Ti skrivnostni moj cvet
Vsako leto za Božič stojim pred skrivnostjo svojega rojstva in osmi dan po Božiču, ko so Novorojenemu dali ime (Lk 2,21), stojim pred skrivnostjo svojega imena in z njim povezanega svojega poslanstva. Ne spominjam se svojega rojstva, dobro pa vem, da mi je kmalu po rojstvu bilo dano določeno ime in z njim v srce položeno določeno plemenito poslanstvo. Tudi moj bližnji se enako svojega rojstva ne spominja, tudi on pa dobro ve, da je kmalu po rojstvu tudi njemu bilo dano določeno ime in z njim v srce položeno določeno plemenito poslanstvo! In od kod potem zdaj ta predsodek, da bi si midva ne mogla pogledati v oči in si ne mogla podati roke?
Mar ne morda tudi zaradi tega, ker sva pozabila na nasvet modrega Siraha, ki pravi: ‘Z vsem svojim srcem spoštuj očeta in bolečin svoje matere ne pozabi!’ (Sir 7,27). Mar ne tudi zaradi tega, ker sva postala močna in premočna in nazadnje vsemogočna in sva pozabila, da je pisano: ‘Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo!’ (Mt 18,3). Izvoljeno ljudstvo ima pregovor: ‘Preden se razjeziš premisli: Nisi Stvarnik, ampak stvar; si meso in boš umrl; Bog ti bo odpustil, če boš tudi ti odpustil!’ Znan in resničen je pregovor. ‘Na odpuščanju svet stoji!’ Pa ne samo svet: na odpuščanju stoji tudi vsak človek, vsak dom in vsaka ožja ali širša skupnost.
Pisatelj Ivan Cankar je to plemenito poslanstvo človeka opisal takole: ‘On (kdor se zazre vase) vé, da so si v tistih tihih globočinah vsi ljudje bratje, kakor nikjer drugje, tudi v cerkvi ne. On vé, da bi se kakor od pepela zgrajene sesule stene med njimi, če bi se kdaj le za hip spogledali iz dna. Pred hišo je semenj; tam so barantači, mešetarji, cigani, tatovi; od vseh strani in na vse strani brizga pohlepnost, škropi zavist, pljuje sovraštvo; kadar pa je semenj pri kraju in se barantači, mešetarji, cigani in tatovi zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto pravo, ki je sto klafter pod semanjo zemljo, takrat – jih ni več; en sam človek je; in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako božjo stvar tesno objemajoči ljubezni. Vse to vé romar, zato ga ni strah, da bi se očitno izpovedal v imenu svojem in svojega bližnjega’ (Podobe iz sanj).
Pomagajmo torej drug drugemu, dragi človeški otroci, tudi v prihajajočem letu ‘dvigniti svoje duše zaklad!’ (Župančič).
msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof