sv. Janez Krizostom pravi, da »z vsakim blagrom blaženi prejmejo nebeško kraljestvo.« Sv. Kromacij Oglejski bolj podrobno razloži: »S tem ko imajo vedno v duši  in v razumu obljubo nagrade nebeške slave, ljudje vere ostanejo trdni med prenašanjem kakršnega koli trpljenja, saj je to cena, ki jo morajo plačati, če želijo imeti delež pri slavi prerokov in apostolov.« Neznani pisec povzame: »Kdor si želi nebeško slavo, se ne boji nobene ovire tu na zemlji.«

Misli Benedikta XVI.

Jezus pravi:  »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor krotkim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor tistim, ki delajo za mir, blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani (prim. Mt 5,3-10). Pravzaprav je samo On, Jezus, resnično blažen,. On je pravzaprav resnično ubog v duhu, žalosten, krotak, lačen pravičnosti, usmiljen, čist v srcu, delavec za mir; On je preganjan zaradi pravičnosti. Blagri nam predstavijo Jezusovo duhovno podobo in tako izrazijo njegovo skrivnost, skrivnost smrti in vstajenja, trpljenja in veselje vstajenja. Ta skrivnost, ki je resnična skrivnost blaženosti, nas vabi k hoji za Jezusom in skupaj z njim naproti tej skrivnosti. Če sprejmemo njegov predlog in gremo za njim, vsak v svojih okoliščinah, postanemo deležni njegove blaženosti. Z njim nemogoče postane mogoče tako, da celo kamela gre lahko skozi šivankino uho (prim. Mr 10,25). Z njegovo pomočjo in samo z njegovo pomočjo lahko postanemo popolni, kakor je popoln nebeški Oče (prim. Mt 5,48) (Benedikt XVI., homilija, 1. november 2006).

V središču poslanstva Jezusa Kristusa in s tem tudi nas kristjanov, je oznanjevanje Božjega kraljestva. To oznanjevanje v Kristusovem imenu pa pomeni za Cerkev, duhovnike, redovnike, redovnice, kakor tudi vse krščene, da se je potrebno zavzeti biti v svetu njegove priče. Božje kraljestvo je pravzaprav  Bog sam, ki postane med nami navzoč in po nas kraljuje. Božje kraljestvo se ustvarja takrat, ko Bog živi v nas in ko mi Boga prinašamo v svet.

Sveti Matej nam v svoji verziji blagrov razloži, da materialna revščina sama po sebi še ne zagotavlja, da je nekdo blizu Bogu, saj je lahko srce zakrknjeno in polno poželenja po bogastvu. Nam pa Matej, kakor tudi vse Sveto pismo, da razumeti, da je Bog v vsakem primeru na poseben način blizu revežem. Tako postane jasno: kristjan vidi v revežu Kristusa, ki ga pričakuje in čaka, da se mu kristjan posveti. Kdor hoče korenito hoditi za Kristusom, se mora odpovedati materialnim dobrinam. Živeti to uboštvo pa pomeni izhajajoč iz Kristusa postati notranje svoboden za bližnjega. Za vse kristjane, predvsem pa za nas duhovnike, redovnike in redovnice, tako za posameznike kakor za skupnosti, mora biti vprašanje uboštva in revežev vedno znova predmet resnega spraševanja vesti. Ravno za naše razmere, ko nam ni nič hudega, ko nam nič ne manjka, menim, da moramo še posebej razmisliti, kako iskreno živeti to poklicanost.

Angel Gospodov, nedelja, 30. januar 2011
Dragi bratje in sestre, na četrto nedeljo med letom nam evangelij predstavi Gospodov veliki govor množici na čudovitih gričih okoli galilejskega jezera. Evangelist Matej je zapisal: »Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil« (Mt 5,1-2). »Jezus, novi Mojzes, se usede na katedro ‘gore’ (Jezus iz Nazareta, Ljubljana 2007, str. 88) in naznani: »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor usmiljenim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti,  blagor čistim v srcu, blagor preganjanim« (prim. Mt 5,3-10). Ne gre za novo ideologijo, temveč za nauk od zgoraj, ki se dotakne človeške pogojenosti. Tiste pogojenosti, ki jo je Gospod s tem, da se je učlovečil, želel prevzeti, da bi jo odrešil. Zato »je govor na gori naravnan v prostranost sveta, sedanjost in prihodnost… in ga je mogoče razumeti in živeti samo v hoji za Kristusom, v hoji skupaj z Njim« (Jezus iz Nazareta, str. 91). Blagri so nov program življenja, ki nas osvobaja lažnih vrednot sveta in nas odpira k resničnim sedanjim in prihodnjim dobrinam. Ko Bog nasiti lačne pravičnosti, obriše solze žalostnim to pomeni, da poleg povračila na viden način, tudi odpre Nebeško kraljestvo. Blagri so prenos križa in vstajenja v bivanje učenca« (ibid. 95). Odsevajo življenje Božjega Sina, ki se pusti preganjati, zaničevati vse do obsodbe na smrt, da bi ljudem podaril odrešenje.

Starodavni puščavnik zatrjuje: »Blagri so Božji darovi, zato se mu moramo hvaležni zanje zahvaljevati, kakor tudi za povračila, ki iz njih izhajajo, torej za Nebeško kraljestvo v prihodnjem veku, za tolažbo že tukaj, za polnost vsega dobrega in Božje usmiljenje… ko smo končno postali Kristusova podoba na zemlji« (Peter Damaščan, Filokalija, 3. zvezek, Torino, str. 79). Zgodovina Cerkve je tista, ki razlaga Evangelij blagrov, to je zgodovina krščanske svetosti, saj, kakor piše sveti Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče« (1Kor 1,27-28). Zaradi tega se Cerkev ne boji uboštva, zaničevanja, preganjanja v družbi, ki jo pogosto potegne vase blagostanje in svetna moč. Sveti Avguštin nas spominja, »da nimamo nobenih zaslug, če trpimo zaradi teh nadlog, ampak samo, če jih prenašamo zaradi Jezusovega imena, ne le z vedrino v srcu temveč z veseljem (De sermone Domini in monte, I, 5,13: CCL 35, 13).

 Dragi bratje in sestre, prosimo Devico Marijo, najodličnejšo Blaženo, za moč, da bomo iskali Gospoda (prim. Sof 2,3) in vedno z veseljem hodili za njim po poti Blagrov.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 29. januar 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje današnje nedelje nam daje v razmišljanje Blagre (prim. Mt 5,1-12a), s katerimi se začne velik govor, imenovan ‘na gori’ ‘ustava’ Nove zaveze. Jezus razodeva voljo Boga, voditi ljudi k sreči. To sporočilo je bilo že navzoče v pridiganju prerokov, da je Bog blizu revnim, zatiranim in jih bo rešil tega trpinčenja.

V tem svojem pridiganju pa Jezus izbere posebno pot, saj začne z besedo ‘blagor’, to je srečni, nadaljuje z opisom stanja, zaradi katerega so takšni ter zaključi z obljubo. Vzrok za blaženost oziroma srečo, ni v zahtevanem stanju: »ubogi v duhu«, »žalostni«, »lačni pravičnosti«, »preganjani«… temveč v obljubi, ki sledi, ki se jo sprejme z vero kot Božji dar. Začne se s stanjem stiske, se zatem odpre Božjemu daru in se vstopi v novi svet, v ‘kraljestvo’, ki ga je Jezus oznanjal. To pa ni samodejni mehanizem, temveč življenjska pot hoje za Gospodom, zaradi katere realnost stiske in žalosti vidimo v novi perspektivi in jo okušamo glede na udejanjeno spreobrnjenje. Ni blaženosti, če ni spreobrnjenja, da lahko cenimo in živimo Božje darove.

Ustavil se bom ob prvem blagru: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 4). Ubog v duhu je tisti, ki je sprejel občutja in držo tistih ubogih, ki se kljub temu njihovemu stanju ne upirajo, temveč znajo biti ponižni, poslušni in pripravljeni za Božjo milost. Sreča ubogih v duhu ima dve razsežnosti, in sicer do stvari in do Boga. Do materialnih dobrin uboštvo v duhu pomeni zmernost, saj se jim ni nujno potrebno odpovedati, temveč v okušanju bistvenega, v podelitvi; v sposobnosti, da vsak dan znova občudujemo dobroto stvari, ne da bi se obtežili z neprozornostjo pogoltnosti, več imam, več hočem. To pa ubija človeka. Tisti, ki več ima in več hoče, ni srečen. Do Boga pa je hvala ter priznanje, da je svet blagoslov in da je na začetku njegovega izvora Očetova stvariteljska ljubezen. Je pa tudi odprtost Zanj, dojemljivost za njegovo gospodovanje, saj On  je velik, ne jaz, ker imam toliko stvari, On je hotel svet za vse ljudi.

Ubog v duhu je kristjan, ki se ne zanaša na samega sebe, na svoje materialno bogastvo, ne vztraja trdovratno pri svojem mnenju, temveč s spoštovanjem prisluhne ter se voljno pokori odločitvi drugih. Če bi bilo po naših skupnostih več ubogih v duhu, bi bilo manj razdeljenosti, nasprotij in polemik!  Ponižnost kot dejavna ljubezen, je bistvena krepost za sobivanje v krščanskih skupnostih. Ubogi v tem evangeljskem smislu so tisti, ki imajo vedno pred sabo za cilj nebeško kraljestvo in tako razodevajo, da je to že v kali navzoče v bratski skupnosti, kjer se daje prednost podelitvi pred posedovanjem. To želim poudariti: dati prednost podelitvi pred posedovanjem. Vedno imeti srce in roke takole (stegnjene v dajanje) in ne tako (stisnjene k sebi). Ko je srce takšno, je stisnjeno srce in ne ve kako ljubiti. Ko pa je srce takšno (odprto v dajanje), hodi po poti ljubezni.

Devica Marija zgled in prva med ubogimi v duhu, saj je bila popolnoma poslušna Gospodovi volji, naj nam pomaga izročiti se Bogu, bogatem v usmiljenju, da nas napolni s svojimi darovi, predvsem z obiljem svojega odpuščanja.

Vir: Vatikan news